Jedro

Eventualna maksima iz določbe čl. 286 ZPP velja za navajanje dejstev in dokazov, če pa ima sodišče v spisu v procesnem gradivu znana odločilna dejstva, da lahko ta ugovor preveri, ga mora obravnavati in o njem odločiti, saj ugovor zastaranja lahko toženka poda vse do konca glavne obravnave. To je materialno procesni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbe, presoja utemeljenosti takega ugovora pa je vezana na konkretna dejstva, odločilna za ugotavljanje pričetka teka zastaranja, ta pa so že bila izkazana do konca prve glavne obravnave.

Izrek

1. Pritožbi toženke se delno ugodi in se: a) delno spremeni sodba prve stopnje tako, da se: v I. odst. izreka (prisodilnem delu) znesek 3,078.396,00 SIT nadomesti z zneskom 1,737.467,75 SIT (oz. sedaj 7.250,32 EUR) in se znesek 2,472.002,00 SIT nadomesti z zneskom 1,672.002,00 SIT (oz. sedaj 6.977,14 EUR) in v 3. odst. izreka (zavrnilnem delu) znesek 6,627.998,00 SIT nadomesti z zneskom 7,938.926,25 SIT (oz. sedaj 33.128,55 EUR) in se z a v r n e tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 800.000,00 SIT od 02.06.2001 dalje do plačila.

b) delno razveljavi v I. odst. izreka sodbe prve stopnje glede prisojenih 30.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.04.1998 dalje do plačila in v 2. tč. izreka sodbe prve stopnje glede odločitve o stroških pravdnega postopka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se zavrne pritožba toženke in v celoti se zavrne pritožba tožnika in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu.

3. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

4. O toženkinih stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da je toženka dolžna plačati tožniku 3,078.396,00 SIT in zamudne obresti od zneska 2,472.002,00 SIT za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšanje za TOM, od 28.06.2003 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in od zneska 30.000,00 SIT zakonske zamudne obresti od 06.04.1998 dalje do plačila (1. odst. izreka sodbe prve stopnje), da je toženka dolžna povrniti tožniku 238.920,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 70.000,00 SIT od 07.10.2003 dalje do plačila, od zneska 57.280,00 SIT od 01.04.2005 dalje do plačila in od zneska 110.940,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (2. odst. izreka sodbe prve stopnje) in da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za zahtevano plačilo odškodnine v znesku 6,627.998,00 SIT in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 576.394,00 SIT od 07.03.2002 dalje do plačila, od zneska 6,627.998,00 SIT od 02.06.2001 dalje do plačila, od zneska 2,472.002,00 SIT od 02.06.2001 do 31.12.2001 in za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi v višini TOM od zneska 2,472.002,00 SIT od 01.01.2002 do 27.06.2003 (3. odst. izreka sodbe prve stopnje).

Pravdni stranki sta s pravočasnima pritožbama izpodbijali sodbo prve stopnje. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe prve stopnje v delu: glede zavrnjenih 6,000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.06.2001 dalje do plačila, glede zavrnjenih zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo 2,472.002,00 SIT od 02.06.2001 do 31.12.2001 in od zneska 576.394,00 SIT od 07.03.2002 dalje do plačila ter odločitev o stroških pravdnega postopka.

Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku poleg že prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.06.2001 dalje do plačila, da naloži toženki plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 576.394,00 SIT od 07.03.2002 dalje do plačila ter od zneska prisojene odškodnine v višini 2,472.002,00 SIT od 02.06.2001 do vključno 31.12.2001 ter celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajal je, da je sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine iz naslova nepremoženjske škode napačno uporabilo materialno pravo in prisodilo prenizko odškodnino. Ugotovljena dejstva glede prestanih in bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti ni ustrezno ovrednotilo, ni jim dalo ustrezne teže in pomena. Glede na obseg in intenziteto bolečinskega obdobja ter predvsem ob upoštevanju bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti je tožnik zagotovo upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova v višini 6,000.000,00 SIT. Zgolj 300.000,00 SIT iz naslova strahu je bistveno prenizka odškodnina, moralo bi sodišče prve stopnje prisoditi zahtevanih 500.000,00 SIT. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev obeh izvedencev in tožnikove izpovedi. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka in nesorazmerna s sodno prakso. Sodišče bi moralo ustrezneje upoštevati opisano oceno obeh izvedencev o tožnikovih omejitvah, zaradi katerih je oviran pri delu na delovnem mestu, vožnji z avtomobilom in športnem udejstvovanju, neustrezno je ovrednotilo tudi ugotovitve izvedenca psihologa od dlje časa pojavljajočih psihosomatskih in čustvenih težavah in s strani izvedenca zaznane motnje pomnjenja ni ustrezno ovrednotilo. Posledice na psihološkem in travmatološkem področju so po ugotovitvah izvedencev trajne, zato bo tožnik tudi v bodoče moral trpeti duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar bo glede na njegovo starost in upoštevaje povprečno življenjsko dobo trajalo še več kot 35 let. Tudi znesek 6,100.000,00 SIT celotne odškodnine je bistveno prenizek v primerjavi s primeri iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni naložilo toženki plačila zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 2,472.002,00 SIT za čas od 02.06.2001 dalje, saj je toženka ves ta čas uporabljala tožnikov denar, ki ji ga tožnik ni prostovoljno posodil, zato mora toženka uporabo njegovega denarja plačati. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da od prisojenega zneska 576.394,00 SIT zamudnih obresti od plačanega nespornega zneska odškodnine ni prisodilo tudi zamudnih obresti, ker naj znesek še ne bi zapadel v plačilo. Od 07.03.2002 je tožnik dejansko zahteval obresti od zapadlih in neplačanih obresti, odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju sama s seboj in z določili Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče prve stopnje je tudi napačno izračunalo uspeh v pravdi, ker je očitno prezrlo, da je toženka plačala akontacijo 3,000.000,00 SIT šele po vloženi tožbi in je s tem zneskom tožnik v pravdi uspel. Prav tako je uspel z zneskom 272.447,00 SIT, kar je toženka na račun premoženjske škode plačala tudi po vloženi tožbi. Glede na prisojeni znesek odškodnine 3,078.396,00 SIT in plačanega zneska akontacije je tožnik uspel z zneskom 6,350.843,00 SIT, njegov najvišji zahtevek je bil 12,281.449,00 SIT, zato je uspel z 51,7 % zahtevka, prisoditi bi mu moralo 51,7 % priznanih odvetniških stroškov in celotno izvedenino skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljeno sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo prošnje z dne 28.01.2003 za razpis obravnave, saj je tožnik želel pospešiti postopek, saj se je Evropsko sodišče za človekove pravice izreklo, da je v postopku potrebno izrabiti vsa sredstva za pospešitev postopka, zato je po 4. tč. tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT) tožnik upravičen do priglašenih 50 točk in po isti tar. št. tudi do 50 točk za vlogi z dne 13.10.2003 in 05.04.2005 in ne zgolj do odmerjenih 20 točk. S tem je odmerilo sodišče prve stopnje tožniku za 110 točk prenizko nagrado. Sodišče je toženki neutemeljeno priznalo in odmerilo stroške izvedenine v celoti ne glede na dosežen uspeh in v breme tožnika. Takšne stroške izvedenin zmeraj v celoti nosi toženka, odločitev pa je tudi nelogična, saj če bi te stroške založil tožnik, bi jih sodišče njemu priznalo v