Jedro

Ugotovitev, da stavbe, v katerih živijo tožniki, ne bodo izpostavljene hrupu, ki bi presegal kritične obremenitve okolja s hrupom, pomeni že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup na tožnike nedopustno vplival. To pa je predmet odločanja o izdaji dovoljenja, ne pa utemeljitev zavrnitve pravice tožnikov sodelovati v postopku kot stranski udeleženci. Za odločitev o stranski udeležbi tožnikov je pomembna (le) ocena ali je njihov objekt znotraj območja, na katerem lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom.

Izrek

I.Predlog za združitev postopkov se zavrne.

II.Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je sklep Občinske uprave Urada za prostor in razvoj Mestne občine A. št. 354-15/2021 (612) z dne 27. 5. 2021 nezakonit.

III.Tožba se v preostalem delu zavrže.

IV.Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v znesku 417,24 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V.Zahtevek za povračilo stroškov tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

O sklepu občinske uprave A. št. 354-15/2021-7 (612) z dne 27. 5. 2021

1.Občinska uprava Mestne občine A. (v nadaljevanju Uprava) tožnikom z izpodbijanim sklepom na podlagi 43. in 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 94. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), v upravni zadevi izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za javno prireditev "B.", organizatorja C. (v nadaljevanju Prireditev), ni priznala statusa stranskih udeležencev (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Ugotovila je, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2.Uprava je predlog za udeležbo v postopku tožnikov (v nadaljevanju Predlog) zavrnila z utemeljitvijo, da je Predlog pavšalen, brez dokaznih predlogov, s katerimi bi izkazali, da bodo objekti, v katerih živijo, in varovani prostori, v katerih bivajo, izpostavljeni kritičnim obremenitvam s hrupom. Uprava je pojasnila, da je organizator prireditve ob vložitvi zahteve za izdajo dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom predložil Poročilo o emisiji hrupa v okolje, ki jo povzročajo zvočne naprave na prireditvah št. 2112-21/91355-21/70SGON z dne 7. 4. 2021 (v nadaljevanju Poročilo), iz katerega izhaja, da bodo v času Prireditve hrupu, ki ga bodo povzročale zvočne enote, najbolj izpostavljeni objekti na naslovu a., b., c., d., e., f. in g. Iz Poročila izhaja, da je treba raven zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšati za 22 dBA v dnevnem in večernem obdobju in 27 dBA v nočnem obdobju, tako da kritična obremenitev okolja s hrupom ne bo presežena. Uprava je ugotovila, da v stavbah z varovanimi prostori na naslovih h. in i. , kjer prebivajo tožniki, kritična obremenitev okolja s hrupom ne bo presežena in ti dve stavbi v času Prireditve ne bosta izpostavljeni hrupu. Uprava je pojasnila, da tožniki niso navedli okoliščin ali predlagali dokazov, ki bi omogočil drugačno sklepanje, zato tožnikom ni priznala stranske udeležbe.

O odločbi Župana Mestne občine A. št. 354-0035/2021-8

3.Župan toženke (v nadaljevanju Župan) je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep. Pojasnil je, da je bilo vabilo na obravnavo 21. 5. 2021 pravilno vročeno z objavo na spletni strani kot javno naznanilo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na ta način se je imel vsakdo možnost seznaniti z vlogo organizatorja prireditve in njeno vsebino, tudi tožniki. Župan je ugotovil, da je Uprava na podlagi Poročila pravilno odločila, da pravne koristi tožnikov zaradi poteka Prireditve ne bodo prizadete in da njihovo varstvo ni potrebno, zaradi česar jih po njegovem mnenju prvostopenjski organ pravilno ni posebej povabil na narok. Povzema, da iz Poročila izhaja, da stavbe na naslovih h. in i. ne spadajo med objekte, ki so najbolj izpostavljeni hrupu, sploh pa ne v območje prekomerne obremenitve s hrupom. Navedel je, da je Poročilo izdelal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, ki je strokovnjak s področja tovrstnih obremenitev okolja, Župan pa ne dvomi v ugotovitve, ki izhajajo iz Poročila. Župan je ugotovil, da tožniki v pritožbi niso predložili dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bo okolje s hrupom obremenjeno v takšni meri, da bi bile lahko ogrožene njihove pravne koristi. Organizator Prireditve bo zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšal za 22 decibelov in v nočnem času za 27 decibelov, zaradi česar niti stavbe na naslovih a., b., c., d., e., f. in g. ne bodo deležne prekomerne obremenitve s hrupom. To pa po mnenju Župana pomeni, da tudi stavbi, v katerih bivajo tožniki, očitno ne bosta obremenjeni s hrupom na način, da bi jim bila kratena pravica do zdravega življenjskega okolja, pravica do nočnega počitka in miru ali ogrožena varnost njihovega premoženja.

Navedbe tožnikov

4.Tožniki so zaradi absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP predlagali, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in 2. točko izreka Odločbe Župana in zadevo vrne Upravi v ponoven postopek. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka. Predlagajo, da sodišče toženki naloži, da v ponovljenem postopku nov akt izda v roku 5 dni od vročitve sodbe.

5.Tožniki v vlogi, prejeti 1. 9. 2021, zaradi dejstva, da je bila Prireditev izvedena in končana, podredno predlagajo, da se ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter odpravo teh dveh aktov v delih, v katerih je bilo odločeno o stroških postopka, ter v tem obsegu še vedno zahtevajo vrnitev v ponoven postopek.

