Jedro

1. Med toženo stranko in bivšim delodajalcem tožnika X. d.o.o. ni bil sklenjen sporazum o prevzemu delavcev. Tožnik je kljub sklepu bivšega delodajalca na novo sklenil delovno razmerje s toženo stranko za določen čas, na podlagi sklepa o izbiri in pogodbe z dne 3.6.1996, ki ju je tudi podpisal. Tožnik tega, da ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po 17. členu ZDR, ni uveljavljal v postopku pred prvostopnim sodiščem, temveč šele s pritožbo, česar glede na prepoved navajanja novih dejstev in dokazov po 2. odstavku 286. člena ZPP pritožbeno sodišče po 1. odstavku 337. člena ZPP ne more upoštevati. 2. Delovno razmerje za določen čas ni prešlo v nedoločen čas po 18. členu ZDR, saj tožnik ni delal pri toženi stranki po izteku pogodbe dne 3.12.1996, ampak mu je ta izključno zaradi izrabe dopusta in bolniškega staleža podaljšala delovno razmerje do 24.1.1997.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 24.1. in 30.1.1997 in da je bilo dne 1.6.1996 sklenjeno delovno razmerje med strankama za nedoločen čas od 2.12.1996 dalje in mu ni prenehalo 24.1.1997 z vsemi pravicami in obveznostmi ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 25.1.1997 do 31.10.1998 izplačati pripadajočo plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče je zavrnilo zahtevek zato, ker je ugotovilo, da je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas, to pa je bilo podaljšano le za čas bolniškega staleža in izrabe dopusta. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Tožnik v pritožbi poudarja, da je v tožbi z dne 12.5.1997 uveljavljal oba pogoja določena v 1. odst. 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in sicer, da je tožnik sklenil delovno razmerje v nasprotju z zakonom in da je ostal na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Opozarja tudi na to, da je pri prejšnjem delodajalcu postal trajno presežni delavec in ga je ta po sklepu z dne 29.5.1996 napotil na delo k toženi stranki in iz obrazložitve sklepa izhaja, da se mu zagotavlja zaposlitev za nedoločen čas. V zvezi s tem sklepom so tožniki in drugi delavci pooblastili predstavnika sindikata, da vodi spor zoper ta sklep, vendar ta tega ni storil. Tožena stranka kot novi delodajalec je tožniku in drugim delavcem vsilil delovno razmerje za določen čas, zato tožnik ni hotel podpisati pogodbe. Poleg tega pogodba in sklep z dne 3.6.1996 nimata obrazložitve in razlogov iz 17. člena ZDR o upravičenosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Ker je bilo tako delovno razmerje sklenjeno nezakonito, mu je na podlagi 18. člena prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik poleg tega tudi zatrjuje, da se s toženo stranko ni dogovoril, da se mu delovno razmerje podaljša za čas trajanja bolniškega staleža in dopusta. Delovno razmerje je bilo torej nezakonito podaljšano, zato je prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in poudarja, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj ga sicer sploh ne bi zaposlila. Delavci in tožnik so bili pred zaposlitvijo podrobno in ustno seznanjeni z dejstvom, da sklepajo delovno razmerje za določen čas, ker gre za izvedbo pripravljalnih del v novo ustanovljeni družbi, zaradi uvedbe novih programov in načina dela. Delovno razmerje je bilo sklenjeno zakonito, kar so potrdili tudi inšpekcijski pregledi. Poleg tega poudarja, da je revizijsko sodišče povsem jasno dalo napotke glede reševanja tega spora, zlasti glede upravičenega podaljšanja delovnega razmerja zaradi izrabe dopusta in dejstva, da tožnik ni ostal na delu po izteku pogodbe. Tožnik se je z odločitvami tožene stranke glede možnosti izrabe bolniškega staleža in rednega dopusta strinjal in je šele po tistem, ko je šel na zavod za zaposlovanje ugovarjal navedenem. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Tožnik je v tožbi navedel dva razloga, zaradi katerih mu ne bi smelo prenehati delovno razmerje pri toženi stranki in sicer da je bil prevzet k toženi stranki kot trajno presežni delavec in da mu je delovno razmerje sklenjeno za določen čas do 3.12.1996 prenehalo šele z dnem 24.1.1997, zaradi česar je to prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas po 18. členu ZDR. Iz navedb strank in izpovedi priče A.A. izhaja, da med toženo stranko in bivšim delodajalcem tožnika X. d.o.o. ni bil sklenjen sporazum o prevzemu delavcev in da je zato tožnik, kljub sklepu bivšega delodajalca z dne 29.5.196, na novo sklenil delovno razmerje s toženo stranko za določen čas, na podlagi sklepa o izbiri in pogodbe z dne 3.6.1996, ki ju je tudi podpisal. Zoper ta sklep, ki je določal, da je tožnik sprejet na delo za določen čas, tožnik ni ugovarjal, v postopku pred sodiščem pa ni predlagal dokazov o sklenitvi sporazuma o prevzemu delavcev in tožnika k toženi stranki. Zaradi tega in ker je tožena stranka tožnika seznanila pred sklenitvijo pogodbe, da sklepata delovno razmerje za določen čas iz razloga po 5. alinei 1. odstavka 17. člena ZDR (v odgovoru na tožbo na list. št. 9), je bilo delovno razmerje sklenjeno zakonito. Tožnik tega, da ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po 17. členu ZDR, ni uveljavljal v postopku pred prvostopnim sodiščem, temveč šele s pritožbo, kar pa glede na prepoved navajanja novih dejstev in dokazov po 2. odstavku 286. člena ZPP pritožbeno sodišče po 1. odstavku 337. člena ZPP ne more upoštevati. Zato je pritožbo glede tega zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožba tudi ni utemeljena glede tega, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas prešlo v nedoločen čas po 18. členu ZDR. Na podlagi izpovedi priče A.A. in tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni delal pri toženi stranki po izteku pogodbe dne 3.12.1996 in da mu je ta izključno zaradi izrabe dopusta in bolniškega staleža podaljšala delovno razmerje do 24.1.1997. Poleg tega iz navedb strank in izpovedbi priče ter tožnika ni mogoč zaključek, da je tožena stranka tožniku zagotavljala nadaljevanje delovnega razmerja oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ter da je bil zaključek zaposlitve z 24.1.1997 za tožnika povsem nepredvidljiv dogodek. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da niso izpolnjeni pogoji po 18. členu ZDR. Pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k odločitvi o pritožbi.