Jedro

V tej zadevi tožnik v upravnem postopku ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi v primeru morebitnega verižnega vračanja. Tudi v tožbi ne zatrjuje in ne utemeljuje, da ima v zvezi z morebitnim (verižnim) vračanjem v izvorno državo zahtevek na podlagi 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen niti ni navedel, da ima neko posebno okoliščino, zaradi katere bi bil pripadnik posebej ranljive skupine v kontekstu predaje po Dublinski uredbi.

V okvir splošne opredelitve nečloveškega ravnanja spada tudi to, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 4. ali 19(2) Listine. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2003 v kraju Casablanca, zavrže. Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, saj bo prosilec predan Republiki Hrvaški.

2. Prosilec je dne 6. 4. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prosilec je bil po vloženi prošnji nastanjen v azilni dom, Cesta v Gorice 15, Ljubljana. Pristojni organ je na podlagi prstnih odtisov prosilca 7. 4. 2023 iz Centralne evidence EURODAC pridobil podatek, da je bil prosilec v evidenco že vnesen, in sicer dne 2. 4. 2023 kot prosilec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojni organ za prosilca pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 24. 4. 2023 posredoval prošnjo in dne 8. 5. 2023, je tožena stranka prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3. Prosilec je uradni osebi pojasnil, da si vrnitve v Republiko Hrvaško ne želi, ker se obnašanje policistov tam zelo razlikuje v primerjavi z obnašanjem v Sloveniji. Tam so z njim policisti ravnali grdo, bili so neprijazni, poleg tega pa je bila tudi hrana slaba. Ko je bil prijet, je moral spati na tleh in na stolih. Na vprašanje uradne osebe ali bi v primeru, če bi ga Republika Slovenija v dublinskem postopku predala Republiki Hrvaški z namenom, da bi ona obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito tam z njim ravnali nečloveško ali ponižujoče, je prosilec odgovoril, da glede na to, kako so se obnašali do njega prvič, pričakuje enako obnašanje v primeru, da bo predan Republiki Hrvaški. Prosilec je podrobneje pojasnil, da so ga policisti spraševali, zakaj je prišel v njihovo državo in mu rekli, da kot migrant nima pravic. Po njegovem mnenju se do Maročanov in Alžircev drugače obnašajo kot do drugih narodnosti, Ob prijemu so ga pregledali in primoran se je bil sleči. V majhni sobi jih je bilo zaprtih 15 oseb, brez hrane. Omenjeno se je dogajalo v času praznovanja Ramazana. Po dnevu in pol so ga od peljali na policijsko postajo, kjer so mu bili odvzeti prstni odtisi, nato pa je bil vrnjen tja, kjer je bil sprva prijet. V enaki majhni sobi je ostal zaprt še približno pol dneva, pri čemer ga niso spustili v toaletne prostore. Do kampa ni prišel, saj se je zaradi obnašanja policistov odločil, da tja ne bo šel. Tudi od drugih naj bi slišal slabe stvari o tem kampu. V Republiki Hrvaški se je nahajal približno 3 dni v gozdu, preden ga je prijela policija okrog ene ure zjutraj. Izpuščen je bil naslednji dan ob 6. uri zjutraj, nato pa je nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za azil, vendar je po navodilu policistov dal samo prstne odtise. Vabila na osebni razgovor ni prejel, edini dokument, ki ga je prejel je bil nek papir, za katerega ni vedel, kaj piše na njem. Po tem, ko je prejel ta papir, so mu dejali, naj gre v kamp. Stikov z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti, ni imel. 4. Odgovoril je, da o samem sistemu azila ne ve ničesar, vendar pa da vsi govorijo, da je bolje v Slovenji kot na Hrvaškem. Prosilcu je bilo postavljeno vprašanje ali mu je uspelo priti na Hrvaško v prvem poskusu, na kar je prosilec odgovoril pritrdilno. Do stika s hrvaškimi policisti naj bi prišlo v gozdu. Tam ga je prijela policija ter ga odpeljala na policijsko postajo. O kampu naj bi slišal od drugih slabe stvari, kot na primer, da je tam veliko nasilja, da ni udoben in da ni varna ne lastnina prosilcev, ne prosilci sami. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker se v državah, preko katerih je pripotoval do Republike Hrvaške, ne počuti dobro zaradi nasilja in problemov. V primeru, da bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško, ga je najbolj strah tega, da se mu bo zgodilo enako, kot se mu je zgodilo prvič, in sicer, da ga bodo pregledali ter slekli. Poleg tega je navedel tudi, da je bil prvič odpeljan na policijsko postajo, kjer so pred njegovimi očmi pretepli njegovega prijatelja in meni, da bi lahko bil tudi kdo drug žrtev ali celo on sam.

