Jedro

S tem, ko je upravljalec smučišča dopustil, da se je ob samem robu smučišča nahajal večji kup strnjenega snega višine od pol do enega metra, je povzročil nevarnost za smučarje. Kup snega bi upravljalec smučišča moral ob izpolnjevanju pogoja tehničnega urejanja prog odstraniti, do odstranitve pa označiti oziroma zavarovati z ustreznimi znaki, s katerimi bi smučarje opozarjal na nevarni odsek smučišča. Poškodovalec (tožnik) je upravičen do denarne rente v primeru, če je v bodoče utemeljeno pričakovati nastajanje stroškov v zvezi z njegovimi povečanimi potrebami.

Izrek

Pritožbi toženca in tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopna sodba v obsodilnem ter zavrnilnem delu spremeni tako, da sedaj glasi: "1. Toženka in toženec sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati tožniku znesek 25.037,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2006 dalje do plačila.

2. Toženec je dolžan v roku 15 dni plačati tožniku znesek 98.962,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2006 dalje do plačila.

3. Toženec je dolžan v roku 15 dni plačati tožniku: 770,64 EUR in od te glavnice 770,64 EUR zakonskih zamudnih obresti

3.204,80 EUR in od te glavnice 3.204,80 EUR zakonskih zamudnih obresti 199,60 EUR in od te glavnice 199,60 EUR zakonskih zamudnih obresti.

4. Toženec je dolžan v roku 15 dni plačati tožniku rento za obdobje od 1. 6.2001 do 5. 3. 2002 v znesku 388,80 EUR in od te glavnice 388,80 EUR zakonskih zamudnih obresti ter od 6. 3. 2002 dalje mesečno rento, in sicer: za obdobje od 6. 3. 2002 do 30. 6. 2003 mesečno 24,99 EUR za obdobje od 1. 7. 2003 do 31. 5. 2004 mesečno 16,40 EUR za obdobje od 1. 6. 2004 do 30. 9. 2004 mesečno 8,78 EUR in za obdobje od 28. 2. 2007 dalje 143,55 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega rentnega obroka do plačila. Mesečna renta se plačuje 15. dne v mesecu za tekoči mesec.