6.Menijo, da sta upravna akta organov prve in druge stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se v obrazložitvi sklicujeta na Poročilo, ki ga tožnikom še vedno, kljub njihovi zahtevi, nista vročila. Ti se tako o ugotovitvah iz Poročila ne morejo izjaviti, s čimer je poseženo v njihove pravice iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

7.Tožniki navajajo, da jim toženka priznava, da prebivajo v varovanih prostorih na h. in i. , da so ti prostori v neposredni bližini lokacij predvidenih zvočnikov, da je stanovanje tretjega tožnika od glavne osi zvočnikov oddaljeno manj kot 100 metrov in da stavba ni odklonjena od glavne osi zvočnikov več kot 45 kotnih stopinj. Že iz teh nespornih dejstev izhaja, da so varovani prostori stanovanja vseh treh tožnikov očitno v vplivnem območju zvočnikov in predvidene čezmerne obremenitve okolja s hrupom, kot so izrecno zatrjevali v priglasitvi stranske udeležbe. Po mnenju tožnikov toženkina ugotovitev, da iz domnevnih podatkov Poročila izhaja, da stavbe, v katerih živijo tožniki, ne bodo izpostavljene hrupu, ki bi presegal kritične obremenitve okolja s hrupom, zaradi česar po mnenju toženke, tožniki ne morejo biti stranski udeleženci v postopku, pomeni že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup na tožnike nedopustno vplival. Torej odločitev o vprašanju, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja, ne pa za odločitev ali se tožnikom dovoli sodelovati v postopku kot stranski udeleženci. Menijo, da je za odločitev o stranski udeležbi tožnikov pomembna le ocena, ali je njihov objekt znotraj območja, na katerem lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom. Tožniki navajajo, da iz izpodbijane odločbe sicer izhaja, da naj bi Poročilo vsebovalo ugotovitev, da stavbi, v katerih živijo tožniki, sploh ne bosta izpostavljeni hrupu, kar pa je očitno napačno in to iz Poročila po mnenju tožnikov ne more izhajati. Tožniki navajajo, da naj bi iz Poročila izhajalo, da bo hrupu najbolj izpostavljena stavba c., ki je vrstna s in se fasada stikata s stavbo prvega in drugega tožnika na naslovu h. Glede na ugotovitev toženke, da bo treba raven zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšati, pa to po mnenju tožnikov pomeni, da je stavba na h. gotovo v območju, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom. Ker bi bile ob polni zvočni moči vseh zvočnikov na sosednji vrstni stavbi presežene kritične meje hrupa za 22 oz. 27 decibelov, je gotovo, da bi bile lahko presežene predpisane najvišje kritične obremenitve s hrupom tudi na fasadi varovanih prostorov prvih dveh tožnikov, zato bi morala imeti pravico do stranske udeležbe.

S sklicevanjem na 12. člen Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju Uredba)

8.(i) da se bo osem prireditev izvajalo tudi ponoči, predvidenih pa je šest zvočnikov s skupno nazivno električno močjo 2600 W; (ii) da so varovani prostori prvih dveh tožnikov od zvočnikov oddaljeni manj kot 23 metrov; (iii) da so varovani prostori tretjega tožnika od zvočnikov oddaljeni manj kot 100 metrov, zato je ugotovitev toženke, da ti prostori ne bodo izpostavljeni čezmerni obremenitvi s hrupom, zmotna. Župan ni zanikal navedb tožnikov o oddaljenosti njihovih stavb od zvočnikov drugostopenjski organ, zato so očitno nesporne, tožniki pa so kot dokaz sicer predlagali izmero oddaljenosti. Tožniki še navajajo, da glede na 8. člen Uredbe izdaja dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom brez poročila o emisiji hrupa v okolje ne bi bila dovoljena celo v primeru, če bi bile stavbe tožnikov najbližje odru. Iz priloge 2 Uredbe izhaja, da je poročilo o emisiji hrupa v okolje v primeru predvidenega najmočnejšega nizkotonskega zvočnika z nazivno električno močjo 590 W obvezno, če je najbližja stavba z varovanimi prostori oddaljena od zvočnika manj kot 140 metrov. Iz teh določil torej izhaja domneva, da bodo vse stavbe z varovanimi prostori, ki so od zvočnikov oddaljene manj kot 140 metrov, izpostavljene ne le čezmerni obremenitvi okolja s hrupom, temveč tudi preseganju kritične obremenitve okolja, saj je predložitev poročila o emisiji hrupa v okolje predpisano kot pogoj za izdajo dovoljenja. Stavbi prvih dveh tožnikov sta od zvočnikov oddaljeni manj kot 100 m in že zato bi jima toženka morala priznati stransko udeležbo v postopku. Tožniki niso izjavili, da se strinjajo z uporabo zvočnih naprav na Prireditvi, zato bi morala biti skladno s 7. členom Uredbe v Poročilu ocenjena izpostavljenost hrupu za stanovanjski stavbi tožnikov z varovanimi prostori.

