Jedro

Sklicevanje tožene stranke v pritožbi na določilo 24. čl. Stanovanjskega zakona je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. V konkretnem primeru namreč sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ni ugodilo zato, ker je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o storitvah, ampak na nepogodbeni podlagi, to je na podlagi poslovodstva brez naročila (223. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). V takem primeru pa so določila Stanovanjskega zakona, ki govorijo o pogodbenem razmerju med lastnikom in najemnikom, že zato neuporabna.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba tožene stranke se zavrne in    potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. v celoti v veljavi v tč. 1 in 3 izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 102.692,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 12.070,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2004 dalje do plačila, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni v znesku 42.384,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo določb 24. čl. veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki izrecno določajo, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, če pogodba ne določa drugače. Subsidiarna odgovornost za obratovalne stroške najemnika je podana le za lastnike tržnih in službenih, ne pa tudi neprofitnih stanovanj.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je sicer spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Sklicevanje tožene stranke v pritožbi na določilo 24. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1 – Uradni list RS št. 18/91 s spremembami), je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. V konkretnem primeru namreč sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ni ugodilo zato, ker je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o storitvah, ampak na nepogodbeni podlagi, to je na podlagi poslovodstva brez naročila (223. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). V takem primeru pa so določila Stanovanjskega zakona, ki govorijo o pogodbenem razmerju med lastnikom in najemnikom, že zato neuporabna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.