5. V presežku se zavrne tožbeni zahtevek.

6. Toženka in toženec sta dolžna v 15 dneh nerazdelno plačati tožniku pravdne stroške v višini 443,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženec je dolžan v 15 dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 10.746,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko iz naslova nepremoženjske škode obsodilo, da sta toženka in toženec dolžna tožniku nerazdelno plačati 25.037,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2006 dalje (točka I izreka), toženec pa še znesek 74.862,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2006 dalje do plačila (točka II izreka). Iz naslova premoženjske škode je toženec dolžna plačati tožniku 4.105,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 770,64 EUR za čas od 7. 9. 1999 do plačila, od zneska 3.204,80 EUR za čas od 31. 5. 2001 do plačila in 129,60 EUR za čas od 31. 5. 2001 do plačila (točka III izreka). Nadalje je toženca obsodilo (točka IV izreka), da je dolžna tožniku od 1. 6. 2001 (od vložitve tožbe) dalje plačati zapadlo mesečno rento, in sicer za obdobje od 1. 6. 2001 do 5. 3. 2002 mesečno v znesku 43,20 EUR, za čas od 6. 3. 2002 do 30. 6. 2003 mesečno 24,99 EUR, za čas od 1. 7. 2003 do 31. 5. 2004 mesečno v znesku 16,40 EUR, za čas od 1. 6. 2004 do 30. 9. 2004 mesečno v znesku 8,78 EUR in od 28. 2. 2007 dalje 143,55 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude. V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka V izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka VI in VII izreka) je toženko in toženca zavezalo k nerazdelnemu plačilu pravdnih stroškov tožnika v znesku 443,94 EUR, toženca pa še k plačilu zneska 1.401,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Obsodilni del prvostopne sodbe s pritožbo izpodbija toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi uvodoma navaja, da ni sporno, da je tožnik dne 18. 2. 1999 padel na smučišču in v posledici padca utrpel težko telesno poškodbo - zlom vratnih vretenc. Primarno pritožba izpodbija presojo prvostopnega sodišča o obstoju odškodninske odgovornosti toženca za nastalo nezgodo. Pri tem prvotno opozarja, da se prvostopno sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo ali v obravnavanem primeru gre za objektivno ali krivdno odgovornost, v sodbi pa tudi ni razlogov glede krivdne odgovornosti toženca za nastali škodni dogodek. Zraven tega prvostopno sodišče nima razlogov o obstoju sokrivde tožnika za nastali škodni dogodek. Vse navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje je prvostopno sodišče dejansko stanje o razlogih in poteku padca tožnika po smučišču (smučarska nezgoda) nepravilno ugotovilo v dveh smereh, in sicer glede stanja smučišča (poledenelost smučišča in obstoj kupa snega in razlogi za po tožeči stranki zatrjevani obstoj kup snega) in glede hitrosti, s katero je tožnik udaril v rob brunarice in s tem povezane hitrosti smučanja tožnika pred padcem. Pri tem bi se prvostopno sodišče moralo tudi opredeliti do smučke tožnika, ki je po nezgodi ostala zataknjena v varovalni mreži. Glede na dinamiko smučanja tožnika in potek padca tožnika po smučišču tudi ni sprejemljiv zaključek izvedenca (tega sprejema v dokazni presoji sodišče), da je tožnika že ob smučanju pri hitrosti med 30 do 40 km/h glede na stanje smučišča, na katerem je bil večji kup snega, vrglo iz kupa snega preko varovalne ograje v brunarico, ki se je nahajala izven smučarske proge. Po pritožbi je tožnik padel zaradi prevelike hitrosti, pri padcu drsel ali se prevračal po smučišču, udarjal v zaščitno ograjo, na kar se je ta zaradi tožnikove teže in sile podala tako, da jo je tožnik preletel in zadel v brunarico. Pri drsenju preko kupa snega tako ni šlo za "skok" preko zaščitne ograje, kot zaključuje izvedenec. Postavljena varovalna ograja (varovalna mreža) je predstavljala povsem primerno zaščito in tako tožencu ni moč očitati neskrbnega in nezadostnega varovanja in s tem povezane odškodninske odgovornosti.

Podrejeno pritožba izpodbija višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter navaja, da je prvostopno sodišče tožniku z zneskom 30.000,00 EUR za prestane fizične bolečine, z zneskom 10.000,00 EUR za prestani strah, z zneskom 70.000,00 EUR za zmanjšanje življenjske aktivnosti in z zneskom 15.000,00 EUR za skaženost, odmerilo znatno previsoko odškodnino. Tako odmerjena odškodnina je za vse vrste navedene nepremoženjske škode v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa bi prvostopno sodišče moralo določiti od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, ker je na dan izdaje sodbe prvostopno sodišče ovrednotilo poškodbe tožnika.

Prvostopno sodišče je tožniku nepravilno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo, ker toženec ni odškodninsko odgovorna za obravnavano smučarsko nezgodo. Sicer pa tožnik do odškodnine iz naslova stroškov za pomoč in postrežbo ni upravičen, ker odškodnino za tovrstno škodo v drugi pravdi uveljavljata njegova starša. Ravno tako tožnik ni upravičen do mesečne rente iz naslova povečanih potreb, ker je tožnik izključno sam kriv za obravnavano smučarsko nezgodo. Sicer pa je tudi izračun višine rente nepravilen in previsok, ker je prvostopno sodišče pri takšni določitvi rente zanemarilo prihodke tožnika iz naslova njegove zaposlitve ter druge socialne transferje. Za izračun pravilne višine rente bi v danem primeru bilo potrebno v dokazni postopek pritegniti izvedenca finančne stroke, ki bi upoštevaje tožnikove prihodke, izdatke oziroma stroške lahko izračunal pravilno višino rente.