korist. Priznanje izvedenin ne more biti odvisno od tega, kdo jih je založil. Toženka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe, in sicer le delno, in pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge ter predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se zavrne tožbeni zahtevek nad zneskom 3,627.998,00 SIT oz. podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je ob upoštevanju že plačane odškodnine skupaj prisodilo tožniku 6,100.000,00 SIT za nematerialno škodo, kar je bistveno previsoko glede na vse dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter neugodnosti v času zdravljenja in ob dejstvu, da ima tožnik kot trajno posledico tudi v bodoče občasne lahke bolečine, mu je iz tega naslova prisodilo preveč vsaj za 800.000,00 SIT. Sodišče je glede telesnih bolečin preveč sledilo tožniku. Načelo individualizacije odškodnine bi moralo upoštevati tako, da to ne privede do različnega obravnavanja oškodovanca, in da odmera ni le izključna posledica oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Upoštevati bi moralo, da ima načelo individualizacije korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Vsega tega ni ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz vseh postavk. Trajne posledice in z njimi povezane duševne bolečine nikakor niso takšne stopnje in intenzitete, da bi opravičevale prisojen znesek odškodnine za to obliko škode. Tožniku je ostala le nekoliko zmanjšana gibljivost vratu in občasno mravljinčenje v prstih ene roke ter nekoliko omejeno ukvarjanje s športom. Izvedenec P. je opozoril na izredno močno poudarjeno psihično komponento, ki jo je pripisati bolj psiholabilnosti kot sami somatski posledici nesreče, ker CT možganov in EEM pregled nista pokazala abnormnosti. Izvedenec psiholog pa ni ugotovil zmanjšanja v območju splošnih intelektualnih sposobnosti in je ugotovil le nekoliko zmanjšan obseg in intenziteto vsakdanjih opravil in tudi, da tožnik ni izgubil vozniškega dovoljenja zaradi psiholoških težav, kot to zmotno ugotavlja sodišče, pač pa zaradi vožnje pod vplivom alkohola v času po obravnavani nesreči. Tožnik pa je glede na svojo izpoved, da še vedno dela v rudniku v jami, še vedno sposoben za delo pod zemljo. Po mnenju toženke bi bila primerna odškodnina za to obliko škode 2,000.000,00 SIT. Za strah je po mnenju toženke vsaj za 100.000,00 SIT prisojeno preveč, saj glede na ugotovitve izvedenca psihologa, da je tožnik še enkrat opravil vozniški izpit in redno vozi avto, ni mogoče govoriti o strahu pri vožnji z avtomobilom. Znesek 576.394,00 SIT, ki ga predstavljajo zakonske zamudne obresti od plačanega zneska 3,000.000,00 SIT za čas od 02.06.2001 do 28.02.2002 je materialnopravno zmotno prisojen, sodišče pa te odločitve ni obrazložilo, zato toženka ne ve, zakaj mora plačati ta znesek. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz tožnikovih vlog izhaja, da ta znesek predstavlja obresti za čas od 02.06.2001 do 28.02.2002 po obrestni meri zamudnih obresti, torej za čas, ko v skladu z načelnim pravdnim mnenjem sploh ni mogoče prisojati zamudnih obresti od nematerialne škode in še po previsoki obrestni meri. Zmotno je tudi stališče, da je toženka prekludirana z ugovorom zastaranja terjatve v znesku 30.000,00 SIT domnevne škode zaradi uničenja mobilnega telefona. Za ugovore materialnega prava ni prekluzije, tovrstne ugovore je mogoče podati tekom celega postopka. Do domnevnega poškodovanja je prišlo 05.04.1998, tožba je bila vložena šele 20.07.2001, torej je tožbeni zahtevek za 30.000,00 SIT zastaral že pred vložitvijo tožbe.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba toženke je delno utemeljena. Pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Kljub tožnikovim pritožbenim trditvam o obstoju vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. ZPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnik uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretiziral, niso pa podane tiste, na katere mora po II. odst. 350. čl. ZPP paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ne drži tudi toženkina pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s prisojo vtoževanega zneska zamudnih obresti v znesku 576.394,00 SIT storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Tožnik v pritožbi tudi ni konkretiziral, v čem je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato tudi ta tožnikov pritožbeni razlog ni podan.

