Jedro

Če zavezanec sam izpolni s sklepom o dovolitvi izvršbe naloženo obveznost, ne izkazuje pravovarstvenega interesa za sodno varstvo. V pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe pa ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.10.2004 (1. točka izreka), z 2. točko izreka pa je tožnika oprostilo sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti pozivu Upravne enote N.m. z dne 6.7.2004. S tem pozivom je prvostopni organ ugotovil, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo Sodnika za prekrške N.m. z dne 11.3.2003, izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi prekrška, storjenega s F kategorijo motornih vozil; da je vozniško dovoljenje za F kategorijo je postalo neveljavno z dnem pravnomočnosti te odločbe in da mora tožnik po petih dneh od vročitve poziva izročiti upravni enoti to svoje vozniško dovoljenje.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je iz predloženega potrdila organa prve stopnje razvidno, da je tožnik 10.11.2004 oddal zahtevano vozniško dovoljenje pristojnemu organu, torej je prostovoljno izpolnil naloženo obveznost. Po presoji prvostopnega sodišča zato nima pravnega interesa za izpodbijanje dokončne odločbe, saj z izpodbijano odločbo ni bil v ničemer prizadet. Po 1. odstavku 4. člena ZUS namreč lahko uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu le tisti, ki uveljavlja oziroma lahko izkaže, da je z dokončnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno sodno varovanje njegovih pravic ali pravnih interesov.

Tožnik vlaga pritožbo, ker meni, da je odvzem vozniškega dovoljenja v takšnem spletu okoliščin nezakonit. Meni, da se vožnja s traktorjem do njiv in pa le preko stranske ceste, ne more šteti za vožnjo v javnem cestnem prometu. Na to je bil sodnik za prekrške opozorjen in mu je bilo tudi razloženo. V sklepu pa na široko razlaga Zakon o varnosti v cestnem prometu, vendar navedbe za te primere ne pridejo v poštev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno skrbno prouči in sklep v 1. točki odpravi ali pa obnovi postopek in v njem izvede vse potrebne že predlagane dokaze.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Glede na okoliščine, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo prvostopno sodišče in jih potrjujejo tudi podatki v priloženih spisih, to je, da je tožnik sam izvršil naloženo obveznost, s tem, ko je dne 10.11.2004 pristojnemu organu oddal zahtevano vozniško dovoljenje, ker je to prenehalo veljati na podlagi odločbe Sodnika za prekrške N.m. z dne 11.3.2003, ki je postala pravnomočna 16.2.2004, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne izkazuje pravovarstvenega interesa v tej zadevi. Z izpodbijano odločbo tožene stranke namreč ni bilo poseženo v nobeno njegovo pravico ali pravno korist, kar je pogoj za izkazovanje pravnega interesa za sodno varstvo, saj je sam izpolnil obveznost, ki je bila posledica pravnomočne odločbe sodnika za prekrške.

Kot neutemeljene pa pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na odločitev Sodnika za prekrške N.m., ker odločba sodnika za prekrške ni predmet presoje v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopni sklep.