5. Pristojni organ je od pooblaščenca dne 8. 6. 2023 prejel dokument „informacije o stanju na Hrvaškem“. Pristojni organ ugotavlja, da so navedbe prosilca, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, v predmetni zadevi povsem nerelevantne in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali.

6. Policija je prosilca ob prijetju obravnavala kot tujca, ki se je nelegalno nahajal na ozemlju Republike Hrvaške. Naloga policije je nadzorovanje gibanja oseb, ki se nelegalno nahajajo na državnem ozemlju in skrb za varnost, pri čemer se seveda lahko poslužuje tudi podrobnega pregleda oseb. Kadar je skupina oseb, za katero mora policija speljati predhodni postopek, velika, lahko le-ta traja precej dolgo. Takšna je praksa tudi v Republiki Sloveniji, kadar je oseb veliko, postopek pa je treba speljati z vsako osebo posebej. Prosilec po končanem postopku na policijski postaji do azilnega doma ni prišel, saj je pot nadaljeval v Republiko Slovenijo. Z uradnimi osebami v azilnem domu torej ni imel stika. Prosilčeve trditve o nasilju torej temeljijo na prosilčevi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne o prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali, da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo prosilca v tej državi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, v kolikor bo seveda izrazil namero za vložitev prošnje.

7. Iz prosilčevih izjav nikakor ne gre sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Tožna stranka pravi, da je tožnik opisoval dogodke, ki se pravzaprav ne nanašajo na sam postopek mednarodne zaščite. V danem trenutku ga hrvaška policija namreč ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, ampak kot tujca, ki se je na ozemlju Republike Hrvaške nahajal ilegalno. Tekom predhodnega postopka pa drugih težav, kot je dolgotrajno čakanje na obravnavo, niti ni navajal. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da se za prosilca postopek za priznanje mednarodne zaščite ni niti začel, saj sam v Republiki Hrvaški ni nameraval ostati niti ni nameraval vložiti, prošnje. Zaradi tega po tem, ko je bil s strani policije napoten v azilni dom, tja ni odšel in ni imel stika z nobeno uradno osebo, pristojno za obravnavanje prošenj.

8. Iz izjav prosilca ne izhaja slabo ravnanje hrvaški oblasti, ki bi nakazovale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema ter na možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

9. Pristojni organ je proučil »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki jih je v postopek predložil pravni pooblaščenec prosilca, in pojasnjuje, da se veliko teh informacij, nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo _Amnesty International_ za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa za konkretnega prosilca niti ne velja, saj je sam izjavil, da je uspel priti v Republiko Hrvaško v prvem poskusu.

10. V zvezi s tako imenovanimi »push-backi«, ki označujejo sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, pristojni organ pojasnjuje, da iz poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav.

11. Poleg tega tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Članek, ki navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano. Pristojni organ tudi ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Slovenili, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna.

12. Iz sodbe nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, izhaja, da tako imenovani „push-backi“ onemogočajo navedeno zakonodajo in pravice ter na Hrvaškem predstavljajo napako v postopku azila v smislu člena 3 (2) Dublinske uredbe. Poleg tega je sodišče potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se „push-back“ dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Republika Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tistih osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje. Pristojni organ v zvezi z omenjeno sodbo meni, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Resni namigi, da se „push-backi“ dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporne trditve oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč lahko ostane le namig, na podlagi katerega se morebiti lahko najprej raziskuje.

13. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določila člena 1a, 1b, 1c in 1d drugega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Iz tega razloga, meni tožena stranka, mora biti prosilcu zagotovljena pravica do azilnega postopka.

14. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je torej jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, predložene s strani pooblaščenca prosilca, se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere. Iz obeh poročil je evidentno, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Iz tega razloga pristojni organ šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih Dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

15. Tožena stranka še pravi, da je s strani pristojnega organa Republike Hrvaške prejela zagotovilo, da bo v primeru predaje konkretnega prosilca njegova prošnja sprejeta v razumnem roku, poleg tega pa bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Konkretno zagotovilo je razvidno iz odgovora na prošnjo za sprejem prosilca.

16. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra izhaja, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Hrvaški pravni center v sprejemnih centrih ni prisoten skoraj tri leta, zato ne more potrditi, ali te informacije še vedno držijo.

17. Tožena stranka pravi, da prosilec po predaji v Republiko Hrvaško ne bo prišel v stik s policijo, saj bo sprejet na mednarodnem mejnem prehodu s strani uradnih oseb, ki so odgovorne za vodenje postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Pristojni organ glede na javno dostopna poročila in na prejeto splošno zagotovilo s strani pristojnega organa Republike Hrvaške, nima razloga za dvom v to, da bo prosilcu v Republiki Hrvaški omogočeno, da v Republiki Hrvaški vloži. 18. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. V zadevi I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023 je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Pristojni organ navaja še sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. IU 1223/2022 s 16. 9. 2022, št. 1566/2022, s 24. 11. 2022 in št. IU 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

19. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob predaji Republiki Hrvaški podvržen nečloveškemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

20. V tožbi tožnik pravi, da izpodbijani sklep temelji predvsem na odločitvi, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti, kar pa ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up 613/16 z dne 28.9.2016 odst. 14, v katerem je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. »sistemskih pomanjkljivosti« v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Zaradi navedenega je sklicevanje na odločitev Vrhovnega sodišča I U 906/2022 neustavna.

21. Sklicuje se na sodbo Velikega senata Sodišča EU v zadevi Jawo (C-163/17, z dne 19. 3. 2019). Zagotovilo, ki naj bi bilo podano v odgovoru na prošnjo za sprejem prosilca, tožnik nima, ker upravnega spisa tožnik, kljub prošnji z dne 14.7.2023, ni dobil. Kot pa izhaja iz prakse, so ta zagotovila splošna in se nanašajo na vse osebe. To ni zagotovilo za tožnika.

22. Iz poročila Odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja izhaja, da je odkril številna verodostojna poročila o resnem slabem ravnanju hrvaške policije z migranti in prosilci za azil med prejšnjim obiskom meje. Zaradi navedenega so tožnikove navedbe utemeljene in dokazane, ker se ujemajo z informacijami o izvorni državi. Iz sodbe I U 688/2023 je razvidno, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti in da sistem na Hrvaškem onemogoča vlaganje prošenj za mednarodno zaščito.

23. Iz priloženega poročila PIC izhaja tudi, da je prosilcem za azil onemogočen dostop do azila. Iz poročila PIC izhaja, da je decembra 2022 Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja sporočil, da je odkril številna verodostojna poročila o resnem slabem ravnanju hrvaške policije z migranti in prosilci za azil. Iz poročila PIC izhaja, da ESČP obravnava več primerov proti Hrvaški zaradi kolektivnega izgona beguncev in ne tujcev. Iz istega poročila na isti strani izhaja, da s push-backi označujemo sistemsko nezakonito vračanje beguncev in migrantov. Torej gre za sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu.