9.Ponavljajo, da so se v priglasitvi stranske udeležbe sklicevali na 94. člen ZVO-1, Uredbo o načinu uprave zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup, Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju ter na pravice, ki iz teh aktov izhajajo in so upoštevajoč navedeno izkazali pravni interes za vstop v postopek. Za pravico do stranske udeležbe zadošča, da so objekti tožnikov v takšni bližini zvočnih naprav, da <em>lahko</em> pride do prekomernega hrupa. Vprašanje, ali bo dejansko prišlo do preseganja kritičnih mejnih vrednosti hrupa, pa je vprašanje, pomembno za odločitev o glavni stvari, torej ali so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom.

10.Tožniki še navajajo, da se drugostopenjski organ ni izrekel o nobenem od pritožbenih očitkov, čeprav so ti pomembni za odločitev o pravici do stranske udeležbe. Sklepa tako ni mogoče preizkusiti, tožnikom pa je kršena pravica do obrazloženosti akta, s katerim se je odločalo o njihovi pravici. Ne drži, da bi morali tožniki predložiti dokaze o tem, da bodo njihove stavbe v območju prekomerne obremenitve s hrupom. Izdaja dovoljenj po 94. členu ZVO-1 je izjema, zato je organizator dolžan dokazati, da čezmerna obremenitev ne bo povzročila kritične obremenitve okolja. Zato mu tudi Uredba nalaga predložitev poročila o emisiji hrupa v okolje, in to tudi za primer, da bi bila katerakoli od stavb tožnikov najbližja zvočnim napravam. Poročilo, ki ga je pridobila toženka, pa je očitno takšno, da na njegovi podlagi toženka sploh ne bi smela izdati dovoljenja. Ne navaja namreč ključnega podatka, ki bi ga po Uredbi moralo, in sicer podatka o obratovalni električni moči, ki sme biti dovedena zvočnikom in ki edina zagotavlja možnost kontrole. Poročilo očitno govori le o tem, za koliko decibelov se mora zmanjšati raven zvočne moči, kar pa ne zagotavlja varstva stanovalcev varovanih prostorov, hrup pa je tudi nemogoče nadzorovati, ker merilcev hrupa na zvočnih napravah ni. Ugotovitev organa druge stopnje, da naj bi tožniki priglasili stransko udeležbo šele po naroku za ustno obravnavo, je protispisna. Tožniki so preko svoje pooblaščenke elektronsko priglasili stransko udeležbo že 20. 5. 2021 ob 13.46, narok za ustno obravnavo pa je bil izveden 21. 5. 2021. V priglasitvi udeležbe so prosili tudi za vročitev Poročila in postavitev roka, v katerem bi se izjavili o vsebini Poročila. Tožniki bi morali biti osebno povabljeni k udeležbi v postopku. Toženka ve, da na naslovih tožnikov in stavb na a., b., c., d., e., f. in g. obstajajo varovani prostori, zato bi morala pridobiti njihove podatke in vse povabiti k udeležbi. Toženki je iz številnih drugih postopkov znano, da se tožniki želijo udeležiti takšnih postopkov. Vabilo z javnim naznanilom se lahko v skladu z drugim odstavkom 143. člena ZUP izvede le, če organ ne more ugotoviti, katere osebe imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Kršitev prvega odstavka 143. člena ZUP je povzročila nepravilnost in nezakonitost sklepa, saj je bila zaradi te kršitve tožnikom odvzeta pravica do obravnavanja in udeležbe v postopku. Če bi bili tožniki pravočasno vabljeni na narok, bi lahko do naroka vpogledali v Poročilo, se opredelili do njegove vsebine in na obravnavi udejanjili svojo pravico do enakega varstva pravic in pravico iz 6. člena EKČP. Zaradi vsega navedenega je nezakonita in nepravilna tudi odločitev toženke o stroških pritožbenega postopka.

Tožniki v vlogi še navajajo, da iz Poročila, ki ga je toženka priložila odgovoru na tožbo, izhaja, da je stavba na naslovu h., z varovanimi prostori stanovanja prvih dveh tožnikov, pri polni obremenitvi zvočnikov znotraj območja prekomerne obremenitve s hrupom in da bi bile na fasadi njune stavbe celo presežene meje kritične obremenitve (raven zvočnega tlaka 80 dBA za dan in 75 dBA za noč). Iz priloge 2 Poročila izhaja celo, da bo stavba na naslovu h. tudi v primeru predvidenega znižanja ravni zvočnega tlaka v območju čezmerne obremenitve s hrupom, saj bo, kot izhaja iz obarvanosti predela pred stavbo prvih dveh tožnikov, hrup vseeno presegel 50 dBA, koliko je za III. območje varstva pred hrupom po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa za noč najvišja dovoljena raven hrupa. Hiša z varovanim stanovanjem tretjega tožnika na naslovu i. je na drugi strani ulice in južneje, v prilogah Poročila je ni videti, vendar pa je mogoče iz obarvanosti na skrajnem jugu skice v prilogi 1 sklepati, da tudi ta stavba zagotovo spada v območje prekomerne obremenitve s hrupom. Sicer pa je to očitno že glede na podatke o nazivni električni moči zvočnikov in oddaljenosti te stavbe od zvočnikov, saj je po določilih Uredbe predpisana obvezna predložitev Poročila tudi za primer, če bi bila hiša na i. najbližja zvočnim napravam. Zahteva za priznanje statusa stranskega udeleženca je utemeljena že v primeru, če bi ob uporabi predvidenih zvočnih naprav lahko prišlo do čezmerne obremenitve s hrupom na fasadi stavb tožnikov, pri čemer sta stavbi tožnikov na takšni oddaljenosti od zvočnih naprav. Poročilo predstavlja obsežno strokovno gradivo, zato bi tožniki potrebovali primeren rok za to, da bi ga preučili in se o njem izjavili. Tudi če bi se udeležili naroka, se o Poročilu na samem naroku ne bi mogli izjaviti. Toženka je izpodbijani sklep oprla na Poročilo, zato bi morala v vsakem primeru prej ugoditi zahtevi tožnikov in jim vročiti prepis Poročila, da bi se o njem lahko v primernem roku izjavili.