Je pa sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ugoditve tožbenemu zahtevku za 30.000,00 SIT odškodnine za materialno škodo za uničen mobilni telefon. Zmotno je namreč ugotovilo dejstvo, da je bila toženka z ugovorom zastaranja tega dela tožbenega zahtevka prekludirana, ker ga je podala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Eventualna maksima iz določb 286. čl. ZPP velja za navajanje dejstev in dokazov, če pa ima sodišče v spisu v procesnem gradivu znana odločilna dejstva, da lahko ta ugovor preveri, ga mora obravnavati in o njem odločiti, saj ugovor zastaranja lahko toženka poda vse do konca glavne obravnave. To je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbe, presoja utemeljenosti takega ugovora pa je vezana na konkretna dejstva, odločilna za ugotavljanje pričetka teka zastaranja, ta pa so že bila izkazana do prve glavne obravnave (datum nastanka škode in datum vložitve tožbe). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev v delu glede prisojenih 30.000,00 SIT s pp. razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je glede na vse obrazloženo toženkina pritožba v tem delu utemeljena (355. čl. ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti odločilna dejstva, ki so v spisu sicer izkazana in nato presoditi utemeljenost toženkinega ugovora zastaranja.

Vse nadaljnje pritožbene trditve obeh pravdnih strank pa očitajo sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava pri prisoji odškodnine za nematerialno škodo.

Po presoji pritožbenega sodišča ni prenizka denarna odškodnina 2,000.000,00 SIT glede na vsa ugotovljena dejstva o obstoju, trajanju in intenzivnosti prestanih in bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti, ki jih pritožbi sicer ne izpodbijata.

Sodišče prve stopnje je na str. 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo in zapisalo vsa dejstva o obsegu te oblike škode in iz obrazložitve tudi izhaja, da je upoštevalo tudi izpoved tožnika o obsegu in obstoju občasnih bolečin kot bodoči škodi in ugotovilo, da je to obliko škode objektiviziral v svojem mnenju tudi izvedenec P., to izvedensko mnenje pa je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo. Sodišče prve stopnje je zapisalo tudi, da je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca psihologa T., torej tudi glede obsega bodočih telesnih bolečin. Torej glede na neizpodbijano dejstvo, da je tožnik kar 17 dni trpel hude telesne bolečine, 14 dni srednje hude, 70 dni lahke in še trpi in bo tudi v bodoče trpel občasne lahke bolečine, da je trajalo zdravljenje praktično do 27. 9. 2000 (skoraj 2,5 let), od tega zdravljenja poškodb do 29. 7. 1998 (skoraj 4 mesece) in ostali čas zdravljenje posledic, saj je bil vse do 27. 9. 2000 tožnik menjaje v popolnem in delnem bolniškem staležu. Ugotovilo je tudi, da je tožnik pretrpel številne neugodnosti v času zdravljenja in sta po presoji pritožbenega sodišča pritožbi v tem delu neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo ugotovljen obseg in trajanje te škode ter tudi pravilno ovrednotilo dejstvo, da bo moral tožnik občasne telesne bolečine trpeti glede na svojo starost še vrsto let, in prisojeni znesek odškodnine pomeni pravično odškodnino glede na določbi čl. 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ju je sodišče prve stopnje citiralo in po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabilo. Toženka pa je v svojih pritožbenih trditvah povsem zanemarila ugotovljene prestane neugodnosti, čeprav teh ugotovitev ni izpodbijala. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved upoštevalo in ovrednotilo ob upoštevanju ugotovitev obeh izvedencev ter pri tem ni dalo načelu individualizacije odškodnine prevelike teže, kot to očita toženka. To so razlogi, zaradi katerih je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede na dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti prestanega strahu, ki jih pravdni stranki tudi ne izpodbijata, sprejema pritožbeno sodišče kot pravilno prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu v znesku 300.000,00 SIT. Tožnik je ob nesreči utrpel hud strah glede na njegovo specifično duševno stanje, ko je prometna nesreča zanj predstavlja hud stresni dogodek, dokaj hud strah pa je trajal vsaj še nekaj dni zaradi hudih bolečin, hospitalizacije, medicinskih preiskav, posegov in izvidov. Zavedal se je življenjske ogroženosti, ki ji je bil izpostavljen v škodnem dogodku (ko se je na tožnikovem voznem pasu vanj v ostrem nepreglednem ovinku zaletel drug voznik in s tem povzročil čelno trčenje, kar vse izhaja iz sodbe prve stopnje). Poleg tega pa sta se tej bolečin travmatski izkušnji pridružila še zaskrbljenost za izid zdravljenja in strah pred možnimi posledicami v daljšem časovnem obdobju, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskih mnenj. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi mnenje izvedenca psihologa T., ko je ugotovilo, da je tožnika strah pred prometom spremljal le nekaj časa, da tega strahu ni več, saj redno vozi avto in je po nezgodi še enkrat opravljal vozniški izpit. Zato ne drži pritožbena trditev toženke, da je sodišče prve stopnje pri določitvi te odškodnine upoštevalo še vedno trajajoči strah pri vožnji z avtomobilom.

