Jedro

Toženka je v izpodbijani odločitvi pravilno pojasnila, za izrek katerih kršitev po Odredbi gre in navedla višino točk, ki jih je uporabila pri odmeri nadomestila stroškov postopka, ni pa pojasnila razlogov glede odmere višine stroškov, ki so v točki 1.1 Tarife navedeni v razponu od 80 točk do 320 točk. Nepopolne obrazložitve pa v obravnavanem primeru ne more nadomestiti odgovor na tožbo, v katerem toženka pojasnjuje konkretne razloge, zaradi katerih je bilo tožniku za izrek odprave posameznih kršitev naloženo najnižje število točk (80 točk) oz. najvišje število točk (320 točk) po Tarifi. Ker toženka ni navedla razlogov za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, to predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije za javni nadzor nad revidiranjem 10.00-26/2015-5 z dne 6. 7. 2016 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju tudi Agencija) odločila, da mora tožnik poravnati pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje odredbe 10.00-26/2015 z dne 25. 5. 2015 (v nadaljevanju tudi Odredba) v višini 4.050,00 EUR in odločbe 10.00-26/2015-2 z dne 4. 9. 2015 v višini 1.200,00 EUR (v nadaljevanju tudi Odločba) v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Stroškov postopka izdaje tega sklepa ni. Iz obrazložitve je razvidno, da je Agencija izdala Odredbo na podlagi 5. in 7. alineje prvega odstavka 81. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2) in Odločbo, s katero je ugovor tožnika v celoti zavrnila. V Odredbi in Odločbi je odmerila pavšalno nadomestilo stroškov postopka v višini 4.050,00 EUR in 2.050,00 EUR (točka 3 Odredbe in točka 2 Odločbe). Slednji sta bili s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1426/2015 z dne 4. 5. 2016 odpravljeni in zadeva vrnjena Agenciji v ponovno odločanje. Toženka se sklicuje na Tarifo o nadomestilih stroškov postopkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju tudi Tarifa) in sicer točki 1.1 in 4.1, ki jih citira. Za izrek odprave kršitev opredeljenih v točki 1.a, na način določen v 1. alineji točke 2.a, izrek odprave kršitev opredeljenih v točki 1.d, na način določen v točki 2.c in izrek odprave kršitev opredeljenih v točki 1.e, na način določen v točki 2.d izreka Odredbe, toženka skladno s točko 1.1 Tarife odmeri nadomestilo stroškov postopka Agencije v višini 80 točk za izrek odprave vsake posamezne kršitve. Za izrek odprave kršitev, opredeljenih v točki 1.b, na način določen v 2. alineji točke 2.a izreka Odredbe, pa odmeri nadomestilo stroškov postopka Agencije v višini 250 točk. Za izrek odprave kršitev, opredeljenih v točki 1.c, na način določen v točki 2.b izreka Odredbe pa v višini 320 točk. Agencija navaja, da je višina nadomestila določena glede na zahtevnost posamezne ugotovljene kršitve in zahtevan pregled gradiva pregleda poslovanja ter glede na obsežnost preveritev odprave kršitev po prejemu poročila revizijske družbe. Glede na navedeno se skupno nadomestilo po Odredbi odmeri v višini 810 točk. Tožnikov ugovor, s katerim je izpodbijal točko 2.a v zvezi s točko 1.a izreka Odredbe, točko 2.c v zvezi z delom točke 1.d izreka Odredbe in točko 2.d v zvezi z delom točke 1.e izreka Odredbe, je Agencija z Odločbo v celoti zavrnila. Toženka zato skladno s 4.1 točko Tarife odmeri nadomestilo v taki višini, kot je določeno za izdajo odredbe, in sicer za vsako zavrnitev izreka odprave kršitev v višini 80 točk. Skupno nadomestilo izdaje Odločbe se odmeri v višini 240 točk. Glede na vrednost točke 5 EUR po prvem odstavku 6. člena Tarife znaša pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje Odredbe 4.050,00 EUR, pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje Odločbe pa 1.200,00 EUR.

2. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Navaja relevantne določbe Tarife, ki jih citira. Toženka ni upoštevala napotkov iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1426/2015. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja razlogov za odmero stroškov, ki jih Tarifa sicer določa v razponu 80 do 320 točk. S tem je kršena ustavna pravica tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Toženka v ponovnem postopku ni nadomestila odpravljenih delov upravnih aktov, temveč je o stroških izdala nov sklep, ki je brez pravne podlage. Navaja določbo drugega odstavka 76. člena ZRev-2, po kateri toženka odloča o povrnitvi stroškov z odredbo oziroma z odločbo o izreku ukrepa nadzora. Po točki 1.1 Tarife se odmerijo stroški za izrek odprave posamezne kršitve in ne za samo (ugotovljeno) kršitev, česar z Odredbo ni storila. Odmerila je stroške za ugotovitve kršitev, za kar je ne pooblašča noben predpis. Odmera stroškov v Odredbi, kolikor ni bila izpodbijana s tožbo v upravnem sporu, je postala pravnomočna. V Odredbi stroški za odpravo kršitev niso bili odmerjeni. Toženka ni upravičena pravnomočnega upravnega akta dopolnjevati tako, da odloča o zadevah, o katerih v prvem postopku ni odločila. Celotno odmerjeno nadomestilo stroškov v višini 810 točk je nepravilno in arbitrarno. Naknadna odmera stroškov za kršitev iz točke 1.d, ni dopustna, saj je odmera stroškov v Odredbi postala pravnomočna. V Odredbi je bilo za kršitev iz točke 1.c odmerjeno nadomestilo v višini 80 točk, v nadaljevanju pa še enkrat v višini 320 točk. V izpodbijanem sklepu je toženka za izrek odprave kršitve iz te točke odmerila višje stroške. Gre za nedopustno uporabo pravila o prepovedi „reformatio in peius“ (drugi odstavek 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Z Odredbo so bili naloženi štirje ukrepi za odpravo kršitev (točke 1.a, b, c in d), toženka pa je odmerila nadomestilo za izrekov ukrepov, pri čemer je za izrek odprave ene kršitve (v zvezi z ocenjevanjem kakovosti poslov) odmerila dve nadomestili (po 1. alineji točke 2.a v višini 80 točk in po 2. alineji točke 2.a v višini 250 točk). Nadomestilo je vezano na odpravo kršitev, ne glede koliko nalog je v tej zvezi naloženo revizijski družbi oziroma s koliko ukrepi se kršitev odpravlja. Glede na izrek Odredbe je toženka upravičena odmeriti le eno nadomestilo v višini 80 točk. V upravnem sporu je bil razlog izpodbijanja, da zoper odpravo kršitve iz 2. alineje 2.a točke tožnik sploh ni vložil ugovora, zato je bila odmera stroškov v tem delu neutemeljena. V izpodbijanem sklepu je toženka odmerila stroške za odločitev o zavrnitvi ugovora tudi v delu, kjer se nanaša na točko 2.a v zvezi s točko 1.a Odredbe, ki v Odločbi niso bili odmerjeni. Tožnik je stroške po Odločbi v delu, ki ga ni izpodbijal v upravnem sporu, že plačal, kar toženka v izpodbijanem sklepu ni upoštevala. Stroške je namreč zaradi odprave prejšnje odločitve o stroških v celoti ponovno odmerila. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi in toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe. Zaradi vrnitve stroškovnega dela v ponoven postopek je toženka ponovno odločila o stroških. Navedbe tožnika, da je odločitev o stroškov deloma postala pravnomočna, so neutemeljene. Skupno odmerjeno nadomestilo je manjše od tistega, ki je bilo prvotno odmerjeno. Tožba v prejšnjem postopku je bila vložena le zoper odmero stroškov postopka. Odredba in Odločba sta v vsebinskem delu postali pravnomočni. Toženka je z Odredbo ugotovila pet kršitev, ki so navedene v 1.a do 1.e točki izreka. Odpravo petih ugotovljenih kršitev je toženka naložila s petimi različnimi ukrepi, ki so navedeni v dveh alinejah 2.a točke in v točkah 2.b do 2.d. Z izpodbijanim sklepom je Agencija določila nadomestilo za izrek petih različnih odprav kršitev, ugotovljenih z Odredbo. Pri tem je za odpravo treh, za katere je bilo v času priprave odredbe ocenjeno, da bo naknadna preveritev sprejetih ukrepov tožnika v zvezi z njihovo odpravo enostavnejša, toženka določila najnižje predvideno nadomestilo, torej v višini 80 točk. Za odpravo dveh kršitev, ki sta opredeljeni v 1.b oziroma 1.c točki izreka Odredbe, je zahtevana kompleksnejša odprava kršitev. Tožniku je bilo v zvezi s kršitvijo iz 1.c točke v 2.b točki izreka naloženo, da pripravi ustrezno revizijsko metodologijo, ki je kompleksen dokument, oziroma program, s katerim revizijska družba zagotavlja, da revizijska družba ustrezno uporablja več deset Mednarodnih standardov revidiranja (v nadaljevanju MSR). Toženka je v zvezi s preveritvijo tako kompleksnega dokumenta oziroma programa ocenila, da bo zahtevna in dolgotrajna, da je za odpravo take kršitve določila najvišje predvideno nadomestilo v višini 320 točk. Ocenjena zahtevnost priprave s strani tožeče stranke in pregleda s strani tožene stranke je bila potrjena tudi z dejstvom, da je bilo ob prvem posredovanju revizijske metodologije s strani tožnika ugotovljeno, da le-ta ni ustrezna in je toženka zaradi neustrezne odprave te kršitve izdala tudi odredbo za dopolnitev poročila, ki je v celoti pravnomočna. Podobno je bilo ocenjeno, da bo zahtevna tudi preveritev usmeritev in postopkov za ocenjevanje kakovosti poslov, glede česar je toženka ugotovila kršitev v 1.b točki Odredbe in naložila njeno odpravo v 2. alineji 2.a točke Odredbe. Ker je bila ocenjena zahtevnost pregleda odprave kršitve manjša kot predhodno opisana, je toženka za izrek odprave te kršitve določila nadomestilo v višini 250 točk. Toženka pojasnjuje, da je pri določanju nadomestila za izrek odprave posamezne kršitve vezana na oceno zahtevnosti njene odprave, ki pa se dejansko, po predložitvi poročila revizijske družbe lahko izkaže za zahtevnejšo od ocenjene ali za lažjo. Glede na sprejeto Tarifo toženka določa nadomestilo za izdajo Odredbe oziroma izrek odprave posamezne kršitve v razponu, glede katerega ima diskrecijsko pravico, da je določi v primernem znesku. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