24. Iz poročila izhaja, da je regionalno upravno sodišče v Hannovru zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in sprejemnem sistemu na Hrvaškem prekinilo izvedbo transferja po Dublinskem postopku. Torej gre na Hrvaškem za sistem pomanjkljivosti.

25. V nadaljevanju je B. citiral sodbo upravnega sodišča v Stuttgartu, na podlagi katere je sodišče vrnitev na Hrvaško zaradi nezakonitosti odpravilo. Sodišče je ugotovilo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem obstajajo po odločitvi sodišča tudi zato, ker se prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo, v nasprotju s členom 18 (2) Dublinske uredbe. Glede na poročilo AIDA o Hrvaški za 2021 (str. 47) bi kršitev člena 18(2) Dublinske uredbe in obravnava vloge po transferju, kot ponovne prošnje, pomenilo, da prosilec ne bi imel pravice biti zaslišan in ne bi imel drugih postopkovnih varovalk.

26. Iz sodbe tudi izhaja, da bi osebe, vrnjene po Dublinu na Hrvaško, bile zavrnjene brez vsebinske obravnave njihove prošnje za azil. Iz sodbe upravnega sodišča v Braunscheiguz dne 24.5.2022 tudi izhaja, da zaradi sodelovanja Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče zaključiti, da bodo žrtve prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Nemčije. Približno enako so odločala tudi druga sodišča (sodba VG Braunschwig 2 z dne 25.2.2022, sodišče v Švici, sodišče v Rimu). Sodišče na Nizozemskem je odločilo, da obstajajo resni namigi, da se push back-i dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tisti osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje. Predlaga zaslišanje tožnika.

27. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo. Policisti so ga obravnavali diskriminatorno, bil je brez hrane, onemogočen mu je bil dostop do stranišča, prijatelja so pretepli, torej so s tožnikom ravnali nečloveško. Zato obstaja utemeljen strah, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško žrtev nečloveškega ravnanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in izdajo začasne odredbe.

28. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da navedbe pritožnika o slabih osebnih izkušnjah v Republiki Hrvaški same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi postopka mednarodne zaščite v tej državi. Poleg tega je pomembno izpostaviti tudi dejstvo, da tožeča stranka ni imela lastne izkušnje s postopkom mednarodne zaščite in bivanjem v azilnem domu v Republiki Hrvaški, saj se je odločil, da do azilnega doma ne bo odšel, kot je razvidno iz izjave z osebnega razgovora tožeče stranke. Nikakršnega dokaza za obstoj sistemskih pomanjkljivosti tožnik ni predložil. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev, kot so bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba in podobno. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti, sistemske. Tožena stranka želi dodati tudi dejstvo, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije. Pravi tudi, da je v odgovoru Republike Hrvaške razvidno zagotovilo, da bo tožeča stranka sprejeta v sprejemni center, ki zadostuje oziroma sledi Evropskim standardom za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Tožena stranka pojasnjuje, da bo tožeča stranka ob vrnitvi v Republiko Hrvaško zagotovo obravnavana kot prosilec za mednarodno zaščito, če bo zaprosil za mednarodno zaščito.

29. Tožena stranka se z navedbami, da bi tožeči stranki v primeru predaje Republiki Hrvaški nastala težko popravljiva škoda, ne strinja, saj meni, da v primeru dublinskih postopkov ne govorimo o predaji kakšni tretji državi, ampak predaji državi, ki je članica Evropske unije. Zato so pavšalne ugotovitve o možnosti nastanka težko popravljive škode s predajo in nekajdnevnim bivanjem v tej državi, so vsaj pretirane, če že ne neprimerne. Glede tega tožena stranka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1/2018 z 12. 1. 2018, ko je le-to glede ugotavljanja težko popravljive škode navedlo: _»V zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Navedene konkretne okoliščine je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Repub1ike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Prav tako je treba ob tem presoditi, ali je tovrstna škoda glede na okoliščine primera res težko popravljiva, in v zvezi s tem torej ugotoviti, ali bi se tudi v konkretnem primeru tožnik v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnil, ker tedaj za njegovo vrnitev glede na konkretne okoliščine ne bi bilo pravnih ovir. To pa bi pomenilo, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja - njegova navzočnost v Republiki Sloveniji (v okviru zakonsko dopustnih možnosti) – mogoča.“_

