Jedro

Po 1. alinei drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščin, ki kažejo na begosumnost. Subjektivne okoliščine tožnika kažejo, da je toženka precenila znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil, pravilno ni ocenila tožnikove prizadetosti po doživeti prometni nesreči in njegove želje in potrebe po ustrezni zdravstveni oskrbi, zato je napačno uporabila določbo Uredbe Dublin III in neupravičeno izrekla prestrog ukrep, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka presodi primernost oziroma potrebnost izreka milejšega ukrepa, ki ne bo pomenil omejitve prostosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-651/2017/4 (1312-15) z dne 19. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločila, da prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 6. 1981 v kraju ..., državljana Irana, pridrži za namen prodaje na prostore in območje Centra za tujce, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III); ter v 2. točki izreka, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 18. 7. 2017 od 17.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji je bilo prosilcu ustno izrečeno pridržanje zaradi begosumnosti, ker je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v RS že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in Hrvaški. Prosilca je dne 16. 7. 2017 obravnavala Policijska postaja Kozina, ki ga je prijela ob glavni cesti v naselju Hrpelje. V postopku je bilo ugotovljeno, da je skupaj z državljanom Afganistana ilegalno prestopil hrvaško - slovensko mejo. Nadalje, da je iz izvorne države Iran odšel pred približno dvema letoma in pol. Najprej v Irak, nato v Turčijo ter nato v Bolgarijo, kjer je ostal šest mesecev in 20 dni, nato v Srbijo, kjer je ostal 12 mesecev ter nato na Hrvaško, kjer je ostal nadaljnjih devet mesecev. Na pobočju hriba Trstenik je uspešno ne ilegalen način prečkal mejo, pot nadaljeval v smeri Kozine, kjer je bil prijet s strani policistov. V postopku je večkrat omenil, da je njegova ciljna država Slovenija. Ob prijetju je imel pri sebi izkaznico prosilca za azil v R Hrvaški št. ... Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Ugotavlja, da je prosilec dejansko izrazito begosumen, saj je šel najprej preko Irana v Irak, nato v Turčijo ter iz Turčije ilegalno v Bolgarijo, Srbijo ter nato na Hrvaško ter Slovenijo. Pojasnil je, da je za zaščito zaprosil že v dveh državah članicah. V Bolgariji, kjer je bil šest mesecev ter v tem času ni imel nobenega osebnega razgovora, na Hrvaškem pa so bili zelo slabi pogoji. Do odhoda ni prejel nobene odločitve o postopku, zato je odšel iz Hrvaške in zapustil postopek. Dejstvo, da prosilec ni počakal na zaključek postopka o prošnji za mednarodno zaščito v dveh drugih državah članicah, ampak je nezakonito prehajal državne meje, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka, to opredelil kot relevantno milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca in sicer, okoliščino nedovoljenega vstopa tujca kot opredeljuje 1. alinea drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Prosilec je ob prijetju strani policije podal namero zaprositi za mednarodno zaščito misleč, da bo prišel v azilni dom v Ljubljani, kjer mu gibanje ne bi bilo omejeno ter bi zato RS zapustil že pred končanjem postopka in bi tako ilegalno prehajal državne meje, kot jih je že do sedaj. Slednje potrjuje prepričanje pristojnega organa v begosumnost prosilca, ki je določena v 1. alinei drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Za nadaljevanje postopka je zato potrebno prosilcu omejiti gibanje s pridržanjem na prostore Centra za tujce, ker je le tako mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. Organ ugotavlja, da milejši ukrep, pridržanje na območju azilnega doma, ne bi bil primeren. Izrečen strožji ukrep je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja prosilca v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je 18. 7. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po podaji prošnje pa je toženka izdala izpodbijani sklep. Zoper sklep vlaga tožbo iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje. Toženka bi lahko v konkretnem primeru na podlagi okoliščin primera odredila ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, saj pri tožniku na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi 68. člena ZTuj-1, ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Standardu "velike nevarnosti" toženka v izpodbijanem sklepu ni zadostila. Tožnik na podlagi navedb, ki jih je podal ob podaji prošnje, ne najde razlogov o obstoju znatne nevarnosti pobega. Že v postopku policije je večkrat omenil, da je njegova ciljna država Slovenija in večkrat izrazil prošnjo zaprositi v Republiki Sloveniji. Tožnik očitno želi mednarodno zaščito v Sloveniji. Da je ukrep pridržanja lahko nepotreben je razbrati iz dokumentacije tožnika, kateremu bi odprti azilni dom omogočil večjo svobodo gibanja in posledično manjšo utesnjenost. Ukrep tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v azilnem domu. Tožnik je argumentirano obrazložil zakaj je zapustil Hrvaško in navedenega dejanja ne gre enačiti z begosumnostjo. Hkrati je izpodbijani sklep neupravičen poseg v pravico do osebne svobode. Osebno oskrbo gre enačiti z zaporom zaprtega tipa. Ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten. Prav to pa se v Centru za tujce izvaja. Navedenemu pritrjujejo številni primeri iz slovenske sodne prakse.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe in predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa mu bo izvrševanje prizadelo nepopravljivo škodo. Dni brez osebne svobode mu ne bo nihče mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da "vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice". Dodaten argument je, da mora RS osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Pot do pravnomočne rešitve primerov, glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje namreč vedno lahko traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce, in to kljub kratkim rokom, ki jih za odločanje določa zakon. Sklicuje se na primere iz sodne prakse.

