Jedro

Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Takšnega ravnanja toženca oz. zaposlenih pri tožencu tožnik ni navajal, ampak le, da je toženec glede na kasnejšo odločitev v sodnem postopku nepravilno odločil o začasni nezmožnosti za delo za sporno obdobje in mu je zato nastala škoda. Takšno ravnanje toženca ni protipravno, zato ni podana odškodninska odgovornost toženca za vtoževano premoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom umik primarnega tožbenega zahtevka, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 1. 3. 2012 in št. ... z dne 20. 11. 2011 ter da se tožniku vrne status samostojnega podjetnika za čas od 1. 5. 2008 do 15. 10. 2009 in da mu je toženec dolžan plačati razliko nadomestila v višini 19.985,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni pod izvršbo, vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. Obenem je z izpodbijano sodbo zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 19.985,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov od 16. 6. 2008 dalje do plačila.

Zoper sklep in sodbo je tožnik vložil pritožbo, iz obrazložitve pa izhaja, da tožnik izpodbija le sodbo in sicer zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in kršitev določb postopka. Meni, da so v predmetni zadevi podani vsi pogoji odškodninskega delikta. Dejstvo je, da mu je toženec povzročil škodo. Škoda pa mu je nastala, ker mu toženec v času, ko je bil še nosilec dejavnosti zaradi bolezni ni priznala statusa bolnih, čeprav sta tako osebni kot tudi zdravnik specialist predlagala tožencu, da mu ga odobri, saj zaradi bolezni tega dela ni mogel opravljati. Toženec statusa bolnih tožniku kljub predlogom zdravnikov ni hotel priznati in je zato ravnal nedopustno oz. protipravno. Tega pa sodišče ni ugotovilo. Da toženec ni postopal pravilno se je izkazalo pozneje, ko mu je sodišče to pravico priznalo, vendar je bilo prepozno, saj tožnik v vsem tem času ni prejemal nadomestila, lastnih prihodkov pa zaradi bolezni ni mogel pridobivati. Vztraja, da je bil toženec malomaren in da ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zaradi česar je tožniku nastala škoda in to ne samo navadna škoda ampak tudi izgubljen dobiček, to je tisti, ki bi ga tožnik lahko pridobival tudi v prihodnosti, v kolikor bi še opravljal svojo dejavnost. Če bi toženec tožniku status bolnih priznal ob pravem času in bi upošteval predloge osebnega zdravnika ter zdravnika specialista, mu škoda ne bi nastala. Tožnik bi prejemal nadomestilo in bi tako sproti pokrival nastale stroške. Ko bi ozdravel, bi delo opravljal dalje. Ker pa toženec tega ni storil, je bil tožnik primoran odjaviti svojo dejavnost, saj zaradi bolezni ni bil zmožen pridobivati prihodkov in s tem posledično pokrivati vseh, zakonsko določenih in nastalih stroškov plačila davščin in prispevkov ter drugih spremljajočih stroškov v zvezi z opravljanjem samostojne dejavnosti. Nenazadnje pa bo zaradi tega prikrajšan tudi pri izplačilu pokojnine. Sanacija napak toženca je bila prepozna, ker je tožniku škoda že nastala in se zaradi tega toženec ne more ekskulpirati v tem postopku. Meni, da v tem primeru ne more veljati pravilo, da je zakonodajalec možnost, da pri odločanju o pravicah zavarovancev pride do napak, predvidel in vgradil v sistem odločanja tako, da je uzakonil pravna sredstva zoper odločbe, vključno s sodnim varstvom, ki ga omenja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V odgovoru na pritožbo toženec poudarja, da je tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto enotno pravno stališče, da za dokazano nastalo škodo toženec lahko odgovarja le v primeru ugotovljenih strokovnih napak oz. nezakonitih odločitev, ki so posledica malomarnega ali namernega kršenja pravic zavarovane osebe. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS je odškodninska odgovornost države podana, če je ugotovljeno krivdno in protipravno ravnanje organa, ki odloča o tožnikovih zahtevkih. Napake v postopkih pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Sklicuje se na določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ) in 26. člen Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V tem socialnem sporu gre za spor o tem, ali je podana odškodninska odgovornost toženca. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je zaradi nedopustnega ravnanja pristojnih organov toženca nastala materialna škoda v višini razlike med nadomestilom Zavoda za zaposlovanje in tožencem v pavšalnem znesku 19.985,07 EUR. Ta škoda v obliki izpada prihodka naj bi po tožnikovih trditvah nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženca, ki naj bi bilo v tem, da njegova izvedenska organa, to je imenovani zdravnik in zdravstvena komisija, nista upoštevala mnenja in pravil medicinske stroke. Smiselno je tako tožnik uveljavljal, da je toženec za zatrjevano škodo odgovoren zato, ker je v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo v času od 14. 5. 2008 do 2. 10. 2008, napačno, zanj neugodno odločil, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja o začasni nezmožnosti za delo. Ta tožnikova trditev se je sicer naknadno izkazala za resnično, saj iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča pod opr. št. XI Ps 1687/2008 z dne 19. 5. 2008 izhaja, da mu je bila za čas od 14. 5. 2008 do 2. 10. 2008 zaradi bolezni priznana začasna nezmožnost za delo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bila odločitev izvedenskega organa oz. toženca dejansko napačna, vendar pa odškodninska odgovornost toženca v konkretnem primeru ni podana. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po določbi 2. odstavka 94. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) zavod odgovarja zavarovani osebi za povzročeno škodo v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Na podlagi 1. odstavka 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