30. Iz tega razloga bi bil odlog izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe po mnenju tožene stranke neutemeljen.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

31. Tožba ni utemeljena.

32. Pred razsojanjem v tej zadevi je sodišče seznanilo pooblaščenko tožnika z določenimi listinami v spisu in sicer z uradnim zaznamkom sodišča z dne 25. 8. 2023, da je tožnik od dne 10. 6. 2023 v zaporu v Sloveniji, ter z listinami upravnega spisa, ki izkazujejo, da je tožnik dne 9. 5. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, da je tožena stranka dne 15. 5. 2023 obvestila pristojni organ na Hrvaškem, da predaja ni mogoča, ker je tožnik pobegnil, ter odgovor pristojnega organa iz Hrvaške z dne 8. 5. 2023, da bo prošnja za mednarodno zaščito tožnika z imenom A. A., roj. ... 2003 v Kraljevini Maroko, obravnavana v razumnem roku in da bo omenjeni prosilec nameščen v sprejemni center na Hrvaškem v skladu z standardi EU.

33. Podobno kot na primer v zadevi I U 779/2023, v kateri je bila sodba Upravnega sodišča izdana dne 6. 6. 2023, in je bila potrjena s strani Vrhovnega sodišča,1 tudi v tej zadevi tožnik v upravnem postopku ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi v primeru morebitnega verižnega vračanja. Ob podaji prošnje z dne 6. 4. 2023 je namreč navedel, da je zaprosil za azil zaradi finančnih razlogov, zaradi stroškov šolanja in da si želi izboljšati življenjske razmere. To pomeni, da ima zahtevek glede mednarodne zaščite in glede pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, ki je očitno neutemeljen. Kajti tudi v tožbi ne zatrjuje in ne utemeljuje, da ima v zvezi z morebitnim (verižnim) vračanjem v izvorno državo zahtevek na podlagi 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen niti ni navedel, da ima neko posebno okoliščino, zaradi katere bi bil pripadnik posebej ranljive skupine v kontekstu predaje po Dublinski uredbi.

34. Kar pa zadeva okoliščine bivanja, ki jih je že doživel na Hrvaškem z vidika standardov iz 4. člena Listine, trdi, da naj bi z njim na Hrvaškem nečloveško ravnali. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 7. 2023 izhaja, da je v zvezi s tem povedal, da so policisti na Hrvaškem nasilni in neprijazni, prijatelja so pretepli pred njegovimi očmi, hrana je slaba, zadržali so jih na policijski postaji 30 ur, spali so na tleh in stolih, rekli so jim, da nimajo pravic, pregledali so jih in so se morali sleči, v času ramadana jim hrane niso dali, odvzeli so jim prstne odtise, dali so jim neke papirje in jih napotili v sprejemni center, on pa je odšel proti Sloveniji, slišali so veliko slabega o hrvaškem kampu; primerjal je razmere v Sloveniji in na Hrvaškem zato se tja noče vrniti.

35. Tekom osebnega razgovora je bil prisoten tudi pooblaščenec iz B. Razgovor je potekal 50 minut, potem pa je 20 minut trajalo branje zapisnika. Iz tega osebnega razgovora, upoštevajoč tudi navedbe v tožbi, ki jih je povzelo sodišče v tej sodbi, izhaja, da niso izkazane pravno relevantne okoliščine nečloveškega ravnanja, katerim je bil tožnik podvržen tekom njegove obravnave na policiji na Hrvaškem, po standardih, ki jih je vzpostavilo ESČP in veljajo tudi za 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

