Jedro

Pomembno za odločitev v tej zadevi je dejstvo, da sta tožnika dejanska in zemljiškoknjižna solastnika parc.štev. 305/16 k.o. D., da toženec uporablja to parcelo kot pot za dostop do svoje nepremičnine, pri tem pa služnosti kot stvarne pravice na tuji stvari, zaradi katere bi bila tožeča stranka dolžna dopustiti ali trpeti hojo in vožnjo na svoji parceli, tožena stranka nima.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstaja služnostna pravica hoje in voženj v breme vsakokratnega lastnika parc.štev. 305/16 v vl.št. 825 k.o. D. v lasti tožnikov, za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.št. 288/20 k.o. D., v lasti tožene stranke. Tožencu je naložilo, da je dolžan prenehati z vsakim poseganjem v zemljišče parc.št. 305/16 k.o. D., zlasti opustiti vožnje z vsemi vozili in hojo ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 80.375,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče spregledalo ugovor, da toženec k tej pravdi sploh ni legitimiran. To pa zato, ker je takratna občina s pravnim poslom (pogodbo, ki je sicer lahko tudi ustna), predvsem pa s konkludentnim dejanjem, na parceli pridobila lastninsko pravico. Parcela je bila odmerjena na zahtevo takratnega lastnika z namenom, da bo predana v javno dobro, to je v last takratne krajevne skupnosti, sedaj Občine Ž. Pokojni V. N. ni nikoli branil posesti tega dela zemljišča krajevni skupnosti in njenim uporabnikom, celo dovolil je, da je V. T. gradil na zemljišču cesto (nizka gradnja). Torej v danem primeru ne gre le za služnost, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ampak za prenos lastninske pravice na krajevno skupnost. Šlo je za gradnjo na tujem svetu s soglasjem takratnega formalnega lastnika V. N. Ta je s parcelacijo že podpisal prenos na KS Ž. KS je gradnjo dovoljevala, ne pa vknjižbe, saj je sama na svoje stroške navozila material, V. T. pa je dal le svoje delo. Sodišče bi moralo glede na ugovor toženca upoštevati določila 22. člena ZTLR, ki so povsem jasna, pa tudi določila 3. odstavka 28. člena ZTLR, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let. KS Ž. je bila gotovo dobroverni posestnik, saj je navedeno zemljišče pridobila v posest že leta 1980, formalno pa z delitvijo parcele, ki jo je podpisal V. N. Ta v času življenja ni sprožil spora glede poti, niti tožencu tega ni omenil. Sodišče bi moralo pri odločitvi upoštevati določilo 46. člena ZTLR, saj iz izpovedi prič in tožnikov nedvomno izhaja, da je V. N. v trenutku podpisa parcelacije oziroma že s sprejemom zazidalnega načrta za Ž. izrazil voljo, da ne želi imeti več v posesti parcele. Nesprejemljivo je dejstvo, da toženec sedaj kar naenkrat nima dostopa do svoje hiše, čeprav ima za to vsa potrebna soglasja od dejanskega lastnika parcele, to je KS Ž., sedaj občine, kot tudi od formalnega lastnika do leta 1996 V. N. Pot je toženec sam izdelal ob podpori KS Ž., sedaj pa mu jo brani nekdo, ki naj bi postal formalni lastnik parcele. Zato pravica do poti, ki jo je KS v dobri veri dovolila tožencu in jo formalni lastnik V. N. vse do svoje smrti, to je 17 let, ni nikoli branil, ne more kar prenehati, zlasti še, ker je uporabnik v pot ogromno investiral ter jo redno vzdrževal. Zato toženec predlaga, da sodišče ugodi pritožbi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov kot neutemeljen zavrne. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka poudarja, da mora biti pogodba o prenosu lastninske ali kakšne druge pravice na nepremičnini v pisni obliki, sicer po členu 23 ZOR pogodba velja le v primeru, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti iz pogodbe. V konkretnem primeru pogodba ni bila realizirana niti v celoti, niti pretežno. Ni pomembno, ali je takratni lastnik (pravni prednik tožeče stranke) dovolil ali celo zahteval odmero zemljišča, pač pa je pomembno le, ali je sklenil glede zemljišča pogodbo, s katero bi zemljišče odtujil krajevni skupnosti ali tožencu. Toženec takšnega posla niti ne zatrjuje, krajevna skupnost pa ga tudi ni izkazala. Pravnemu predniku tožnikov zemljišča nihče ni plačal, zato pogodba ni bila sklenjena. Brez osnove so navedbe pritožbe, da gre za skrajšano priposestvovanje, saj po 10-ih letih dobroverne posesti priposestvuje nepremičnino le zakoniti posestnik, torej posestnik, ki ima pridobitni naslov. Tega pa tožena stranka nima. Brez osnove v dokaznem gradivu je sklicevanje, da je pravni prednik tožnikov nepremičnino opustil, saj se stvar šteje za opuščeno, če njen lastnik na nedvoumen način izrazi voljo, da je ne želi več imeti v posesti. Irelevantne za ta postopek so tudi navedbe toženca, da naenkrat nima dostopa do hiše, to lahko toženec uveljavlja kvečjemu v postopku za določitev nujne poti. Pritožba ni utemeljena. Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje storilo v postopku, pritožba vsebinsko ni obrazložila, zgolj očitki o tem, da sodišče ni upoštevalo ugovorov toženca, pa takšnih kršitev ne predstavljajo. Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, ki se uporablja glede na določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999), pa v obravnavanem postopku tudi ni bilo. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki najprej zahteva ugotovitev neobstoja služnostne pravice hoje in voženj po parc.št. 305/16 k.o. D., v nadaljevanju pa še s prepovedno (negatorno) tožbo zahteva prenehanje posegov v to zemljišče. V zvezi s prvim delom tožbenega zahtevka, ki se ukvarja s stvarno služnostjo na parc.št. 305/16 k.o. D. v breme vsakokratnega lastnika te parcele in za vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.št. 288/20 k.o. D., ki je v lasti tožene stranke, je potrebno najprej ugotavljati dopustnost vložitve takšne tožbe. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ štev. 6/80 - 36/90 - v nadaljevanju ZTLR) ureja služnostno pravico v določbah členov 49 - 60, vendar v teh določbah negativne ugotovitvene tožbe - zahteve za ugotovitev neobstoja služnostne pravice, zakon ne omenja oziroma take tožbe ne predvideva. Če pride do posegov v služnostno pravico, ima služnostni upravičenec na razpolago dve tožbi, s katerima lahko zahteva varstvo služnostne pravice, ki sta opredeljeni v določbah 56. in 57. člena ZTLR in sicer lahko zahteva ugotovitev obstoja služnosti ali pa s t.i. konfesorno tožbo zahteva, da neutemeljeno preprečevanje ali motenje izvrševanja služnosti preneha. Za obe tožbi je aktivno legitimiran le služnostni upravičenec, ki pa mu v primeru vložitve tožbe proti lastniku služne stvari zaradi ugotovitve obstoja služnosti ni potrebno izkazovati pravnega interesa (187. člen ZPP/77), ker se ta predpostavlja s tem, da je takšna tožba v zakonu posebej predvidena. V obravnavanem primeru tožeča stranka vlaga tožbo kot lastnik stvari, ki zatrjuje, da tožena stranka vznemirja njeno lastninsko pravico in z dajatvenim tožbenim zahtevkom (2. odstavek) zahteva prenehanje po določbi 42. člena ZTLR. Zahtevek na ugotovitev neobstoja služnostne pravice (1. odstavek) pa lahko tožeča stranka upoštevaje 187. člen ZPP/77 sicer vloži, če izkaže za vložitev take tožbe pravni interes. Ta je v obravnavani zadevi podan, saj se tožeča stranka nahaja glede svojega položaja v negotovosti, ki jo povzroča toženčevo ravnanje in zatrjevanje, da ima pravico do poti po spornem zemljišču. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v obrazložitvi sodbe logično pojasnjuje razloge za odločitev, da sporna služnost ne obstaja, posledica teh zaključkov pa je lahko le ugotovitev, da toženec neutemeljeno posega v lastninsko pravico tožnikov na sporni poti na parc.št. 305/16 k.o. D. Ta parcela je po zemljiškoknjižnih podatkih v solasti obeh tožnikov, zato s pritožbenimi navedbami o pomanjkanju pasivne legitimacije (ki dejansko pomenijo po vsebini ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije), toženec ne more uspeti zgolj z zatrjevanjem, da je na navedeni parceli pred leti pridobila lastninsko pravico Krajevna skupnost (KS) Ž. oziroma sedaj Občina Ž. na podlagi pravnega posla oz. s konkludentnimi dejanji. Tudi v kolikor bi tožena stranka dokazala obstoj veljavne pogodbe med KS Ž. in pravnim prednikom tožeče stranke, je za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla poleg pravnega naslova potreben tudi pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR). Nove so pritožbene trditve o tem, da naj bi pokojnemu V. N. lastninska pravica prenehala z opustitvijo stvari (46. člen ZTLR), ki pa jih ni mogoče upoštevati, saj se po določbi 2. odstavka navedenega člena stvar šteje za opuščeno le, če njen lastnik na nedvoumen način izrazi voljo, da je ne želi več imeti v posesti. Kaj takega na podlagi izpovedi obeh tožnikov in priče P. L. ni mogoče zaključiti, niti z vpogledom v lokacijsko in gradbeno dokumentacijo v spisu za gradnjo nepremičnine tožene stranke, pritožba pa drugih dokazov ne ponudi. Glede gradnje na tujem zemljišču kot pridobitnega načina za nastanek lastninske pravice po določbah ZTLR, pa pritožba niti ne razjasni, kdo naj bi pridobil lastninsko pravico na tej podlagi, ali toženec oziroma njegovi predniki, ali pa Krajevna skupnost Ž., ob tem, da seveda ni dokazano, ali sploh zgolj navoz materiala za cesto takšno pravno upoštevno gradnjo predstavlja. Da bi KS Ž. nadalje pridobila lastninsko pravico na sporni parceli s priposestvovanjem po preteku 10 let na podlagi določbe 2. odstavka 28. člena ZTLR, pa bi morala biti izpolnjena ne samo predpostavka, da je bila takratna KS sploh v posesti te nepremičnine, pač pa tudi, da je bila ta posest zakonita, torej da se je opirala na veljaven pravni naslov, kar pa iz podatkov spisa ne izhaja. Skratna, pomembno za odločitev v tej zadevi je dejstvo, da sta tožnika dejanska in zemljiškoknjižna solastnika parc.štev. 305/16 k.o. D., da toženec uporablja to parcelo kot pot za dostop do svoje nepremičnine, pri tem pa služnosti kot stvarne pravice na tuji stvari, zaradi katere bi bila tožeča stranka dolžna dopustiti ali trpeti hojo in vožnjo na svoji parceli, tožena stranka nima, saj je ni dokazala. Zato je utemeljen tudi nadaljnji zahtevek tožeče stranke na prepoved poseganja v njeno zemljšče, ki ima podlago v določbi 1. odstavka 42. člena ZTLR. Ostale pritožbene navedbe po presoji sodišča druge stopnje niso odločilne, zato jih ne obravnava, glede na pritožbene očitke pa dodaja, da ima toženec možnost predlagati dovolitev nujne poti v ustreznem postopku za dovolitev nujne poti (določbe 15. poglavja Zakona o nepravdnem postopku), v kolikor za uporabo svoje nepremičnine nima potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Ker je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368.člen ZPP/77).