Toženec pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zavrnilni del prvostopne sodbe s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da je tožnik v višini 20 % sokriv za nastali škodni dogodek. Tožniku namreč ni mogoče očitati, da bi lahko predvidel, da bi padec po sicer nevarnem delu smučišča lahko povzročil takšne posledice, kot jih je dejansko utrpel. Neskrbnosti tožniku ob smučanju ni mogoče očitati in zato ni podana njegova sokrivda. Prvostopno sodišče je nadalje z zneskom 70.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku prisodilo prenizko odškodnino glede na obstoječo sodno prakso za podobne primere. Dejstvo je, da se je tožniku tragična smučarska nesreča pripetila v starosti 25 let, ko je zaključeval fakulteto in ko je bil na začetku poklicne kariere in družinskega življenja. Obravnavani škodni dogodek je tožniku povsem spremenil življenje. Tožnik je v posledici smučarske nezgode utrpel popolno plegijo obeh spodnjih okončin in trupa, trajna je tudi pareza obeh zgornjih okončin, pritožniku v posledici nezgode ostaja inkontinenca za blato in vodo, ima težave s spolnostjo, vezan je na invalidski voziček. Vsakodnevno potrebuje pomoč tretjih oseb, katero mu sedaj nudita še starša. Glede na take poškodbe po pritožbi tožniku pripada odškodnina za tovrstno škodo v znesku najmanj 146.000.00 EUR, kot jo je vtoževal. Od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo bi prvostopno sodišče moralo tožniku priznati zakonske obresti od 1. 1. 2002 dalje, kar bi bilo v skladu z načelnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, sprejetim dne 22. 6. 2002. Prvostopno sodišče tudi ni pravilno odmerilo pravdnih stroškov. Pri odmeri stroškov bi prvostopno sodišče moralo upoštevati ločeno uspeh po temelju in uspeh po višini. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi izvajanji. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka pritožbe ni vložila.

5. Pravdne stranke odgovora na pritožbo niso vložile.

6. Pritožba tožeče stranke in toženca sta delno utemeljeni.

7. Ni sporno, da je tožnik kot smučar dne 18. 2. 1999 padel na smučišču ter v končni fazi v posledici padca trčil in pristal pri izven smučišča stoječi brunarici. Pri tem je tožnik utrpel zlom šestega vratnega vretenca. Upravljalec smučišča je bil toženec, ki je imel civilno odgovornosti zavarovano pri toženki (zavarovalnica). Osrednje vprašanje pravdne je ali se je na smučišču nahajal večji kup strnjenega snega, zaradi katerega je tožnika v posledici padca vrglo preko varovalne mreže, nakar je trčil v brunarico, ki se je nahajala izven smučišča. 8. Prvostopno sodišče na podlagi izpovedbe tožnika ter prič B.C., B.J., N.V. in J.P., ki so tega dne smučali skupaj s tožnikom, po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotavlja, da se je na smučarski progi na desni strani smučišča gledano v smeri vožnje, v neposredni bližini zaščitne mreže (rob smučišča) nahajal večji kup strnjenega snega višine med 0,5 do 1 m, katerega nastanek je pripisati delovanju snežnih topov. Resničnost izpovedbe navedenih prič potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, za katerega je izvedensko mnenje izdelal izvedenec S. Č. Navedeni izvedenec na podlagi razpoložljivih podatkov in poteka smučarske nesreče tožnika zaključuje, da je do preleta tožnika preko varovalne ograje prišlo lahko le zaradi kupa snega višine med 0,5 do 1 m, na katerega je tožnik ob padcu pridrsel. Nasprotna pritožbena izvajanja, da se na smučarski progi ni nahajal večji kup snega, so neutemeljena. Da pa navedenega kupa snega niso povzročili snežni topovi, pa so tudi neutemeljena izvajanja pritožbe, ker so navedene priče povedale, da so tistega dne na progi bili postavljeni snežni topovi, pri čemer je eden stal v neposredni bližini kupa snega.