Tožniki navajajo še, da iz vabila na narok izhaja, da naj bi prireditev potekala 7 dni, organizator pa je zaprosil za 22 dni prireditev v dveh mesecih, vsaka bi trajala od 16.00 do 24.00 ure. Toženka je na svoji spletni strani že 7. 6. 2021 objavila razpored številnih prireditev v poletnih mesecih na ... z imenom D., čeprav dovoljenja za te prireditve, tudi za obravnavano, še niso bila izdana. Ta objava dokazuje, da toženka postopke za izdajo takšnih dovoljenj šteje za formalizem in da bo tudi v bodoče, ne glede na argumente stranskih udeležencev, dovoljenja izdala in da tožniki pred zaključkom prireditev nimajo prav nobene možnosti vplivanja na postopek in odločitev organov. Prireditve na ... se bodo v poletnih mesecih izvajale na vsake tri dni, kar je za stanovalce v bližini odrov nevzdržno in škodi njihovemu zdravju.

Tožniki v vlogi, prejeti 1. 9. 2021 navajajo, da je bila Prireditev izvedena in je končana, zato podredno predlagajo, da se ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter odpravo teh dveh aktov v delih, v katerih je bilo odločeno o stroških postopka, ter v tem obsegu še vedno zahtevajo vrnitev v ponoven postopek. Iz previdnosti so vložili pritožbo zoper dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom oz. predlog za obnovo tega postopka ter zahtevali vročitev dovoljenja, vendar se toženka na to ni odzvala. Pravni interes za izpodbojno in ugotovitveno tožbo imajo tožniki zato, da bo toženki preprečeno ponavljanje izdajanja nezakonitih in nepravilnih aktov o zahtevah tožnikov za priznanje stranske udeležbe v istovrstnih postopkih, saj se prireditve na Glavnem trgu v Novem mestu kar vrstijo. Poleg tega bodo lahko na podlagi izdane sodbe uveljavljali nadaljnja pravna sredstva zoper izdano dovoljenje za prireditev Novomeški poletni večeri, pridobili pa bodo tudi pravni temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi številnih prireditev s čezmerno obremenitvijo okolja s hrupom. Tožniki v vlogi navajajo stroške v postopkih pred organoma toženke, ki skupaj znašajo 436,22 EUR.

Navedbe toženke

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi, ker je zakonita in pravilna ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z datumom priglasitve stranske udeležbe toženka navaja, da je vlogo tožnikov prejela šele 21. 5. 2021. Ponavlja, da je bilo vabilo na narok za ustno obravnavo objavljeno na spletni strani občine, na portalu e-Uprava in na oglasni deski občine kot javno naznanilo, zato se je imel vsak možnost seznaniti z vlogo organizatorja prireditve in njeno vsebino. Toženka ponavlja, da objekti, v katerih bivajo tožniki, v Poročilu niso bili navedeni kot stavbe, ki bodo najbolj izpostavljene hrupu. Zato je po toženkinem mnenju prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko tožnikov ni posebej vabil na narok oz. jih ni povabil k priglasitvi stranske udeležbe, saj njihove koristi zaradi poteka prireditve ne bodo prizadete. Drugih okoliščin, ki bi utemeljevale pravni interes tožnikov za udeležbo v postopku, po mnenju toženke niso izkazali.

Toženka v vlogi navaja, da je za presojo pravnega interesa tožnikov, za stransko udeležbo, pomembna le sklepna ocena Poročila, na katero je prvostopenjski organ vezan, saj gre za strokovne ugotovitve. Iz teh ugotovitev izhaja, da bo hrup pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori v dnevnem, večernem in nočnem obdobju prireditve prekomeren, če bodo zvočniki obratovali pri polni obremenitvi. Zato je treba raven zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšati. Pri tem kritične obremenitve, zaradi občasne emisije hrupa v okolju na višinah 4 in 8 metrov na mestih za ocenjevanje hrupa, ne bodo presežene. Brez zmanjšanja ravni zvočne moči, bi bil hrup prekomeren pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb, ki pa so le objekti na naslovu a., b., c., d., e., f. in g. Med temi stavbami ni stavb tožnikov, zato nimajo pravnega interesa za sodelovanje v postopku.

Ne držijo navedbe tožnikov, da je za III. območje varstva pred hrupom kritična obremenitev za noč 50 dBA, pravilna vrednost je 75 dBA. Za večerni in dnevni čas pa celo 80 dBA, za prireditev do 8 ur.

Glede datumov prireditev toženka pojasnjuje, da so bili ti spremenjeni, kar je razvidno iz zapisnika z dne 30. 4. 2021.