4. Toženka je sodišču predložila upravni spis, na tožbo ni odgovorila, udeležila se tudi ni glavne obravnave, je pa svojo odsotnost opravičila.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

7. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

8. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

9. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Vrhovno sodišče je v omenjenih odločbah sprejelo jasno stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico "upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo", zaradi česar so tožbeni ugovori tožnika o tem, da tak ukrep ni dopusten, neutemeljeni. Vendar, čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve), po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

10. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

11. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

12. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

13. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in zato ne bo mogoče opraviti postopka predaje državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. Tožnik je prehajal meje držav na nedovoljen način in za mednarodno zaščito zaprosil, ko je bil prijet s strani policije.

14. Toženka navaja, da na znatno nevarnost pobega kažejo okoliščine, da je tožnik zaradi dejstva, da ni prejel v nobeni od dveh držav v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito (Bolgarija in Hrvaška) nobene odločitve glede prošnje, nezakonito prehajal državne meje, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka. Navedena dejstva po mnenju toženke ustrezajo relevantni milejši obliki okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, in sicer okoliščini nedovoljenega vstopa tujca v Republiko Slovenijo, kot jo opredeljuje 1. alinea drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 15. Vendar pa sodišče meni, da bi uporaba kriterija nedovoljenega vstopa za zapolnitev standarda znatne nevarnosti, ki je pogoj za izrek ukrepa pridržanja, uporabo približala dejanskemu stanju, ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Dublinske uredbe in prvemu odstavku 26. člena Procesne direktive II (Direktiva 2013/32/EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. julija 2013 v skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), ki pa je po tej določbi prepovedano. Po 1. alinei drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščin, ki kažejo na begosumnost. Kolikor bi v obravnavani zadevi obstajala zgolj okoliščina opredeljena v 1. alinei drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, torej nedovoljen vstop tujca v RS (ali nezakonito prehajanje meja držav članic), toženka po stališču Vrhovnega sodišča izraženega v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, te okoliščine kot objektivnega kriterija za presojo znatne nevarnosti iz 28. člena Uredbe Dublin III, ne bi mogla uporabiti. Stališče izraženo v tej sodbi (ki ga je Vrhovno sodišče ponovilo v nedavnem sklepu X Ips 7/2017 z dne 18. aprila 2017) toženka napačno razume oziroma uporabi (pa tudi povzame v izpodbijanem sklepu). Zato zgolj dejstvo, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je podana tožnikova znatna begosumnost in ga bi bilo potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