9. Tožniku tudi ni očitati prehitre (divje) vožnje po smučarski progi, kot zatrjuje pritožba. Prvostopno sodišče na podlagi prič B.C., B.J., N.V. in J.P. - smučarjev, ki so tega dne smučali skupaj s tožnikom, pravilno zaključuje, da je tožnik, ki je bil dober rekreativni smučar, vozil s povsem primerno hitrostjo po smučišču. Da je temu tako, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja že navedenega izvedenca S.Č., iz katerega izhaja, da je tožnik pred padcem predvidoma vozil s hitrostjo 30 do 40 km/h, kar je bila glede na kup snega in bližino le-tega zaščitni ograji, ki je bila zasnežena zaradi obilja snega, povsem zadostna hitrost, da je tožnika ob drsenju preko navedenega kupa snega vrglo preko zaščitne ograje, v pod brežino stoječo brunarico. Na podlagi navedenega izvedenskega mnenja tako tudi ni sprejemljiv pritožbeni zaključek, da je tožnik po smučišču padel zaradi prevelike hitrosti, na kar je drsel po smučišču ter trčil v zaščitno ograjo, ki se je nato zaradi tožnikove teže podala tako, da jo je tožnik preletel in nato zadel v brunarico. Nasprotno, iz izvedenskega mnenja takšen potek smučarske nesreče ob dejstvu, da zaščitna ograja ni bila prebita, ni verjeten. Do drugačnega zaključka tudi ne privede pritožbeno sklicevanje na smučko tožnika, ki je po nezgodi ostala v zaščitni ograji (zaščitni mreži). Navedena smučka ne izkazuje po pritožbi zatrjevanega, da je tožnik priletel v zaščitno ograjo, ker se je navedena smučka lahko tožniku pri drsenju po smučišču odpela že prej, preden je pristala v zaščitni mreži, ali pa se je ta zataknila v zaščitni mreži, ko je tožnika iz kupa snega vrglo preko zaščitne ograje. Da pa bi tožnik zapel smučko ob rob ovire (ob rob zaščitne ograje) in bi ga nato vrglo preko zaščitne mreže, pa je skoraj nemogoče, kot v izvedenskem mnenju ugotavlja že navedeni izvedenec. Za dvig smučarja v dani situaciji je potrebna ovira na smučišču - v danem primeru je takšno oviro predstavljal že navedeni kup snega. V strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja, enako kot prvostopno sodišče, tudi pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, pri čemer je navedeno izvedensko mnenje v odločilnih ugotovitvah tudi skladno z izvedenskima mnenjema smučarske stroke dr. D.M. in dr. M.Ž.. V izvedenskem mnenju S.Č. pa tudi ni protislovij ali nerazumljivosti, kot skuša prikazati pritožba. Hitrost trčenja tožnika v brunarico pa ob dejstvu, da je ugotovljeno, da je tožnik po progi vozil primerno, in da je pred padcem vozil 30 do 40 km/h, ni odločilna za presojo v predmetni zadevi.

10. Skratka, po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da se je na desni strani smučišča gledano v smeri vožnje tožnika, v neposredni bližini zaščitne ograje nahajal kup strnjenega snega višine od 0,5 do 1 m, ki je nastal zaradi zasneževanja smučišča s snežnimi topovi. Nekaj pred tem kupom snega je tožnik, ki je po smučišču vozil s primerno hitrostjo, padel in pričel drseti po smučišču navzdol. Pridrsel je na navedeni kup snega, ki ga je toliko dvignil v zrak, da je preletel zaščitno ograjo in nato trčil v ob smučišču pod brežino stoječo brunarico.

11. V času smučarske nezgode (februar 1999) je pravila o varnosti na javnih smučiščih urejal Zakon o varnosti na javnih smučiščih (v nadaljevanju ZVJS; Uradni list RS, št. 16/1977). Na podlagi 3. člena ZVJS je upravljalec dolžan med drugim zagotoviti tehnično ureditev prog in postaviti opozorilne znake na nevarnih odsekih smučišča. Navedene ukrepe je upravljalec smučišča dolžan tudi zagotoviti med obratovanjem smučišča (5. člen ZVJS). Posebej morajo biti označena nevarna mesta na progi in to tudi v primeru začasne nevarnosti, dokler ta nevarnost ni odstranjena (drugi in tretji odstavek 9. člena ZVJS).

12. S tem, ko je upravljalec smučišča dopustil, da se je ob samem robu smučišča nahajal večji kup strnjenega snega višine od pol do enega metra (priče C, J, V, P so povedale, da je bil ta kup snega prej visok en meter kot manj), je povzročil nevarnost za smučarje. Kup snega bi upravljalec smučišča moral ob izpolnjevanju pogoja tehničnega urejanja prog odstraniti, do odstranitve pa označiti oziroma zavarovati z ustreznimi znaki, s katerimi bi smučarje opozarjal na nevarni odsek smučišča. Ne enega in ne drugega pa toženec kot upravljalec smučišča ni storil. V posledici take opustitve je prišlo do smučarske nezgode s tragičnimi škodnimi posledicami za tožnika. Navedena opustitev toženca kot upravljalca smučišča predstavlja malomarnost in s tem povezano toženčevo krivdno odgovornost po določbi 158. člena v zvezi s 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

