Jedro

Ker v postopku niso bili ponudeni konkretni dokazi za podržavljenje premoženja na podlagi drugega predpisa ali na drug način, kot je naveden v izpisku zemljiške knjige, upravni organ ni imel podlage, da prekine postopek in reši vprašanje podržavljenja kot predhodno vprašanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Š. z dne 19.6.1995. Upravni organ prve stopnje je z navedenim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo 6/16 nepremičnine, vpisane v vl. št. 1408 k.o. S.Š., v obliki pravične odškodnine.

Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka kot pravni naslednik vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila zaplenjena J.D. z odločbo Komisije za ugotavljanje vojnega dobička z dne 28.12.1946 in na podlagi odločbe sodišča z dne 27.7.1948 vknjižena lastninska pravica na splošno ljudsko premoženje. Tožena stranka tako ugotavlja, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Ur.l. DFJ, št. 36/45), kar je razvidno iz izpiska zemljiške knjige, ki se šteje za verodostojno listino. Zakon o denacionalizaciji - ZDen v 87. členu določa, da niso upravičenci do denacionalizacije prejšnji lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po Zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, zato v danem primeru ni podana pravna podlaga za uvedbo postopka za denacionalizacijo. Postopkovna napaka upravnega organa prve stopnje, ki bi moral zato svojo odločitev opreti na 3. in 4. odstavek 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, pa ni vplivala na odločitev o stvari.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da vpis v zemljiški knjigi ni zadosten dokaz o tem, na kakšen način je bila nepremičnina podržavljena. V obravnavanem primeru v zbirki listin v zemljiški knjigi ni listine, ki bi bila podlaga za vpis in tako ni dokaza, kateri predpis je bil podlaga za podržavljenje. Dejansko gre torej za ničen vpis, saj se sprememba lastništva v zemljiški knjigi opravi le na podlagi pravnega posla, zakona ali pravnomočne sodne ali upravne odločbe. Iz odločbe tožene stranke sedaj ni jasno, ali je bila odločitev oprta na določbo 125. člena ZUP ali na določbo 3. in 4. odstavka 66. člena ZUP. Pravni prednik tožeče stranke se v času sovražne okupacije ni ukvarjal s takšno dejavnostjo, da bi ustvaril dobiček, glede katerega bi mu bilo mogoče podržaviti premoženje na podlagi Zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v času sovražnikove okupacije. Razlaščencu tudi ni bila vročena odločba o podržavljenju. Če je upravni organ prve stopnje smatral, da bi moral tožnik izpodbijati ničnost vpisa v sodnem postopku, bi moral upravni postopek prekiniti in tožečo stranko napotiti na vložitev tožbe. V primeru, da bi se odločba našla, pa bi moral upravni organ ničnost odločbe rešiti kot predhodno vprašanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. Ti predpisi in načini so navedeni v 3., 4. in 5. členu ZDen. V primerih, ko je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih ali na drugačen način, vračanje premoženja po ZDen ni možno, v kolikor to ne določa poseben predpis. V obravnavanem primeru sta tožena stranka in upravni organ prve stopnje ugotovila, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, torej predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen. Poleg tega pa je v 87. členu ZDen še posebej določeno, da prejšnji lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po tem zakonu, niso upravičenci do denacionalizacije.

ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve stranke za denacionalizacijo. Ta postopek se torej ne vodi po uradni dolžnosti. Zato mora stranka priložiti k zahtevi med drugim tudi listino o podržavljenju ali pa navedbo uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt, s konkretno navedbo predmeta podržavljenja. Zahteva, ki tega ne vsebuje je nepopolna in jo upravni organ, po postopku določenem v 68. členu ZUP, zavrže. Dolžnost vlagatelja zahteve za denacionalizacijo bi bila, da predloži ustrezno listino o podržavljenju ali navede uradno glasilo, v katerem je bil objavljen akt o tem oziroma da s konkretnimi dokazi izkaže, da premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v javni listini, temveč na podlagi drugega predpisa, navedenega v 3. členu ZDen. Upravni organ pa ni dolžan, da to stori po uradni dolžnosti. Ker v postopku niso bili ponudeni konkretni dokazi za podržavljanje premoženja na podlagi drugega predpisa ali na drug način, kot je naveden v izpisku zemljiške knjige, upravni organ ni imel podlage, da prekine postopek in reši vprašanje podržavljenja kot predhodno vprašanje.

Stališče tožene stranke, da bi moral upravni organ prve stopnje opreti svojo odločitev na določbo 3. in 4. odstavka 66. člena ZUP, ker ne gre za upravno zadevo, ki se rešuje v postopku denacionalizacije, oprl pa jo je na določbo 125. člena ZUP, ker po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije, ne vpliva na rešitev zadeve in na zakonitost odločbe.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Ur. l. SFRJ, št. 4/77). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št.50/97).