Jedro

Ker tožena stranka tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno obdolžila v zvezi z očitanimi kršitvami (ampak je v vabilu na zagovor le navedla, da naj bi kršil 7. člen pogodbe o zaposlitvi, tako da ni mogel vedeti, česa točno ga dolži) in ker izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obrazložila v smislu zakonskih določb (ampak je le navedla, da naj bi tožnik prodajal vzmeti mimo tožene stranke drugemu podjetju), je ravnala nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se v delu odločitve v 3. točki izreka sodbe ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.4.2005 nezakonita, toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati in vrniti na delo na delovno mesto vodja komerciale in mu za obdobje od prenehanja delovnega razmerja 20.4.2005 do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, mu za isto obdobje obračunati mesečna nadomestila plače v višini bruto plače, ki bi bila tožniku mesečno obračunana, če bi pri toženi stranki delal na delovnem mestu vodja komerciale, plačati od obračunanih bruto zneskov mesečnih nadomestil plač predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in obračunati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 142.264,00 SIT, plačati od tega zneska predpisane dajatve in tožniku izplačati neto znesek regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2005 do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko plače za mesec februar 2005 v neto znesku 14.931,12 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2005 do plačila in za mesec marec 2005 v neto znesku 20.206,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2005 do plačila in plačati na navedena zneska predpisane dajatve, v 8-ih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 430.848,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. V presežku tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se na izrecno zahtevo tožene stranke pritožuje pooblaščenka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče glede bistvenih vprašanj oprlo sodbo na dokaz, ki je bil predlagan prepozno, saj bi ga tožnik moral predložiti najkasneje na prvem naroku. Tožnik je na naroku 16.3.2006 med svojim zaslišanjem predložil sklep direktorja z dne 21.1.2005 o znižanju stimulacije za delovno uspešnost. Sklep je bil predočen direktorju tožene stranke, sodišče se pa v sodbi sklicuje na ta dokaz. Toženi stranki se zdi tudi sporno, da je priča V.E. sestala na obravnavi kot javnost, kasneje pa naj bi bila zaslišana kot priča, sicer pa je izkoristila pravno dobroto. Prepričana je, da je glede priče K.O. sodišče sprejelo nepravilen sklep. Navaja, da je bila delavcu dana možnost, da poda izjavo o kršitvah svojih delovnih obveznosti. Tudi ni zamudila roka za izredno odpoved. Rok 15-ih dni se šteje od subjektivne seznanitve z razlogi za odpoved, do katere pa ni prišlo, ker tožnik ni prišel na razgovor. Glede objektivnega roka pa navaja, da bi šele z zaslišanjem K.O. bilo mogoče določiti, kdaj se je tožena stranka seznanila s tem, da je tožnik prodajal vzmeti njemu. Tožena stranka je tožniku dne 11.4.2005 poslala vabilo na razgovor zaradi hujše kršitve 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se razgovora ni udeležil, s tem pa je zlorabil svojo pravico v postopku.

Tožena stranka je izven pritožbenega roka podala dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je s strani K.O. pridobila podatke januarja 2007, da je tožnik res prodajal proizvode, kot jih prodaja tudi tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe tožene stranke ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku predpisanega zakonskega roka.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: V zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) ne predvideva posebnega formalnega postopka, za njeno zakonitost pa morajo kljub temu biti izpolnjene določene procesne zahteve.

Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, ali če delavec zagovor odkloni, ali če se neopravičeno ne odzove povabilu nanj. Iz 1. odstavka 177. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti kraj in čas, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. Delavec, ki mu delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, mora vedeti, kaj mu delodajalec očita, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoja stališča o očitkih. V skladu s tem namenom in v obsegu, ki omogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti pisno obdolžitev.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno obdolžila v zvezi s kršitvami, ki naj bi jih storil. Tožnika je le vabila na razgovor v zvezi s hujšo kršitvijo 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Glede na določbo 7. člena pogodbe o zaposlitvi, tožnik ni mogel vedeti, katere kršitve mu tožena stranka očita. Tudi iz obrazložitve podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja drugega kot to, da je tožnik prodajal vzmeti mimo tožene stranke podjetju X s.p. ter da je s tem oškodoval podjetje, ker ima dostop do podatkov o kupcih in cenikih, saj je vodja komerciale. Taka obrazložitev ne zadostuje zakonski zahtevi opredeljeni v 86. členu ZDR, ki določa obliko in vsebino dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka poslala vabilo na razgovor ter da mu je bila dana možnost, da poda izjavo o kršitvah svojih delovnih obveznosti. Direktor sam je izpovedal, da razgovor, na katerega je bil vabljen tožnik, ni bil razgovor, zaradi katerega bi tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, temveč so želeli razčistiti njegova nesprejemljiva ravnanja za toženo stranko in mu dati hkrati možnost, da to popravi. Ker pa tožnika na razgovor ni bilo (tožnik je potem, ko je prejel vabilo na razgovor toženi stranki poslal dopis, da mu je tožena stranka dolžna podati pisno obdolžitev), so se odločili, da se tožniku izredno odpove pogodba o zaposlitvi. Ne glede na to, da postopek ni več tako formalen, kot je bil disciplinski postopek po prejšnjih predpisih, morata biti za zakonitost izpolnjeni vsaj dve osnovni procesni zahtevi in sicer, da mora biti delavcu natančno predočeno, kaj se mu očita v obliki obdolžitve in da mu je omogočeno, da se o kršitvah izjasni, kar pomeni, da mora vedeti, da njegova izjava pomeni zagovor.

Glede pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zamudila roka za izredno odpoved, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Ob ugotovitvi kršitev postopka izredne odpovedi dejstvo zamude roka za odpoved niti ni pomembno, zato izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem priče K.O. ni bila potrebna, zato je sodišče prve stopnje ta dokaz utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da take zgolj pavšalne obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče preizkusiti, glede na to, da se ne ve, kaj se je tožniku sploh očitalo, zato se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razlogov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev o plačilu razlike plače za februar in marec 2005. Tožena stranka je tožniku znižala plačo iz naslova negativne delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka sklep o znižanju stimulacije za delovno uspešnost z dne 21.1.2005 tožniku vročila šele 15.3.2005, torej je za nazaj izdala antidatiran sklep. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik sklep o znižanju stimulacije za delovno uspešnost z dne 21.1.2005 predložil prepozno. Tožena stranka je očitno spregledala, da je navedeni dokaz sama predložila, skupaj z odgovorom na tožbo v zadevi opr. št. Pd 47/2005, kjer je tožnik zahteval plačilo prikrajšanja pri plači za mesec februar in marec 2005(ki je bila združena z zadevo Pd 46/2005), zato dokaz (sklep z dne 21.1.2005), ki ga je tožnik predložil ob zaslišanju na naroku 16.3.2006, ni bil dokaz, ki bi bil predložen prepozno. Ker tožena stranka ni dokazala razlogov za znižanje plače tožniku v spornem obdobju, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti razliko v plači za sporno obdobje pravilna.

Pravilna je tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba zgolj pavšalno uveljavlja, da so stroški previsoko odmerjeni. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003) in ZPP.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5 točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Revizija, ki se nanaša na odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dovoljena že po zakonu samem. Zahtevek iz naslova razlike v plači ne presega zneska 1.000.000,00 SIT, zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju(1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.