Jedro

V tem primeru, ko se stranke sporazumejo, da ne bodo uveljavljale stroškov postopka od nasprotne stranke, pa ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 36. člena ZST-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za vrnitev sodne takse za izredno pravno sredstvo revizije, zavrnilo.

2. Zoper sprejeti sklep se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) in v pravočasni pritožbi navaja, da uveljavlja kršitev določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona. Navaja, da je odločitev sodišča zmotna, saj je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2016 reviziji tožene stranke ugodilo ter sodbi sodišča druge in prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo v ponovno sojenje in odločilo, da se bo o revizijskih stroških odločalo v ponovnem sojenju. Zmotno meni sodišče prve stopnje, da se je tožena stranka odpovedala pravici do povrnitve sodne takse za revizijo. Odpoved iz sodne poravnave se namreč nanaša na vse nadaljnje sodne in izvensodne zahtevke, pravdni stranki pa sta tudi sklenili dogovor, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, tako da ne obstaja dolžnost tožeče stranke, da toženi stranki povrne takso za pravno sredstvo. Vrnitev sodne takse za revizijo pa si je tožena stranka nenazadnje pridržala v sami sodni poravnavi na podlagi tretjega odstavka 36. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), kar je bil sestavni del sodne poravnave. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni in naloži vrnitev sodne takse za izredno pravno sredstvo v višini 2.300,00 EUR tožencu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. in 366. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. 5. Na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZST-1 ima pravico do povrnitve takse tudi tisti, ki je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo.

6. Zmotno meni pritožba, da ima na podlagi tega določila pravico do vračila takse za revizijo. Res je, da je pritožnik z vloženo revizijo uspel. V takšnem položaju pa zakon obveznost povrnitve stroškov, torej tudi plačane sodne takse nalaga nasprotni stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP) glede na končni uspeh postopka. Pravdne stranke so v sodni poravnavi z dne 2. 2. 2017 izrecno uredile tudi stroškovne posledice predmetne pravde, in sicer so zapisale, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Slednje pa pomeni, da je toženec s sklenitvijo sodne poravnave pristal na to, da so celotni stroški postopka, ki so nastali njemu, torej tudi stroški plačane sodne takse za revizijo, njegovi stroški in da jih ne bo uveljavljal od tožnice.

7. V tem primeru, ko se stranke sporazumejo, da ne bodo uveljavljale stroškov postopka od nasprotne stranke, pa ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 36. člena ZST-1. Le-ta namreč ni namenjena urejanju situacij, ko se stranke sporazumejo glede stroškov postopka oz. "pozabijo" uveljavljati stroške od nasprotne stranke (VSL II Cp 1817/2015 z dne 18. 6. 2015), ampak ureja situacije, ko ne glede na procesno ureditev in uspeh v pritožbenem postopku ne obstaja dolžnost nasprotne stranke povrnitve sodne takse za pravno sredstvo.

8. Glede na obrazloženo, ker pritožba ni utemeljena, niti ni sodišče druge stopnje ugotovilo kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Pritožnik nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).