4. V pripravljalni vlogi tožnik odgovarja na odgovor toženke in dodatno pojasnjuje svoje razloge.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka tožniku utemeljeno določila višino nadomestil stroškov postopka izdaje Odredbe v višini 4.050,00 EUR in Odločbe v višini 1.200,00 EUR. V obravnavani zadevi gre za odločitev toženke v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS I U 1426/2015 z dne 4. 5. 2016, s katero sta bili odpravljeni točka 3 Odredbe in točka 2 Odločbe Agencije. To po povedanem pomeni, da odločitev o pavšalnem nadomestilu, ki ga je tožnik bil dolžan poravnati Agenciji, ni pravnomočna, in da je Agencija v ponovljenem postopku bila dolžna o tem ponovno odločiti, kar je predmet tega upravnega spora. Očitek tožnika, da bi o povrnitvi stroškov v ponovnem postopku moral odločati prvostopenjski organ z Odredbo oziroma z Odločbo o izreku ukrepa nadzora, ter da je zato izpodbijani sklep nezakonit, po presoji sodišča ni utemeljen. Toženka je to pravilno storila v prvotnem postopku (drugi odstavek 76. člena ZRev-2), izpodbijani sklep pa je posledica odprave točke 3 izreka Odredbe in točke 2 izreka Odločbe po sodbi Upravnega sodišča RS, ki je v drugih točkah (po vsebini) pravnomočen, saj je tožnik, glede na podatke upravnega spisa, začel sodno varstvo le zoper odločitev o nadomestilu stroškov. Kadar je revizijski družbi izrečen ukrep nadzora po ZRev-2, mora Agenciji plačati pavšalno nadomestilo stroškov postopka, ki ga glede na vrsto in obseg kršitev določa tarifa (prvi odstavek 76. členu ZRev-2). Gre za stroške nadzora, ki jih nosi subjekt nadzora. Proti odločbi o povrnitvi stroškov pa je dovoljeno začeti postopek sodnega varstva tudi, če proti odredbi oziroma odločbi o izreku ukrepa nadzora postopek sodnega varstva ni dopusten (tretji odstavek 76. člena Zrev-2).

