Jedro

Pravdno sodišče mora pri sojenju upoštevati opis dejanja, kot je naveden v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe v tistem delu, kjer so navedena odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bil sploh mogoč pravni sklep, da obdolženi ni vozil v skladu s cestno prometnimi pravili.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika.

II. Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za nematerialno škodo 66.837,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2004 do plačila in za materialno škodo 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 08. 2008 do plačila, v 15-ih dneh, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.476,43 EUR v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je zmotna in protispisna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi zmoten zaključek izvedenca K. o trčenju med tožnico in tovornim smetarskim vozilom ne vplival na ostale izvedenčeve ugotovitve in posledično na ugotovitve sodišča o vzrokih za nesrečo, o hitrosti in ostalih okoliščinah nezgode. Iz K. mnenja izhaja, da naj bi na hitrost tožnice na kolesu sklepal glede na način trčenja med kolesarko in tovornim vozilom in glede na odboj kolesarke ob trčenju. Do trčenja pa ni prišlo in ga ne potrjuje nobena materialna sled in nobena izpovedba udeležencev nezgode. Tudi pravnomočna kazenska sodba izrecno ugotavlja prevoženje tožnice in ne govori o trčenju, saj je bilo iz izreka ob sojenju na 2. stopnji izpuščeno besedilo, da naj bi prišlo v dogodku do trčenja tovornega vozila v kolo tožnice. Nadalje pritožba navaja, da tožnica ni kršila pravila iz 2. točke 1. odstavka 39. člena ZVCP, saj ni šlo za velik vzdolžni nagib ceste. Tudi če bi to pravilo prišlo v poštev, pa tožnica ni bila dolžna ustaviti in po potrebi zapeljati vzvratno, ker bi to lažje storilo tovorno vozilo. Tožnica tudi ni imela kje ustaviti ali se umakniti, saj sta bila v času nezgode na desni strani, gledano v smeri njene vožnje, brežina in grmovje, toženkin zavarovanec pa je imel na svoji desni strani dovolj široko travnato bankino, ki nivojsko ni odstopala od cestišča. Dokazno breme za trditev toženke, da naj bi tožnica soprispevala k nastanku škode, je na toženi stranki. Ker toženka ni predlagala dopolnitve ali zaslišanja izvedenca K., njegovo pisno mnenje pa zaradi protispisnosti, pomanjkljivosti in nejasnosti nima dokazne teže, je potrebno šteti, da tožena stranka zatrjevanega soprispevka tožnice k nastanku škode ni dokazala. Izvedenec K. mnenja tudi ni mogel podati nepristransko, ker mu je pravdno sodišče omogočilo vpogled v mnenja treh izvedencev, angažiranih v kazenskem postopku, čeprav se toženka ni strinjala, da se kot dokazi v tej pravdi vpogledajo. Nevarnost velikega smetarskega vozila je na ozki lokalni cesti tako zelo povečana proti nezaščiteni kolesarki, da se ob hkratni pravnomočni kazenski obsodbi voznika tovornega vozila, ki je vozil s previsoko hitrostjo in po sredini preozkega cestišča ter s tem pri kolesarki ustvaril vtis popolne zasedenosti ceste, toženka ne more niti delno ekskulpirati odškodninske odgovornosti, četudi bi tožnica v resnici vozila prehitro. V nadaljevanju navaja, da je znesek odškodnine po posameznih postavkah prenizko odmerjen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevane zakonske zamudne obresti od že izplačanega dela odškodnine za čas od dneva vložitve predpravdnega zahtevka do dneva plačila 31. 03. 2006. Podlage za valorizacijo izplačanega zneska ni, sodišče tudi ni obrazložilo, kako je znesek valoriziralo oziroma s kakšno valorizacijsko stopnjo. Valorizacija ne more biti višja kot obresti za vloge na vpogled. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in izpodbija sodbo glede višine dosojene odškodnine za nematerialno škodo. Meni, da je dosojena odškodnina veliko višja, kot jo dosoja Vrhovno sodišče RS v bistveno hujših primerih – npr. pri paraplegiji z dodatnimi hudimi poškodbami in komplikacijami. Za tovrstne škode je Vrhovno sodišče v sodbah kot so II Ips 339/2004, II Ips 334/2005 dosodilo bistveno nižje odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je neupoštevaje sodno prakso dosodilo tožnici za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 100.000,00 EUR. Taka odškodnina je v primerjavi s sodno prakso močno pretirana in odstopa od prakse sodišč, kot jo je tožena stranka primeroma navedla zgoraj in na katero se je sklicevala že v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 66/2006 in se sklicuje tudi sedaj. Iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo odškodnino v višini 100.000,00 EUR. Tožnica kljub hudim poškodbam lahko hodi, vozi avtomobil, prav tako se je zaposlila, končala študij, sposobna je samostojnega življenja in intelektualnega ustvarjanja. Tožnica normalno opravlja vse fiziološke potrebe kot so prehranjevanje, izločanje, dihanje, samostojno premikanje brez vsakršnih pripomočkov. Nadalje je previsoka odškodnina za strah. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali je tožnici prisojena tudi odškodnina za primarni strah. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da se tožnica ni imela časa ustrašiti, saj je instinktivno reševala situacijo. Za primarni strah tako tožnica ni upravičena do odškodnine, strah za izid zdravljenja pa ne upravičuje dosojene odškodnine, ki je gleda na veljavno prakso sodišč močno pretirana. Pritožba nasprotuje tudi dosojeni odškodnini za skaženost v višini 30.000,00 EUR, saj je Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. II Ips 334/2005 mlademu fantu, ki hodi s pomočjo elektrostimulatorja za desno nogo, uporablja visoko plastično opornico za desno koleno in bergle, pri čemer ima desno stopalo v iztegnjenem in navznoter zvrnjenem položaju, dosodilo znesek takratnih 4.000.000,00 SIT (16.691,70 EUR). Skaženost te osebe je vidna in se z ničimer ne more prikriti. Tožnica pa hodi brez pomoči bergel ali drugih pripomočkov, sama je povedala, da hodi na morje, prav tako ne nosi izključno dolgih oblačil. Posledice poškodb lahko zakrije, ob hoji se opazi le šepanje. Pritožba izpodbija tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Iz izvedenskega mnenja dr. B. sledi, da je bilo zdravljenje končano17. 11. 2008, zato tožena stranka pred tem datumom ni mogla priti v zamudo s plačilom odškodnine, čeprav je bil odškodninski zahtevek vložen 01. 10. 2004, ker celoten obseg škode po vseh postavkah ob vložitvi zahtevka ni bil znan. Zakonske zamudne obresti lahko tečejo le od zaključka zdravljenja dalje.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Po določilu 14. člena ZPP je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, če temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku. Pravdno sodišče mora pri sojenju upoštevati opis dejanja, kot je naveden v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe v tistem delu, kjer so navedena odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bil sploh mogoč pravni sklep, da obdolženi ni vozil v skladu s cestno prometnimi pravili. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sicer vpogledalo v sodbo Višjega sodišča opr. št. I Kp 899/2008 z dne 08. 01. 2009, vendar kot to utemeljeno izpostavlja pritožba tožeče stranke, ni upoštevalo navedenega instituta „vezanosti“. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovitev izvedenca K., ki je ocenil, da je šlo v obravnavani nezgodi za trčenje, ne vpliva na ostale izvedenčeve ugotovitve in posledično ugotovitve sodišča o vzrokih, ki so privedli do nesreče, hitrosti vozil, mesta nezgode ter možnosti njene preprečitve. Izvedenec K. je hitrost tožnice na kolesu ugotavljal glede na način trčenja med kolesarko in tovornim vozilom in glede na odboj kolesarke ob trčenju ter položaj kolesa po trčenju (točka 5.1.1 na strani 11 izvedenskega mnenja), sodišče prve stopnje pa je na podlagi vezanosti na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo drugače (in glede na navedeno pravilo o vezanosti pravilno) opredelilo način poškodovanja tožnice, namreč da je bila prevožena z levimi kolesi tovornega avtomobila. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so si v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Način poškodovanja je ugotovljen kot prevoženje, hitrost tožnice pa je ugotovljena na podlagi izvedenčeve ugotovitve, da je prišlo med tožnico na kolesu in tovornim vozilom do trčenja. Po določbi 252. člena ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Izvedenec je sodnikov pomočnik in zanj v obravnavanem primeru prav tako velja, da mora upoštevati pravno odločilno dejstvo načina poškodovanja tožnice, kot izhaja iz izreka kazenske obsodilne sodbe, kar naj sodišče v ponovljenem postopku pri vodenju dokazovanja z izvedencem upošteva. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se toženka ne more niti delno ekskulpirati odškodninske odgovornosti, četudi bi tožnica v resnici vozila prehitro. Glede na okoliščine škodnega dogodka in glede na naravo kaznivega dejanja, za katerega je bil zavarovanec tožene stranke pravnomočno obsojen, bo tožnica soodgovorna, če je s kršitvijo cestno prometnih pravil tudi sama prispevala k nastanku škode. Morebitna neprilagojena hitrost tožnice mora torej biti v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ker je bilo izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti iz zgoraj navedenega razloga, pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale pritožbene trditve tožeče stranke.

5. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je bila tožnici prisojena tudi odškodnina za primarni strah, saj je izrecno zapisano, da gre tožnici odškodnina samo iz naslova sekundarnega strahu. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno poudarja, da mora sodišče v primeru, ko gre za škodo, ki v denarju ni ocenljiva, kot odločilen kriterij za odmero odškodnine upoštevati primerljivost primera z drugimi primeri prizadetosti pravno varovane dobrine, kakor tudi s primeri prizadetosti drugih dobrin. Individualizirana odškodnina naj tako praviloma ostane v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode (primerjalna pravičnost), hkrati pa zadosti okoliščinam posameznega primera in nudi oškodovancu ustrezno zadoščenje. Glede na primere, ki jih v pritožbi citira tožena stranka, naj se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi z višino odmerjene odškodnine opredeli tudi do sodne prakse, ki jo citira pritožba. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek glede teka zamudnih obresti. Ne zadošča namreč, da je bil ob vložitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka obseg poškodb znan in zdravljenje v glavnih delih zaključeno, kot to obrazlaga sodišče prve stopnje. Odškodninski zahtevek namreč ni bil postavljen za del škode, ki je tožnici takrat že nastal, pač pa za celoten obseg škode, ki pa ob vložitvi zahtevka še ni bil znan. Odškodninski zahtevek nima za posledico zamude s plačilom, če ob vložitvi zahtevka terjatev ni znana, ker zdravljenje ni zaključeno. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovljenem postopku odgovoriti na vprašanje, kdaj je bila višina škode po posameznih postavkah, tako kot jo uveljavlja tožeča stranka, znana.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

7. Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).