Toženka poudarja, da lahko pravni interes za vstop v konkreten postopek presoja le tako, da oceni, pri katerih objektih lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, t.j. do preseženih kritičnih obremenitev okolja, kot jih določa Uredba. Podatke, potrebne za to oceno, organ pridobi iz Poročila. Dejstvo, da na fasadah tožnikov lahko pride do čezmerne obremenitve s hrupom, po mnenju toženke ne zadošča za njihovo udeležbo v postopku. Status stranskega intervenienta organ prizna osebi, ki izkaže na zakon ali drug predpis oprto osebno korist, ki jo je v obravnavani zadevi glede na Uredbo presojala glede na izpostavljenost hrupu, ki ga povzroča uporaba zvočne naprave pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori. Pravni interes za sodelovanje v postopku imajo osebe iz stavb, ki so najbolj izpostavljene hrupu. Če te stavbe niso izpostavljene prekomernemu hrupu, potem mu ne more biti izpostavljena nobena od stavb okoli njih. Prekomerna obremenitev se ocenjuje z uporabo petega člena Uredbe. Tožena stranka je presojala, ali pri objektih tožnikov lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom in ocenila, da ne, zato jim ni priznala statusa stranskega interevenienta.

Tožena stranka nasprotuje pravnemu interesu tožnikov za ugotovitveni zahtevek, saj je treba priznanje stranske udeležbe presojati v vsakem primeru posebej in odločitev v tej zadevi ne more vplivati na udeležbo tožnikov v vseh postopkih glede prireditev na ... Zavrača tudi navedbe, da naj bi tožnikom zaradi izpodbijanega akta nastala kakršnakoli škoda.

K I. točki izreka

Tožniki so z vlogo, prejeto 11. 9. 2025, predlagali sodišču združitev postopka z upravnim sporom I U 1714/2021, v kateri izpodbijajo sklep toženke, s katerim sta bila zavržena njihova pritožba zoper izdano dovoljenje za začasno obremenitev okolja s hrupom zaradi uporabe zvočnih naprav na javni prireditvi "B." in predlog za obnova postopka, ki je bil zaključen z izdajo tega dovoljenja.

Predlog za združitev upravnih sporov ni utemeljen.

Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 združi v skupno obravnavo in odločanje več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Sodišče je predlog za združitev postopkov zavrnilo, ker je bila v upravnem sporu I U 1714/2021 21. 10. 2025 že izvedena glavna obravnava in ker bo odločitev v upravnem sporu I U 1714/2021 od 4. 4. 2025 sprejeta po pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu v obravnavani zadevi, zato po presoji sodišča ni pogojev za združitev sporov.

K II. točki izreka

Sodišče je na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo le na podlagi listin, ker so se stranke strinjale, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1 do A11, B1, B2 in vse listine iz spisa toženke št. 354-0015/2021.

Tožba je utemeljena.

Tožniki izpodbijajo odločitev, da toženka tožnikom ne prizna položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za javno prireditev "B.", organizatorja C. (v nadaljevanju Prireditev).

Odločitev o pravici ali obveznosti, ki je predmet upravnega postopka, lahko v številnih primerih poseže tudi v tuje pravne koristi, ki neposredno niso predmet odločanja v tem postopku, njihovi nosilci pa zato v postopku niso stranke v ožjem smislu. Vendar pa v takšnih primerih odločitev v zadevi smiselno pomeni tudi posredno odločanje o tuji pravni koristi, zato mora imeti nosilec te pravne koristi možnost vključitve v postopek zaradi učinkovitega varstva svojih pravic, saj bi bila sicer kršena temeljna pravica iz 22. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku, v katerem se odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.

Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zato v 43. členu določa, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes - stranski udeleženec. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, tj. neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Stranski udeleženec ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Za priznanje pravnega interesa v posameznem primeru mora obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari. Odgovor na vprašanje, ali tak osebni, neposredni in pravno varovan pravni interes obstaja, torej izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja določenega posameznika. Pri tej presoji pa sodišče predpisov ne sme razlagati tako, da bi s tem v nasprotju z namenom normodajalca stranki odvzelo pravno varstvo njenega pravnega interesa oziroma uporabo učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva za varstvo tega pravnega interesa.

Tožniki so priglasitev stranske udeležbe utemeljevali s 94. členom ZVO-1, Uredbo o načinu uprave zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju Uredba), Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju ter na pravice, ki iz teh aktov izhajajo.