7. S Tarifo o nadomestilih stroškov postopka Agencije je določena višina nadomestil stroškov postopka, kadar Agencija subjektu nadzora izreče ukrep nadzora (1. člen Tarife). Višina nadomestil se določa v točkah (4. člen). Znesek nadomestila se izračuna kot zmnožek števila točk za posamezno obveznost in vrednosti točke na dan nastanka obveznosti (5. člen). Vrednost točke po Tarifi znaša 5 EUR (6. člen). Nadomestila stroškov postopkov, kadar Agencija subjektu nadzora izreče ukrep nadzora (prvi odstavek 76. člena ZRev-2), so po točki 1.1 Tarife za revizijske družbe za postopek, v katerem je izdana odredba o odpravi kršitev (1. alineja 80. člena in 81. člen ZRev-2) od 80 do 320 točk za izrek odprave posamezne kršitve, odvisno od zahtevnosti zadeve. Po 4.1 točki Tarife je za odločbo, s katero se odloča o ugovoru zoper odredbo za odpravo kršitve (136. člen ZRev-2), če se ugovor v celoti zavrne ali zavrže, višina nadomestila taka, kot je določeno za izdajo odredbe, med drugim, po tarifni številki 1.1 Tarife.

8. Toženka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na pravilno pravno podlago (točki 1.1 in 4.1. Tarife). Nima prav tožnik, ko navaja, da v ponovljenem postopku toženka nima pravne podlage za določitev višine nadomestila za izrek odprave kršitev. Toženka je tako v izpodbijani odločitvi pravilno pojasnila, za izrek odprave katerih kršitev po Odredbi gre in navedla višino točk, ki jih je uporabila pri odmeri nadomestila stroškov postopka, ni pa pojasnila razlogov glede odmere višine stroškov, ki so v točki 1.1 Tarife navedeni v razponu od 80 točk do 320 točk. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je višina nadomestila določena glede na zahtevnost posamezne ugotovljene kršitve in zahtevan pregled gradiva pregleda poslovanja ter glede na obsežnost preveritev odprave kršitve po prejemu poročila revizijske družbe, česar pa konkretno ne pojasni, zato odločitve ni mogoče preizkusiti.

9. Po povedanem toženka v izpodbijanem sklepu ni pojasnila razlogov za različno število točk (po Tarifi št. 1.1 in posledično tudi glede 1. 4 Tarife), ki jih je odmerila za izrek odprave posamezne kršitve v odvisnosti od zahtevnosti zadeve, in sicer konkretno za izrek odprave vsake posamezne kršitve, na način, da bi to bilo mogoče preizkusiti. Na to pravilno opozarja tudi tožnik in sodišče se z njegovimi razlogi v celoti strinja. Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določenih predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če pa je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, pa mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena ZUP, navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka (peti odstavek 214. člena ZUP). Izpodbijani sklep tako nima razlogov, kot so navedeni v 214. členu ZUP, ki se na podlagi drugega odstavka 102. člena ZRev-2 subsidiarno uporablja,(1) ki so obvezne sestavine obrazložitve.

10. Nepopolne obrazložitve pa v obravnavanem primeru ne more nadomestiti odgovor na tožbo, v katerem toženka pojasnjuje konkretne razloge, zaradi katerih je bilo tožniku za izrek odprave posameznih kršitev naloženo najnižje število točk (80 točk) oz. najvišje število točk (320 točk) po Tarifi. Ker toženka ni navedla razlogov za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, to predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, kot pravilno navaja tožnik. Sodišče se strinja tudi z navedbo tožnika, da splošna navedba v izpodbijanem sklepu ne dosega standarda obrazložitve. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 237. člena ZUP).

11. Tožnikov ugovor, da toženka ni upoštevala že izvršenega plačila, na samo odločitev v konkretnem primeru po presoji sodišča nima vpliva, je pa lahko predmet drugih postopkov pred Agencijo.

12. Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v celoti odpravilo, saj je od pravilnih razlogov po točki 1.1 Tarife odvisna tudi odločitev po točki 4.1 Tarife. Sodišče je zadevo vrnilo toženki, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka 64. ZUS-1, v ponoven postopek, v katerem bo toženka izdala upravni akt, ki bo imel vse sestavine, kot jih predpisuje 214. člen ZUP, kar v danem primeru pomeni navedbo razlogov za odmero nadomestila stroškov, ki so v točki 1.1 Tarife navedeni v razponu od 80 do 320 točk, na način, da bo to mogoče preizkusiti. Pri tem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovega stališča, ki se tičejo postopka.

13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 115. člena Zrev-2. 14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki se povečajo za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

opomba(1) : Po prvem odstavku 102. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča v posamičnih zadevah, za katere je pristojen po tem zakonu po postopku, določenem v tem poglavju, če ni v drugih poglavjih tega zakona ali v drugem zakonu drugače določeno. Če ni v tem zakonu drugače določeno, se za postopek odločanja nadzornega organa uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 102. člena ZRev-2).