16. Glede na navedeno v prejšnjem odstavku, bi moralo sodišče, kolikor bi navedena napačna opredelitev okoliščin pomenila napačno uporabo materialnega prava in posledično, v zvezi z 28. členom Uredbe Dublin III, tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijani sklep že iz tega razloga odpraviti. Vendar je toženka v svojem postopku ugotovila tudi, da je tožnik zaprosil za azil v Bolgariji in na Hrvaškem, v vsaki od držav je ostal več mesecev, ker pa ni prejel v nobeni od teh dveh držav nobene odločitve glede prošnje, je nezakonito prešel državne meje, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka. Navedeno dejstvo, da je tožnik zaprosil za azil že v dveh državah (pred prihodom v Slovenijo) kažejo tudi podatki EURODAC. Vse zgoraj povzeto izhaja iz izpodbijanega sklepa. Tožnik je izpovedal tudi zaslišan na sodišču, da je zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem in v Bolgariji, ter ni počakal na dokončanje postopka. Navedena dejstva pa bi kazala, po vsebini na objektivni zakonski kriterij, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika - nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Toženka je ob navedenih ugotovitvah dejstev, ki jih je zapisala v izpodbijani sklep, napačno pravno kvalificirala tožnikova ravnanja, kar popravlja sodišče z obravnavano sodbo, ko na isti dejanski podlagi presoja podanost navedene okoliščine. Na podlagi stališča sodne prakse ( sodba I Up 26/2016 in sklep X Ips 7/2017) je kriterij nesodelovanja v postopku kriterij, ki je skladen s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III in ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnost pobega" določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Kolikor obstajajo okoliščine za navedeno uporabo tega kriterija je toženka lahko izrekla sporni ukrep.

17. Tožnik v tožbi navaja, da je argumentirano obrazložil zakaj je zapustil državi v katerih je zaprosil za azil, zato zapustitev le-teh ni enačiti z begosumnostjo. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščite in zaslišan na glavni obravnavi je pogoje v katerih je v Bolgariji in na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito opisal. Za Bolgarijo je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil, da je bil izpuščen v odprti oddelek. Za azil je bil prisiljen zaprositi, pogoji za življenje so bili zelo slabi. Opisal je tudi razmere na Hrvaškem v zvezi s podajo prošnje za azil in v zvezi z življenjem tam po podani prošnji. Opisal je slabo oskrbo po prometni nesreči, ki jo je doživel. Povedal je, da je bil 40 dni v bolnišnici, kjer se ne more pritoževati glede oskrbe, saj je bilo vse v redu, nato pa je bilo veliko slabše v azilnem domu, kjer mu poškodbe niso ustrezno oskrbovali. Navedena dejstva glede prometne nesreče in poškodb ter posledice, ki jih ima v zvezi s prometno nesrečo, izhajajo tudi iz predložene dokumentacije, ki jo je sodišče dokazno vpogledalo in presodilo. Prehajanja iz države v državo (na ilegalen način) in zaprošanje za azil, ne da bi počakal na odločitev, kažejo na nesodelovanje v postopku, vendar presoja razlogov zaradi katerih je tožnik zapustil obe državi pred koncem postopkov o prošnji za azil, ne utemeljuje "znatne nevarnosti", da bo tožnik tudi iz Slovenije pobegnil in ne bo počakal na konec postopka. Tožnik je podal razloge za svoje ravnanje, pobege iz držav v katerih je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito (dolgotrajnost postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito; slabe razmere na Hrvaškem v zvezi z zdravljenjem po prometni nesreči), ki jih sicer sodišče ne ocenjuje kot objektivno opravičljive razloge za odhod iz teh držav, vendar pa sodišče meni, da ker tožnik lahko v Sloveniji pričakuje v zvezi s svojo poškodbo ustreznejše zdravstveno ravnanje, da tožnik ne bo zapustil Slovenije tudi kolikor bo nameščen v objektu z manj strogim režimom. Na podlagi 2.odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je organ dolžan znatno nevarnost pobega presoditi individualno na podlagi vsakega posameznega primera. Subjektivne okoliščine tožnika pa kažejo, da je toženka precenila znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil, pravilno ni ocenila tožnikove prizadetosti po doživeti prometni nesreči in njegove želje in potrebe po ustrezni zdravstveni oskrbi, zato je napačno uporabila določbo Uredbe Dublin III in neupravičeno izrekla prestrog ukrep, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka presodi primernost oziroma potrebnost izreka milejšega ukrepa, ki ne bo pomenil omejitve prostosti.

18. Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno in je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Zadevo je vrnilo v nov postopek, v katerem je toženka vezana na stališče sodišča v zvezi s presojo znatne nevarnosti pobega tožnika.

K II. točki izreka:

19. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

20. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tožnik pa torej nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.