Poseg v okolje je dopusten le, če ne povzroča čezmerne obremenitve (prvi odstavek 15. člena ZVO-1). Izjemo od tega pravila določa 94. člen ZVO-1, po katerem lahko pristojni organ občine za javne shode in javne prireditve po predpisih o javnih zbiranjih izda dovoljenje za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom (prvi odstavek 94. člena ZVO-1). Dovoljenje iz prvega odstavka 94. člena ZVO-1 se ne izda, če bi začasna ali občasna čezmerna obremenitev lahko povzročila kritično obremenitev okolja (drugi odstavek 94. člena ZVO-1). Za izvajanje te določbe je bila sprejeta Uredba. Ta določa kritične obremenitve okolja zaradi začasne emisije hrupa v okolje, ki jih povzročajo zvočne naprave na shodih in prireditvah, način in pogoje njihove uporabe ter način in pogoje uporabe zvočnih naprav ter druge ukrepe, ki jih morajo za njihovo uporabo izpolnjevati organizatorji shodov in prireditev, z namenom, da med shodom ali prireditvijo zaradi uporabe zvočnih naprav hrup ne presega kritičnih obremenitev okolja, določenih z Uredbo (1. člen Uredbe). Cilj Uredbe je torej preprečiti, da bi obremenitev okolja s hrupom presegla mejo, ki je še sprejemljiva za zdravje ljudi in varnost premoženja. Za dosego tega cilja Uredba v 6. členu določa, da je treba k vlogi za pridobitev dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom priložiti poročilo o emisiji hrupa v okolje, katerega izdelavo mora zagotoviti organizator prireditve in iz katerega morajo biti razvidni: - opis in shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč, - način pritrditve opisa in sheme iz prejšnje alinee na zvočno napravo in - mesto namestitve posameznega zvočnika ter višino njegove namestitve glede na površino prostora, kjer poteka prireditev, in smeri glavnih osi zvočnikov (četrti odstavek 6. člena Uredbe). V dovoljenju za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom pristojni občinski organ določi: - odgovorno osebo organizatorja prireditve, - kraj prireditve, - čas poteka prireditve, - čas začetka in konca uporabe zvočnih naprav, - vrsto in število zvočnih naprav, število zvočnikov posamezne zvočne naprave in nastavitev obratovalne električne moči na zvočnih napravah, - opis in shemo nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč, - način pritrditve opisa in sheme iz prejšnje alinee na zvočno napravo in - mesto namestitve posameznega zvočnika ter višino njegove namestitve glede na površino prostora, kjer poteka prireditev, in smeri glavnih osi zvočnikov (peti odstavek 6. člena Uredbe). Priloga 1 k Uredbi določa kritične obremenitve okolja zaradi občasne emisije hrupa v okolje za obdobje dneva, večera in noči, med drugim tudi za III. območje varstva pred hrupom (kamor sodijo tudi varovani prostori - območje stanovanj, kjer prebivajo tožniki). Kot izhaja iz 6. člena Uredbe, dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom izda pristojni organ (praviloma) na podlagi poročila o emisiji hrupa (v konkretni zadevi je bilo tako izdelano oziroma predloženo Poročilo), če so izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 6. člena Uredbe, s katerimi se med drugim zagotavlja, da zaradi uporabe zvočne naprave na fasadi nobene od stavb z varovanimi prostori ne bo presežena predpisana kritična obremenitev. V 8. točki 3. člena Uredba opredeljuje območje varstva pred hrupom, in sicer je to območje, določeno v skladu s predpisom, ki ureja mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju. V 9. točki 3. člena pa Uredba določa, da so varovani prostori tisti prostori, ki so kot varovani prostori v stavbah določeni v predpisu, ki ureja mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, v njih pa se v času shoda ali prireditve zadržujejo ljudje. Uredba torej napotuje na Uredbo o mejnih vrednostih. Ta v 10. točki prvega odstavka 3. člena določa, da so varovani prostori tisti prostori v stavbah, v katerih se izvajajo vzgojnovarstvene, izobraževalne ali zdravstvene dejavnosti, ter stanovanjski prostori. V 4. členu določa štiri stopnje varstva pred hrupom, oziroma štiri območja varstva pred hrupom, ki so določena za posamezne površine glede na občutljivost za škodljive učinke hrupa.

Upravno sodišče je že večkrat5 poudarilo, da za ugotovitev ali ima oseba pravico do udeležbe v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom ni relevantna ocena, ali bo hrup dopustno vplival nanjo (to je namreč vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom), temveč ocena, ali je objekt osebe znotraj območja, kjer <em>lahko</em> pride do prekomerne obremenitve s hrupom. Ta ocena mora biti obrazložena tako, da jo stranka lahko preizkusi ter izpodbija s konkretnimi nasprotnimi navedbami in dokazi.

Toženka je stransko udeležbo tožnikov v upravnem postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zavrnila na podlagi ugotovitve, da iz Poročila, ki ga je toženki predložil organizator prireditve (C.), izhaja, da njegov avtor ocenjuje, da bodo hrupu v času prireditve najbolj izpostavljene stavbe na naslovih a., b., c., d., e., f. in g., da je treba raven zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšati za določene vrednosti, da kritična obremenitev okolja s hrupom ne bo presežena ter da stavbi tožnikov v času prireditve ne bosta izpostavljeni hrupu, pri čemer naj bi tožniki ne navedli nobene okoliščine oz. nobenega dokaza, ki bi toženki omogočil drugačno sklepanje.

Toženka je torej stransko udeležbo tožnikov zavrnila na podlagi dveh ugotovitev: (i) da stavbi tožnikov nista med stavbami, za katere je v Poročilu ugotovljeno, da bodo najbolj izpostavljene hrupu, ter (ii) da stavbi tožnikov sploh ne bosta izpostavljeni hrupu.

Ugotovitev, da stavbi tožnikov sploh ne bosta izpostavljeni hrupu, je očitno napačna. Neprerekana je trditev tožnikov in dokazana s skico št. 5 na 10. strani Poročila, da je stavba prvih dveh tožnikov vrstna (sosednja, pri čemer med stavbama ni razmika) stavbi na c., ki je v istem Poročilu navedena kot ena od sedmih stavb, ki bodo v času prireditve najbolj izpostavljene hrupu. Iz tega logično izhaja, da ne drži ugotovitev toženke, da stavba prvih dveh tožnikov, ki se stika s stavbo na c., ob Prireditvi ne bo izpostavljena hrupu. Toženka namreč ne navede, da obstajajo v zvezi s stavbo prvih dveh tožnikov neke posebne okoliščine, zaradi katerih bi bila ta stavba povsem izolirana od hrupa, izvirajočega iz zvočnikov, ki so od fasade stavbe po neprerekanih trditvah tožnikov oddaljeni manj kot 23 metrov in ki bi na fasadi sosednje stavbe brez prilagoditev povzročali celo kritično obremenitev okolja s hrupom.