13. Povedano je že, da je tožnik pred padcem po smučišču vozil primerno, in da je bil za rekreativca vešč smučar. Tako tožniku ni očitati prehitre (divjaške) vožnje in s tem povezane po pritožbi toženca zatrjevane sokrivde. Ima pa prvostopno sodišče prav, da je pri tožniku podana deljena odgovornost po določbi 192. člena ZOR, ker se je tožnik po smučišču, na katerem je proti koncu smučanja prišlo do škodnega dogodka, smučal ves dan in mu je bilo stanje smučišča, vključno z kupom snega, moralo biti znano. Da je temu tako izhaja tudi iz izpovedb prič B.J., N.V., J.P. in A.S., pri čemer je bil navedeni kup snega, ki je zagotovo predstavljal nevarnost za smučarje, na relativno preglednem delu smučišča. Skrben smučar bi se moral navedenemu odseku smučišča, ki je bilo tudi že vsaj delno poledenelo, izogniti ali ga prevoziti zelo previdno. Tega pa tožnik ni storil in zato mu je tudi po presoji pritožbenega sodišča očitati 20 % deljeno odgovornost za obravnavano smučarsko nezgodo. Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče stranke, da tožniku ni pripisati nobene sokrivde za nastali škodni dogodek, so neutemeljena.

14. V zvezi s po tožencu uveljavljano bistveno kršitev določb postopka (pritožba navaja, da prvostopno sodišče nima razlogov o krivdni odgovornosti toženca in sokrivdi za tožnika) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v razlogih sodbe res opustilo navajanje nekaterih materialnopravnih določb, vendar takšna opustitev ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. V razlogih sodbe so namreč navedeni povsem razumni razlogi za krivdo toženca za nastali škodni dogodek, kot tudi razlogi za presojo sokrivde tožnika k nastanku škodnega dogodka. V tem obsegu je prvostopna sodba povsem razumljiva.

15. Tožnik, v času škodnega dogodka star 25 let, študent - absolvent, je v škodnem dogodku utrpel katastrofalno škodo. V posledici smučarske nezgode je utrpel zlom šestega vratnega vretenca. Ob sprejemu v bolnišnici je bila prisotna tetrapareza. Še istega dneva je bil operiran. Po težavnem zdravljenju (prvotno ni premikal ne rok ne nog) v intenzivni negi, ko je bilo v nevarnosti njegovo življenje in v reanimacijskem centru, je bilo zdravljenje tožnika zaključilo 15. 10. 1999. Pri tožniku je ostala popolna plegija spodnjih okončin brez aktivne gibljivosti, pri opravljanju nekaterih dnevnih aktivnosti pa se je osamosvojil. Vezan je na invalidski voziček. Motorika zgornjih okončin se je izboljšala. Predvsem se je okrepila mišična moč na levi roki, na desni roki pa je slabša. Tožniku je trajno ostala inkontinenca za vodo in blato. Ima motnje v spolnosti. Je pa kljub poškodbam zaključil fakulteto. Zaradi zaposlitve je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in je zaposlen za polovico delovnega časa kot finančni referent v javni upravi.

16. Prvostopno sodišče je tožniku za prestane fizične bolečine odmerilo odškodnino v znesku 30.000,00 EUR, za prestani strah 10.000,00 EUR in za skaženost 15.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za navedene vrste nepremoženjske škode je prvostopno sodišče navedlo vse okoliščine, ki so vplivne na odmero odškodnine za navedene vrste nepremoženjske škode. Temu se lahko pritožbeno sodišče le pridružuje. Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje prvostopnemu sodišču, da po določbi 200. člena ZOR, tudi upoštevaje sodno prakso za navedene vrste škode, tožniku pripada odškodnina v višini, kot jo je odmerilo prvostopno sodišče. Nasprotna, zelo pavšalna izvajanja pritožbe toženca, višine odškodnine za navedene vrste škode ne morejo v ničemer spremeniti.

17. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvostopno sodišče tožniku od vtoževanih 146.052,41 EUR odmerilo odškodnino v višini 70.000,00 EUR. Dejstvo je, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da se je tožniku v posledici obravnavane nezgode življenje povsem spremenilo. Pri tožniku je podana popolna plegija obeh spodnjih okončin in trupa, brez možnosti aktivnega premika in s tem povezana oteženost vzdrževanja zgornjega dela telesa pri sedenju v vozičku. Nadalje pri tožniku ostaja trajna pareza obeh zgornjih okončin. Trajni posledici sta še inkontinenca za blato in vodo z refleksnim mehurjem in erektilna disfunkcija. Tožnik je vezan na invalidski voziček, s čemer so mu otežena praktično vsa vsakodnevna opravila in transferji. Zaradi poškodb se je moral odpovedati poklicnim ambicijam. Prikrajšan je na področju spolnosti in s tem pri navezovanju partnerskih odnosov. Njegova invalidnost se odraža tudi na psihičnem področju, kjer izkazuje kronične motnje razpoloženja s pomanjkanjem volje, motivov in pričakovanj od prihodnosti. Nezgodo je utrpel star 25 let, študent, na začetku poklicne in življenjske (družinske) kariere. Izhajajoč iz navedenih okoliščin pritožbeno sodišče zaključuje, da ob pravilni uporabi materialnega prava (200. člen in 203. člen ZOR), pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo predstavlja znesek 100.000,00 EUR, ne pa 70.000,00 EUR, kot jo je odmerilo prvostopno sodišče. Tako pa so glede odmere odškodnine za tovrstno škodo pritožbena izvajanja tožeče stranke delno utemeljena. Pritožbena izvajanja toženca pri zavzemanju za znižanje odškodnine za tovrstno škodo, so neutemeljena.

18. Po spremenjeni prvostopni sodbi je tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisojena odškodnina v skupnem znesku 155.000,00 EUR. Upoštevaje 20 % deljeno odgovornost tožnika k nastanku škodnega dogodka tožniku pripada odškodnina v znesku 124.000,00 EUR. Toženka in toženec sta dolžna navedeno odškodnino nerazdelno plačati v znesku 25.037,56 EUR, ker je do navedenega zneska (zavarovalna vsota) toženec imel pri toženki (zavarovalnici) zavarovano civilno odgovornost. Preostanek zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 98.962,44 EUR je toženec dolžan sam poravnati tožniku.

19. Od odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 12. 5. 2006 dalje. Tožeča stranka je namreč s tožbo uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od izdaje sodbe dalje, z vlogo z dne 12. 5. 2009 pa je plačilo obresti uveljavlja od 1. 1. 2002 dalje, sklicujoč se na načelno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002. Z navedenim načelnim mnenjem je Vrhovno sodišče RS dejansko spremenilo dotedanjo sodno prakso, po kateri so tekle zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je odškodnina odmerjena. Po navedenem načelnem mnenju zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje, do dneva sodba sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu prvostopne sodbe dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Zmotna so pritožbena izvajanja tožeče stranke, da bi na podlagi navedenega načelnega mnenja tožniku pripadale zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1. 1. 2002, ker je obrestni zahtevek tožeče stranke delno zastaral. Po določbi 372. člena ZOR (sedaj 347. člena OZ) občasne terjatve (med te spadajo tudi obresti) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Upoštevaje zastaranje terjatve iz naslova obrestnega zahtevka (ta je bil vložen 12. 5. 2009), je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki, upoštevaje triletni zastaralni rok, povrniti zakonske zamudne obresti od 12. 5. 2006 dalje. Terjatev iz naslova obresti od 1. 1. 2002 do 12. 5. 2006 pa je zastarala. Pritrditi pa tudi ni pritožbenim izvajanjem toženca, da je tožnik upravičen le do zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje. Taki izvajanjem pritožbe ni pritrditi iz razlogov zgoraj navedenega načelnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, pri čemer je po določbi 378. člena OZ (prej 277. člen ZOR) posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, plačilo obresti. Zamuda za dolžnika pa nastopi, ko ga upnik pisno ali z začetkom kakšnega postopka pozove, da izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ prej drugi odstavek 324. člena ZOR). V obravnavanem primeru pa je tožnik od toženca zahteval povrnitev odškodnine z nepremoženjsko škodo s tožbo v pravdnem postopku. Pritožbena ugovora tožeče stranke in toženca zoper začetek teka zakonskih zamudnih obresti, sta neutemeljena.