36. Upravno sodišče je namreč v zvezi z izvajanjem Skupnega evropskega azilnega sistem že večkrat izpostavilo,2 da v okvir splošne opredelitve nečloveškega ravnanja spada tudi to, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 4. ali 19(2) Listine. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.3 Da bi organ (ali sodišče) lahko ocenila, da je bila takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;4 kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik je ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, čeprav odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, kar je posledica že same narave ukrepa odvzema prostosti, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.5

37. Bolj konkretno je opredelitev nečloveškega ravnanja, ko je šlo za vprašanje bivanjskih pogojev prosilcev za azil v okoliščinah nedelujočega azilnega sistema v Grčiji, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) opredelilo kot tiste okoliščine, ko so prosilci bili več mesecev povsem prepuščeni življenju na cesti, brez osnovnih sredstev za bivanje, brez dostopa do sanitarij, brez možnosti, da zadovoljijo najbolj osnovne potrebe (hrana, higiena, namestitev), v stanju skrajnega siromaštva in v stalnem strahu za osebno varnost in v kombinaciji s tem, da ni bilo nobenih izgledov, da bi se ta položaj lahko izboljšal.6 Sodišče EU je ta pristop oziroma standarde nečloveškega ravnanja v primeru uporabe Dublinske uredbe implicitno sprejelo in prevzelo v sodbi v zadevi _N.S. in M.E.._7

38. V zadevi _Jawo_ je Sodišče EU, sklicujoč se na prakso ESČP, zavzelo interpretacijo, da je omenjeni _„posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom /.../ Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje /.../.8 Zgolj to, da so socialna varnost in/ali življenjske razmere v državi članici, ki poda zahtevo, boljše kot v državi članici, ki je običajno odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, nikakor ne potrjuje ugotovitve, da bi bila zadevna oseba, če bi bila predana v zadnjenavedeno državo članico, izpostavljena dejanski nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s členom 4 Listine.9_

39. Glede na vpogled v opravljen osebni razgovor v upravnem postopku, vsebino tožbe, ki navedbam na osebnem razgovoru ne dodaja nobene podrobnosti, sodišču ni bilo treba na zaslišanju na glavni obravnavi dodatno razčiščevati kakšnih dejstev o ravnanju s tožnikom tekom policijskega postopka na Hrvaškem, ali morebiti neka druga dejstva, ki jih tožnik ni omenil v upravnem postopku, in ki bi kazala na to, da je bil v času njegovega prečkanja in bivanja na Hrvaškem, preden je prišel v Slovenijo, že žrtev nečloveškega ravnanja v smislu standardov iz sodne prakse ESČP iz 3. člen EKČP oziroma sodne prakse Sodišča EU iz 4. člen Listine. Tožnik sam pravi, da je bil napoten s strani policije v sprejemni center, a se je odločil pot nadaljevati v Slovenijo. Tožnik tudi neke posebne psiho-fizične ali psiho-socialne ranljivosti po podatkih v spisu ne izkazuje.

40. Glede možnosti oziroma tveganja, da bi doživel nečloveško ravnanje v primeru predaje Hrvaški, pa je ključna razlikovalna okoliščina glede na druge primere v tem, da se je izjemoma v tej zadevi skupaj z odgovorom hrvaškega pristojnega organa o sprejemu pristojnosti ta isti organ tudi zavezal, da bo konkretno tožnika sprejel v azilni postopek in ga namestil v sprejemni center v skladu z evropskimi standardi. V tem primeru torej ne gre za uporabo in sklicevanje na splošno zagotovilo, ampak je to zagotovilo konkretno, specifično za tožnika, in ki je zadovoljivo glede na to, da tožnik ne izkazuje niti zatrjuje tudi neke posebne psiho-fizične ali psiho-socialne ranljivosti. Tožeča stranka po seznanitvi s tem zagotovilom sodišču ni podala nobenih pripomb. Tožena stranka se je med drugim tudi na to konkretno zagotovilo sklicevala tudi v izpodbijanem aktu, zato sama napačna uporaba standarda sistemskih pomanjkljivosti, ki seveda niso pogoj za varstvo pravice iz 4. člena Listine, kar je v nedavni sodni praksi sprejelo tudi Vrhovno sodišče,10 ni razlog, da bi moralo sodišče tožbi ugoditi.

