Jedro

Sodišče prve stopnje bi pri odmeri odškodnine moralo uporabiti kriterije iz ZVPSBNO.

Sama dolžina trajanja delovnega spora ne bi narekovala tako visoko prisojene odškodnine, če zaradi trajanja postopka ne bi prišlo do tega, da je vzdrževal psihično dekompenzacijo tožnice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prisojena odškodnina zniža na znesek 4.000,00 EUR, v presežku za znesek 6.500,00 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 304,00 EUR pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 10.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka. Pritožba izpodbija obsodilni del iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Bistvo pritožbenih navedb je: - zmotno je uporabljeno materialno pravo. Pri dosoji odškodnine bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti merila določena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. list RS, št. 49/2006 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZVPSBNO; - tožena stranka ni bila prekludirana glede navedb o uporabi ustavne odločbe U-I 207/08; - pri presoji protipravnosti je ocenjevati, koliko časa je trajal postopek na vseh stopnjah in upoštevati število stopenj, na katerih se je odločalo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je protipravnost podana že s tem, ko je višje Delovno in socialno sodišče odločalo o pritožbi več kot 20 mesecev. Upoštevati je, da je pri sojenju bilo šest stopenj odločanja; - zahtevek je po temelju neutemeljen, ker postopek v zadevi I Pd 12/96 ni trajal nerazumno dolgo; - dokaza z izvedencem sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti. Izvedenec je bil mnenja, da ne more natančno razmejiti, katere posledice duševnih bolečin so tožnici nastale zaradi dolgotrajnosti postopka I Pd 12/96, katere pa se lahko pripišejo drugim vzrokom. Dolgotrajnost postopka I Pd 12/96 in zatrjevana škoda nista v vzročni zvezi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je postopek v zadevi I Pd 12/96 trajal šest let in osem mesecev in da je znotraj tega postopka Višje delovno in socialno sodišče o pritožbi zoper odločbo opr. št. S 3017/93 z dne 19. 1. 1994 odločalo 20 mesecev, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je po razveljavitvi obravnavo razpisalo šele po 21-ih mesecih. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je s tako dolgotrajnim reševanjem zadeve I Pd 12/96 bila kršena tožničina ustavna pravica do sojenja v razumnem roku in da je zato tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

Pravilna je pritožbena navedba, da je kot čas trajanja postopka upoštevati trajanje celotnega postopka na vseh stopnjah sojenja. Zmotno pa je stališče pritožbe, da je bilo v tem postopku šest stopenj. Postopek se je odvijal samo na prvi stopnji in na pritožbeni stopnji. Ponovljeni postopek zaradi razveljavitve ni nova stopnja, ampak je ponovitev prejšnje stopnje.

Pritožba se nepopolno sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Po praksi tega sodišča stranki pripada odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, če je postopek trajal na več stopnjah, več kot štiri leta.

Z ugotovitvijo, da je pritožbeni postopek enkrat trajal 20 mesecev, da je enkrat na prvi stopnji od prejema razveljavitve odločbe do razpisa naroka preteklo 21 mesecev, je samo dopolnilna ugotovitev, kdaj je nastal bistveni zastoj pri reševanju zadeve in s tem podkrepljena končna ugotovitev, da je bila s trajanjem postopka kršena tožničina pravica do sojenja v razumnem roku.

5. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine moralo uporabiti kriterije iz 16. in 4. člena Zakona o varstvu pravic za sojenje brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO, in sicer na podlagi ustavne odločbe U-I 207/08 z dne 18. 3 .2010, ki je v tretji točki izreka odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljajo določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Obravnavani primer je tak. Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prenehala pred 1. 1. 2007, tožnica ni vložila zahteve za pravično zadoščenje na mednarodnem sodišču. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa je bil s citirano ustavno odločbo usklajen šele s spremembami in dopolnitvami z dne 25. 5. 2012, ki so začeli veljati 9. 6. 2012, izpodbijana sodba pa je bila izdana 12. 3. 2012. 6. Merila za odločanje (tretji odstavek 16. člena ZVPSBNO v zvezi s 4. členom ZVPSBNO) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: - trajanje postopka šest let in osem mesecev; - da gre za spor iz delovnega razmerja, ki bi se moral obravnavati prednostno; - da je tožnica zaradi dolgotrajnosti postopka trpela duševne bolečine; - spor je bil za tožnico posebej pomemben (prenehanje prejemanja plače in negotovost glede lastne prihodnosti.

7. Na podlagi teh dejstev je zaključiti, da tožnici pripada denarna odškodnina v znesku 4.000,00 EUR (drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO). Pritožbi je bilo zato delno ugoditi in prisojeno odškodnino znižati na znesek 4.000,00 EUR, v presežku za znesek 6.500,00 EUR pa tožbeni zahtevek zavrniti.

8. V 16. členu ZVPSBNO je določeno, da Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo nastalo zaradi sojenja v nerazumnem roku. Ugovor o obstoju vzročne zveze ni utemeljen.

9. Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izvajati dokaza z izvedencem za psihiatrijo o vzrokih za tožničine duševne bolečine. Pritrditi pa je pritožbenim navedbam, da je izvedenec ugotovil, da je bil povod za tožničino psihično dekompenzacijo odpoved delovnega razmerja, vzdrževanje psihične dekompenzacije, pa je v pretežni meri posledica dolgotrajnosti postopka pred delovnim in socialnim sodiščem. To dejstvo je upoštevati pri dosoji višine odškodnine. Sama dolžina trajanja delovnega spora ne bi narekovala tako visoko prisojene odškodnine, če zaradi trajanja postopka ne bi prišlo do tega, da je vzdrževal psihično dekompenzacijo tožnice. Upoštevajoč pomembnost zadeve za stranko in da je zaradi nerešitve zadeve prišlo do vzdrževanja njene psihične dekompenzacije, tožnici pripada odškodnina v odmerjeni višini, glede na razpon odškodnin od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR.

10. Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da novot, ki jih je tožena stranka navedla v vlogi z dne 12. 9. 2011 ne more upoštevati, ker tožena stranka ni navedla, zakaj teh novot ni mogla brez svoje krivde navesti v dotedanjem postopku (drugi odstavek 362. člena ZPP). Ustavna odločba U-I 207/2008 je pomembna zgolj zaradi uporabe prava, ne pa glede dejanskih navedb, ki bi jih tožena stranka lahko dala že do konca prvega naroka. Nedvomno bi tožena stranka okoliščine pomembne za ugovor o zastaranju lahko podala že v odgovoru na tožbo.

11. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti eno polovico pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški so odmerjeni v skupnem znesku 608,00 EUR, in polovica teh stroškov je 304,00 EUR.