Znesek 300.000,00 SIT po presoji pritožbenega sodišča predstavlja res nekoliko višjo odškodnino za to obliko nematerialne škode, vendar gre za specifičen primer, ko je bil nastanek škodnega dogodka zelo travmatičen, ko je tožnik utrpel odkrhnjenje telesa sedmega vratnega vretenca, zaradi česar je ostala zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice in ko je zdravljenje s spremljajočimi težavami trajalo zelo dolgo in sta dolgo trajala tudi strah in zaskrbljenost za izid zdravljenja.

Glede na vse zgoraj obrazloženo pa tudi ne drži tožnikova pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje vse ugotovitve v zvezi s to obliko škode premalo ovrednotilo, zato sta obe pritožbi v tem delu neutemeljeni.

Tožnikove trditve, da bi mu moralo sodišče za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisoditi še nadaljnjih 1,500.000,00 SIT, so povsem neutemeljene. Res je izvedenec P. podal oceno zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti za 1/4, vendar pa je pri presoji odškodnine za to obliko škode bistvenega pomena dejanska omejitev življenjskih aktivnosti, torej funkcionalni izpad oz. omejene zmožnosti opravljanja dela in drugih aktivnosti v primerjavi z zmožnostmi pred poškodovanjem in s tem v zvezi stopnja oz. intenzivnost duševnih bolečin oškodovanca.

Povsem neutemeljena je tožnikova pritožbena trditev, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo po izvedencu ugotovljenih motenj spomina, saj je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca psihologa T., ko je na njegovi podlagi ugotovilo, da je izvedenec sicer ugotovil motnje spomina pri tožniku, vendar je zaključil, da jih ne more z zanesljivostjo pripisati pretresu možganov, kar je podlaga za zaključek, da motnje spomina niso posledica obravnavanega škodnega dogodka.

Tudi ni resnična toženkina trditev v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik izgubil vozniško dovoljenje zaradi psiholoških težav. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo (na strani 7 obrazložitve sodbe prve stopnje), da je tožnik zaradi psihičnih težav težko ponovno pridobil vozniško dovoljenje in to dejstvo izhaja iz tožnikove izpovedi (list. št. ...), ki ji je sodišče prve stopnje, kot je poudarilo, verjelo na podlagi ugotovitev izvedenca psihologa, tako dokazno oceno pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega izvedenskega mnenja ugotovilo, kar tudi ni pritožbeno izpodbijano, da je tožnik utrpel posledice na psihološkem področju, ki izvirajo iz v nezgodi utrpljenih poškodb in v obsegu, kot je ugotovil izvedenec in jih je sodišče prve stopnje tudi obširno zapisalo v sodbi na straneh ... in ...