20. Po določbi drugega odstavka 195. člena ZOR (sedaj 174. člena OZ) v primeru, če poškodovani zaradi popolni ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Po citirani določbi je tako za povrnitev navedene premoženjske škode pasivno legitimiran poškodovalec, torej tožnik v predmetni zadevi. Nasprotna pritožbena izvajanja, da sta za tak zahtevek pasivno legitimirana starša tožnika, ki mu nudita pomoč, so neutemeljena. V kolikor pa starša iz istega naslova (tako zatrjuje pritožba) uveljavljata plačilo odškodnine, ni podana visečnost pravde (litispendenca), ker starša za tak zahtevek nista pasivno legitimirana in tako zahtevka iz naslova povrnitve škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, ne moreta uveljavljati.

21. Po določbi drugega odstavka 195. člena ZOR (sedaj drugi odstavek 174. člena OZ) se kot tožnikovo prikrajšanje kažejo tudi stroški, ki jih bo imel zaradi povečanih potreb po poškodbi ali zaradi okvare zdravja. Poškodovalec (tožnik) je upravičen do denarne rente v primeru, če je v bodoče utemeljeno pričakovati nastajanje stroškov v zvezi z njegovimi povečanimi potrebami. Prvostopno sodišče je izhajajoč iz navedenih materialnopravnih izhodišč pravilno ugotovilo, da bo tožnik od dneva vložitve tožbe dalje pa vse do svoje smrti potreboval vsakodnevno pomoč in postrežbo, ki se bo predvsem izkazovala v pomoči pri kuhanju, likanju, pranju, vstopanju v kad in iz nje, striženje nohtov, oblačenju hlač in nogavic, obuvanju čevljev, pri čiščenju sobe, pri transferjih do invalidskega vozička, pri javnih transportih, pri vstopih v vse objekte, ki niso prilagojeni za invalide, pri uporabi WC-ja in še pri ostalih dnevnih opravilih. Tako ugotovitev je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna mnenja pri Medicinski fakulteti v.... Navedeno pomoč mu sedaj še nudita starša, ki dnevno tako svojemu otroku pomagata skupaj štiri ure dnevno. Taka pomoč (pomoč odraslemu otroku paraplegiku, ki je vezan na invalidski voziček) pa presega redno in pričakovano pomoč staršev otroku, zlasti polnoletnemu sinu. Prvostopno sodišče pravilno navedeno pomoč staršev ocenjuje vrednostno na 480,00 EUR mesečno (16,00 EUR dnevno oziroma 4,00 EUR na uro). Nasprotna pritožbena izvajanja toženca, da navedene pomoči ni ovrednotiti na 480,00 EUR mesečno, so neutemeljena. Izhajajoč iz navedenega ovrednotenje je prvostopno sodišče nadalje, upoštevaje dodatek, ki ga tožnik prejema za pomoč in postrežbo in upoštevaje 20 % sokrivdo tožnika k nastanku škodnega dogodka, pravilno tožniku za čas od vložitve tožbe od 1. 6. 2001 iz naslova povečanih potreb prisodilo zapadlo in bodočo mesečno rento (točka IV izreka prvostopne sodbe). Pri tem je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno upoštevalo socialni transfer - pomoč in postrežba. Zaslužek tožnika pa prvostopno sodišče pravilno ni upoštevalo pri odmeri rente, ker bi se zaslužek tožnika lahko uveljavljal pri rentnem zahtevku zaradi izgube zaslužka, česar pa tožnik ne uveljavlja. Da pa bi bilo v dokazni postopek potrebno za ugotovitev pravilne višine rente pritegniti izvedenca finančne stroke, pa so tudi neutemeljena izvajanja pritožbe, ker je prvostopno sodišče že na podlagi izpovedb staršev tožnika ter samega tožnika imelo zadostne podlage za ovrednotenje pomoči, katero tožniku nudijo starši. 22. Pritožba toženca izpodbija tudi odločitev, ko je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo znesek 4.105,04 EUR. Navedeni znesek je prvostopno sodišče tožniku priznalo na podlagi prvega odstavka 195. člena ZOR (sedaj 174. člena OZ), na podlagi katerega mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in drug potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Iz tega naslova je toženec dolžan tožniku povrniti stroške nakupa invalidskega vozička ter druge potrebne stroške, ki pa se do vložitve tožbe v danem primeru izkazujejo kot pomoč staršev pri negi in postrežbi tožniku. Tudi ta pomoč presega redno in pričakovano pomoč staršev otroku. Tako je toženec dolžan tožniku za invalidski voziček, upoštevaje 20 % sokrivdo, povrniti za 770,64 EUR ter iz naslova stroškov v zvezi s pomočjo staršev pri negi in postrežbi za obdobje od prihoda iz bolnišnica pa do vložitve tožbe skupno 3.334,40 EUR (3.204,80 EUR plus 129,60 EUR). Prvostopno sodišče je za navedena plačila določilo, da zakonske zamudne obresti od zneska 770,64 EUR tečejo za čas od 7. 9. 1999 dalje do plačila, od zneska 3.204,80 EUR za čas od 31. 5. 2001 do plačila in od zneska 129,60 EUR za čas od 31. 5. 2001 dalje do plačila. Pri taki določitvi zakonskih zamudni obresti je prvostopno sodišče prezrlo določbo 376. člena OZ (ta določba je bila spremenjena z novelo OZ-A, ki se je uveljavljala 22. 5. 2007), ki je tudi za zakonske zamudne obresti določala, da te nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra altera tantum). Po citirani zakonski določbi so zakonske zamudne obresti od navedenih zneskov dosegle glavnico pred uveljavitvijo OZ-A, ki je uzakonil, da pravilo ne ultra altera tantum za zakonske zamudne obresti ne velja. Zakonske zamudne obresti od navedenih zneskov zato ne morejo teči do plačila, temveč le do višine glavnice. Pritožbeno sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava iz navedenega razloga spremenilo prvostopno sodbo tako, kot je razvidno pod točko I/3 in I/4 izreka te sodbe. Enako velja za obresti od plačila rente za obdobje od 1. 6. 2001 do 5. 3. 2002 (43,20 EUR na mesec), ker so tudi za navedena plačila že zapadle mesečne rente zakonske zamudne obresti, dosegle glavnico. Iz navedenega razloga je tako za obdobje od 1. 6. 2001 do 5. 3. 2002 toženec dolžan tožniku iz naslova zapadle mesečne rente skupno plačati 388,80 EUR glavnice in 388,80 EUR zakonskih zamudnih obresti, torej skupaj 777,60 EUR. Izračune zakonskih zamudnih obresti od zgoraj navedenih glavnic, je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi programa za izračun zakonskih zamudnih obresti pri VSRS.

23. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP, pri čemer je prvostopno sodišče pri odmeri pravdnih stroškov na podlagi citiranih zakonskih določb upoštevalo pravilo pravdnega uspeha pravdnih strank. Že prvostopno sodišče je pravilno tožeči stranki priznalo pravdne stroške v višini 21.722,82 EUR, toženki (zavarovalnica) v znesku 1.354,55 EUR in tožencu v znesku 15.894,35 EUR. Pravdni uspeh po spremenjeni prvostopni sodbi tožeče stranke znaša 72 % (vtoževano 220.747,14 EUR in renta, prisojeno 159.105,04 EUR in renta), toženca pa 28 %. Proti toženki (zavarovalnici) je tožeča stranka uspela s celotnim zahtevkom, to je do vtoževane zavarovalne vsote. Upoštevaje pravdni uspeh pravdnih strank in priznane stroške je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v znesku 15.640,00 EUR, toženec pa v znesku 4.450,00 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti za 11.190,00 EUR pravdnih stroškov. Navedeni znesek krijeta toženka in toženec do višine 343,94 EUR nerazdelno (toženka pritožbe ni vložila), preostanek pravdnih stroškov v višini 10.746,06 EUR pa bremeni toženca.

24. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen in 358. člen ZPP).

25. Tožeči stranki je priznati 28 % pritožbenega uspeha in je zato dolžan toženec povrniti tožeči stranki za 231,77 EUR od 826,20 EUR priznanih pritožbenih stroškov. Toženec pa je s pritožbo uspel le v obrestnem delu in zato krije sam svoje pritožbene stroške.

26. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu z določbo 1060. člena OZ.