Po presoji sodišča za zavrnitev stranske udeležbe tožnikov prav tako ne zadošča ugotovitev, da njihovi stavbi nista med stavbami, ki so bile v času prireditve najbolj izpostavljene hrupu. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe se izpostavljenost hrupu, ki ga povzroča uporaba zvočne naprave, ocenjuje pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori. Takšna ureditev je z vidika končne odločitve o dopustnosti obremenitve okolja s hrupom logična - če hrup na fasadah najbolj izpostavljenih stavb ne bo presegel kritičnih obremenitev (opredeljenih v 4. členu Uredbe), potem jih vsekakor ne bo mogel preseči na fasadah manj izpostavljenih stavb. To pa ne pomeni, da so lahko stranski udeleženci postopka izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom le osebe, ki imajo varovane prostore v najbolj izpostavljenih stavbah. Ob upoštevanju izhodišča, da imajo pravico do udeležbe v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom osebe, ki imajo objekte znotraj območja, v katerem <em>lahko</em> pride do takšne obremenitve, je treba krog stranskih udeležencev določiti širše. V obravnavani zadevi po presoji sodišča v ta krog spadajo (vsaj) osebe, katerih objekti z varovanimi prostori bi bili izpostavljeni kritični obremenitvi okolja s hrupom, če stranski udeleženec ne bi zmanjšal ravni zvočne moči zvočnikov v skladu s sklepno oceno Poročila. Pri teh objektih namreč obstaja možnost kritične obremenitve s hrupom, do katere pa ne bo prišlo, če bo organizator dogodka upošteval omejitve, ki so predlagane v Poročilu. Utemeljen je tožbeni očitek, da toženkina ugotovitev, da stavbe, v katerih živijo tožniki, ne bodo izpostavljene hrupu, ki bi presegal kritične obremenitve okolja s hrupom, pomeni že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup na tožnike nedopustno vplival. To pa je predmet odločanja o izdaji dovoljenja, ne pa utemeljitev zavrnitve pravice tožnikov sodelovati v postopku kot stranski udeleženci. Za odločitev o stranski udeležbi tožnikov je tudi po presoji sodišča pomembna (le) ocena ali je njihov objekt znotraj območja, na katerem lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom. Sodišče še dodaja, da ugotovitev iz Poročila, da Prireditev v primeru izpolnitve določenih pogojev ne bo povzročila kritične obremenitve s hrupom, ne predstavlja dejstva, na podlagi katerega bi lahko toženka zavrnila udeležbo stranskih intervenientov v postopku izdaje dovoljenja. Stranski udeleženci bi namreč lahko v postopku pred toženko izpodbijali prav pravilnost ugotovitev Poročila6 oz. nepopolnost Poročila (kar zatrjujejo tudi v tožbi), zato njihove udeležbe ni mogoče preprečiti z apriornim stališčem, da je Poročilo pravilno in popolno ter da bo organizator prireditve gotovo ravnal v skladu z njim. Stališče toženke, da bi lahko bili stranski udeleženci v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom v tej zadevi le stanovalci stavb, ki so v Poročilu navedene kot najbolj izpostavljene hrupu, je glede na obrazloženo po presoji sodišča napačno in zato izpodbijani sklep posledično nezakonit.

Tožniki so poleg primarnega izpodbojnega zahtevka postavili tudi podredni ugotovitveni zahtevek tako glede izpodbijanega sklepa kot tudi glede drugostopenjske odločbe. Ob tem so navedli, da vztrajajo pri odpravi tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega upravnega akta v delih, v katerih je bilo odločeno o stroških postopka, ter v tem obsegu še vedno zahtevajo vrnitev v ponoven postopek. Ni sporno da je Prireditev v času odločanja v upravnem sporu zaključena. Po presoji sodišča zato tožniki nimajo več interesa za izpodbojni zahtevek, saj odprava odločbe ne bi več mogla izboljšati njihovega pravnega položaja, ker je bilo dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev s hrupom že izdano, Prireditev pa izvedena. Imajo pa pravni interes za ugotovitveni zahtevek glede izpodbijanega sklepa. Tega utemeljujejo s preprečitvijo ponavljanja nezakonitih in nepravilnih aktov o zahtevah tožnikov za priznanje stranske udeležbe v istovrstnih postopkih. Trdijo tudi, da bodo z ugotovitveno sodbo pridobili pravni temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti za nepremoženjsko škodo. Po presoji sodišča je pravni interes s temi navedbami izkazan. Toženka namreč ne zanika, da se na ... redno izvajajo prireditve, trdi pa, da je treba krog stranskih udeležencev presojati v vsakem primeru posebej. Kot obrazloženo zgoraj, je toženka z izpodbijano odločbo napačno uporabila materialno pravo in je pri zmotni razlagi relevantnih določb Uredbe vztrajala tudi v tem upravnem sporu. To pa pomeni, da preprečitev izdaje novih nezakonitih upravnih aktov v primerljivih zadevah terja izdajo ugotovitvene sodbe v obravnavani zadevi. Prav tako je pravni interes tožnikov izkazan z navedbo, da imajo pravni interes za ugotovitveni zahtevek zaradi pridobitve pravnega temelja za uveljavljanje škode v kasnejšem civilnem postopku. Pridobitev pravnega temelja za kasnejše uveljavljanje škode je namreč kot eno od oblik pravne koristi, s katero je mogoče utemeljiti ugotovitveni zahtevek v upravnem sporu, predvidelo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10.11.20117.