Za konkreten primer bi to pomenilo, da je šlo za krivdno ravnanje zaposlenih pri tožencu ali drugih organov, ki so presojali tožnikovo začasno nezmožnost za delo in o tem odločali ter je bilo njihovo ravnanje protipravno.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da napake v postopku, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi ni mogoče enačiti s protipravnim ravnanjem toženca. Pri tem je pri presoji protipravnosti toženčevega ravnanja pravilno upoštevalo sodno prakso, ki je že zavzela tudi stališče, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oz. v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, med katere sodi tudi toženec, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Takšnega ravnanja toženca oz. zaposlenih pri tožencu tožnik ni navajal, ampak le, da je toženec glede na kasnejšo odločitev v sodnem postopku, nepravilno odločil o začasni nezmožnosti za delo v času od 14. 5. 2008 do 2. 10. 2008 in mu je zato nastala škoda. Takšno ravnanje toženca sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za protipravno. Ker morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti vse štiri zgoraj navedene temeljne predpostavke podane kumulativno, v predmetni zadevi pa tožnik ni dokazal niti prve od njih, to je protipravnega ravnanja toženca, je njegov odškodninski zahtevek že iz tega razloga materialnopravno pravilno zavrnjen. To pa pomeni, da tudi v primeru, če bi tožnik dokazal nastanek pravno priznane škode ter obstoj vzročne zveze, da odškodninska odgovornost toženca ne bi bila podana. Pritožbene navedbe v tej smeri, da v kolikor bi toženec tožniku priznal status bolnih ob pravem času in upošteval predloge osebnega zdravnika ter zdravnika specialista, mu škoda ne bi nastala oz. ne bi bil primoran odjaviti svoje dejavnosti, ker zaradi bolezni ni bil zmožen pridobivati prihodkov in pokrivati vseh ostalih stroškov, so zato neutemeljene. Brez podlage ter neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da za tožnika ne more veljati pravilo, da je zakonodajalec zaradi odprave možnih napak pri priznavanju pravic zavarovancem uzakonil pravna sredstva, vključno s sodnim varstvom. Enako je neutemeljen pavšalni pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo preostalih predlaganih dokazov, pri čemer pritožba ne navede katerih konkretnih dokazov ni izvedlo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.