Glede na ugotovljene omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki obsegajo po ugotovitvah sodišča prve stopnje omejeno gibljivost glave, omejeno dela zmožnost kot invalida tretje kategorije, zaradi česar dela na drugem delovnem mestu in ga moti, ker ni sposoben težjih del, kar ga dela živčnega, pri vožnji z avtomobilom se mu že po kakšnih dveh urah pojavijo težave v vratu in glavoboli, opustil je vsakršno športno udejstvovanje, edina rekreacija mu je hoja in že prej povzete posledice na psihološkem področju, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je zaradi vseh teh posledic tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana in zaradi tega nedvomno trpi duševne bolečine in jih bo glede na pričakovano življenjsko dobo trpel še več kot 30 let. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, kar tudi ni pritožbeno izpodbijano, da se je tožnikovo stanje v zadnjih letih le izboljšalo, še vedno je delovno aktiven in vozi avtomobil, psihiatra pa ne obiskuje več. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede te oblike škode delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku določilo 3,800.000,00 SIT kot pravično odškodnino. Tožnikove duševne bolečine je po presoji pritožbenega sodišča nekoliko precenilo, kot utemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi, pravična odškodnina za ugotovljeno to obliko škode znaša po presoji pritožbenega sodišča 3,000.000,00 SIT, zato je v tem delu pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek še za nadaljnjih 800.000,00 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na dol. 4. tč. 358. čl. ZPP. Glede na vse obrazloženo pa pritožbeno sodišče seveda ni sledilo tožnikovi pritožbi v tem delu in jo je zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pa je seveda upoštevalo že plačan znesek odškodnine za nematerialno škodo, ki ga je toženka plačala tekom pravde in ki v revaloriziranem znesku znaša 3.627.998,00 SIT, kar pritožbeno ni bilo sporno.

Skupni znesek odmerjene odškodnine za tožnikovo nematerialno škodo 5,300.000,00 SIT je po presoji pritožbenega sodišča povsem adekvaten ugotovljeni tožnikovi osebni škodi in predstavlja ustrezno zadoščenje zanjo, kar je tudi namen denarne odškodnine.

Sodišče prve stopnje je na koncu tretjega odstavka na osmi strani sodbe zapisalo, da je tožniku prisodilo vtoževani znesek 576.394,00 SIT, ki predstavlja znesek zamudnih obresti od plačanega nespornega zneska, torej od zneska akontacije odškodnino 3,000.000,00 SIT od 2. 6. 2001 do dneva plačila od 1.3.2002. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno trditev toženke, da je pri prisoji tega zneska sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje bi tudi pri prisoji zamudnih obresti od plačane akontacije moralo upoštevati, da je tudi znesek akontacije (enako kot prisojeni znesek odškodnine) dobil značaj denarne terjatve šele takrat, ko je sodišče odmerilo znesek pravične odškodnine za tožnikovo škodo in z upoštevanjem načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2006 je mogoče prisoditi tožnici zamudne obresti od plačane akontacije le za čas od 1. 1. 2002 do dneva plačila 28. 2. 2002 in le v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero. Novelirani Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri ZPOMZO – A, Ur. list RS, št. 109/2001) je ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih obresti in po tem zakonu znašajo prave zamudne obresti 13,5 %. ZPOMZO-A je materialno pravna podlaga za izračun zamudnih obresti, ki od glavnice 3,000.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 28. 2. 2002 znašajo 65.465,75 SIT (obrestno obrestni račun: glavnica 3,000.000,00 SIT pomnoženo s številom dni zamude 59 pomnoženo z obrestno mero 13,5 % deljeno s 36.500 = 65.465,75 SIT). Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in iz naslova zahtevanih zamudnih obresti od plačane akontacije prisodilo tožniku le 65.465,75 SIT, kolikor znašajo zamudne obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero od zneska 3,000.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 28. 2. 2002, v preostalem delu, to je za znesek 510.928,25 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je delno spremenilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu glede zneska prisojenih zamudnih obresti od plačane akontacije na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP.

Neutemeljena pa je tožnikova pritožba zoper zavrnjen del njegovega zahtevka za zakonske zamudne obresti od ugotovljenega zneska zamudnih obresti, torej za procesne obresti. Znesek odškodnine za nematerialno škodo je nečista denarna terjatev, ki postane čista šele, ko sodišče odmeri odškodnino, zato zahtevek za procesne obresti v obravnavanem primeru ni utemeljen in nima pravne podlage v določbi II. odst. 279. čl. ZOR.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo prve stopnje (glede zahtevka za materialno škodo 30.000,00 SIT s pp.) in vrnilo zadevo v razveljavljenem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ter odločilo, da se odločitev o toženčevih stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP), tožnikove pritožbe v tem delu ni obravnavalo.

Tožnik pa s pritožbo ni uspel, zato je o njegovih stroških pritožbenega postopka odločeno, da jih mora trpeti sam (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).