Sodišče je zato na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se lahko s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba) in prvega odstavka 64.a člena ZUS-1, ki določa, da v primeru utemeljenosti tožbe iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, sodišče s sodbo ugotovi, da je upravni akt nezakonit, odločilo kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.

K III. točki izreka

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora namreč ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora. Ni sporno, da je Prireditev v času odločanja v upravnem sporu zaključena. Po presoji sodišča zato tožniki nimajo več interesa za izpodbojni zahtevek, saj odprava odločbe ne bi več mogla izboljšati njihovega pravnega položaja, ker je bilo dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev s hrupom že izdano, prireditev pa izvedena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V upravnem sporu se tako ni mogoče izpodbijati aktov, izdanih na podlagi pravnih sredstev, ki v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici ali obveznosti fizične ali pravne osebe in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta8. Odločba, s katero je bila v obravnavani zadevi zavrnjena pritožba tožnikov, tako ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, zato je sodišče ugotovitveni in izpodbojni zahtevek v zvezi s to odločbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Sodišče je zavrglo tudi izpodbojni zahtevek glede sklepa v delu, v katerem je bilo odločeno o stroških postopka. Tožniki, kot obrazloženo zgoraj, nimajo več pravnega interesa za izpodbojni zahtevek, s katerim bi zahtevali odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Izpodbijani akt tako ne bo odpravljen in upravni postopek ne bo ponovno odprt. Če je upravno razmerje dokončno urejeno, pa zahtevka za povračilo stroškov postopka ni več mogoče uveljavljati. Odločanje o stroških je stransko akcesorno vprašanje postopka, zato velja, da ne more samostojno ostati odprto, stranke pa ne morejo kadarkoli pozneje uveljavljati povračila.9 Ob tem vračilo stroškov ne more predstavljati pravnega interesa za izpodbojni zahtevek, temveč le ekonomski interes - če stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe glede glavne stvari, je ne more izkazati niti glede stroškov10.

K točki IV. in V. izreka

Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je določena v 25. členu ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik; tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožniki pa so v postopku imeli pooblaščenca, ki sta odvetnika, jim je sodišče priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodišče je tožnikom priznalo tudi strošek prve in druge pripravljalne vloge. S prvo pripravljalno vlogo so se tožniki opredelili do vsebine Poročila, s katerim so bili prvič seznanjeni šele z vročitvijo odgovora na tožbo. V drugi pripravljalni vlogi pa so, zaradi spremembe okoliščin, ker je bila v vmesnem času prireditev Novomeški poletni večeri že izvedena, postavili podredni tožbeni zahtevek in utemeljili pravni interes zanj. Za vsako vlogo jim je sodišče na podlagi 4. člena Pravilnika priznalo 28,5 EUR, skupaj znesek 342 EUR, z zahtevanim 22% DDV, znesek 417,24 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1V nadaljevanju izpodbijani sklep.

2Ta določa, da se šteje, da uporaba zvočnih naprav na območju III. stopnje varstva pred hrupom (kamor spada območje Glavnega trga) ne povzroča čezmerne obremenitve okolja s hrupom, če prireditev poteka oziroma se izvaja podnevi in razdalja od zvočnikov do najbližjih stavb z varovanimi prostori ni manjša od 300 m, nazivna električna moč ne presega 1000 W, število vseh zvočnikov pa ni večje od štiri.

3A. Kmecl, v: P. Kovač in E. Kerševan (ur.): Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) s komentarjem, 1. knjiga. Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 334

4Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2021.

5Gl. primeroma: sodbe III U 98/2016-5 z dne 12. 2. 2018, 11. točka obrazložitve, III U 78/2015 z dne 2. 10. 2015, 12. točka obrazložitve, III U 119/2015 z dne 13. 11. 2015, 11. točka obrazložitve.

6Kot je že navedlo sodišče v sodbah, I U 1613/2020 z dne 10. 3. 2022, I U 1419/2021 z dne 21. 3. 2023 in I U 1809/2021-47 z dne 26. 9. 2023, poročilo o emisiji hrupa v okolje v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom ne predstavlja izvedeniškega mnenja, saj je bilo izdelano po naročilu stranke z interesom, tudi v primeru, če bi šlo za izvedensko mnenje, pa je organ dolžan ugotovitve izvedenca oziroma strokovnjaka preizkusiti (139. člen ZUP).

717. točka obrazložitve navedene odločbe.

8Kerševan, E. v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 21.

9Glej M. Remic v: P. Kovač in E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, str. 722. Primerjaj tudi Kovač, P. v: nav. delo, 2. knjiga, str. 438.

10Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 106/2024 z dne 20. 6. 2024, 9. točka obrazložitve.