41. Ker tožnik (tudi že) v času odločanja tožene stranke ni imel zahtevka glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, tožena stranka ni imela obveznosti, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja iz člena 2. in 4(3) pogodbe EU na drugačen način, kot je to storila v predmetni zadevi, in kar v zgoraj opisanem okviru sodišče lahko sprejme kot odločitev, ki ni nezakonita.

42. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, deloma iz drugih razlogov oziroma na podlagi deloma drugačne utemeljitve, kot je to storila tožena stranka (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je ob tem upoštevalo tudi določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1 glede na to, da dejansko stanje med strankama namreč ni sporno, ampak je sporno, ali neprerekane okoliščine, ki jih je tožnik doživel tekom policijskega postopka na Hrvaškem, v materialno-pravnem smislu dosegajo prag oziroma pomenijo nečloveško ravnanje iz 4. člena Listine,11 v povezavi s konkretnim in specifičnim zagotovilom, da tožniku v primeru predaje ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine. Poleg tega je sodišče upoštevalo tudi neposredni učinek pravice do učinkovitega sodnega varstva iz določbe člena 27 Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine, ki je pravica prosilca oziroma osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) Dublinske uredbe in ne pravica pristojnega organa (v povezavi z razlago Sodišča EU določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU), saj je lahko presojo opravilo zgolj na podlagi podatkov iz spisa.12 Obrazložitev k drugi točki izreka:

43. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

44. Sodišče je v povezavi s prvo točko izreka sodbe ugotovilo, da tožnik v primeru izvršene predaje Hrvaški nima zahtevka v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, ki ne bi bil očitno neutemeljen, tudi z vidika morebitnega vračanja v izvorno državo ali verižnega vračanja. Zato je to prvi razlog, zaradi katerega je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 27(3)(c) Dublinske uredbe.13 Ta razlog pa se tudi vsebinsko prekriva z utemeljitvijo težko popravljive škode, ki jo je dal tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je namreč težko popravljivo škodo vezal na argument, da so z njim na Hrvaškem že nečloveško ravnali, ker so ga policisti obravnavali diskriminatorno, bil je brez hrane in ni mogel na stranišče, prijatelja pa so pretepli. Po njegovem mnenju praksa nečloveškega ravnanja na Hrvaškem izhaja tudi iz poročil o stanju na Hrvaškem in sodb sodišč. Poleg tega, da se je do tako opisane škode sodišče opredelilo že v obrazložitvi sodbe na način, da je ugotovilo, da obravnava tožnika na Hrvaškem ni dosegla stopnje nečloveškega ravnanja, kot to izhaja iz standardov ESČP v zvezi s 3. členom in primerljivim 4. členom Listine, se je hrvaški organ s konkretnim zagotovilo, ki se nanaša prav na tožnika, zavezal, da bo tožnik sprejet v azilni postopek v skladu z evropskimi standardi.

45. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo (člen 27(3)(c) Dublinske uredbe v zvezi z drugim in petim odstavkom 32. člena ZUS-1).

1 I Up 210/2023, 17. 8. 2023. 2 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1686/2020, 7. 12. 2020, odst. 276 in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 443/2023 z dne 26. 4. 2023 (odst. 47-49), ki se nanaša na predajo prosilca po Dublinski uredbi. 3 Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 159; M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, odst. 219. 4 Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 160. 5 Ibid. odst. 160. 6 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, odst. 254, 263. 7 C-411/10 in C-493/10, 21.12.2011. 8 C-163/17, odst. 92-93. 9 Ibid. odst. 97. 10 I Up 210/2023, 17. 8. 2023, odst. 9-13. 11 Glej v tem smislu sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, odst. 13. 12 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56. 13 Po tem določilu države članice EU za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji v svojem nacionalnem pravu določijo, da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.