Jedro

Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njuno hčerko, česar nista vedela, saj je to storil skrito njunim očem, na ta način pa si je olajšal dostop do njiju v njuni hiši, kjer mu izvršitve načrtovanega ravnanja nihče ni mogel preprečiti.

V opisu kaznivega dejanja je tako ustrezno konkretizirana tudi koristoljubnost kot nagib, iz katerega je ravnal obdolženec pri odvzemu življenja oškodovanke C. C., v napadeni sodbi pa so razlogi za ta očitek (predvsem v točkah od 67 do 77 obrazložitve) tehtno, pravilno in obširno obrazloženi in jim ni potrebno prav ničesar dodati.

Izvedeni dokazi so nedvomno potrdili, da je bilo njegovo odločno zavračanje delitve njunega premoženja, pri čemer se oškodovanka ni strinjala s tem, da v nepremičnini ostane, temeljni motiv, ki ga je, ob maščevanju in močnem sovraštvu, ki ga je čutil do oškodovanke, vodil pri tem, da ji je odvzel življenje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je kazniva dejanja umora načrtoval in da se je pri odvzemanju življenja oškodovancema A. A. in B. B., do katerih je čutil močno sovraštvo, izživljal ter ju je umoril na grozovit način, ko jima je zadal večje število vbodov in potegov in jima brezčutno povzročal hude bolečine, pri čemer je A. A. 25 krat, B. B. pa 13 krat brezbrižno zabodel in ju porezal ter jima povzročal močan strah in hudo psihično trpljenje, ko je dejanji izvrševal v prisotnosti njunega vnuka D. D., ki je ob tem kričal in ga prosil naj preneha, vendar s tem, kljub temu da ga je rotil lastni štiriletni sin, ni prenehal, A. A. pa je med napadom nanjo tudi izvedela, da je pred tem napadel njuno hčerko C. C.

Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dvomiti v popolnost in strokovnost podanih mnenj in da je bilo obrambi omogočeno, da s pomočjo lastnega strokovnjaka pripravi dodatna vprašanja ter ji je bila dana možnost, da ta vprašanja na narokih razčisti. Iz poteka kazenskega postopka je razvidno, da so imele stranke in zagovornik možnost, da izvedencem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja postavijo ustna in pisna vprašanja in da so to tudi storili ter da je podal zagovornik obdolženca številne pisne pripombe na mnenje izvedencev, na katere so izvedenci podrobno in izčrpno odgovorili.

Obramba zagovornika obdolženega E. E. ni podala predloga, da metode dela in dokumentacijo v zvezi z delom izvedenca klinične psihologije pregleda drugi strokovnjak s tega področja in da izvedenec, ki je podal izvedensko mnenje, teste, preizkuse in drugo gradivo, ki ga je uporabil pri izdelavi mnenja, predloži sodišču, da jih bo drugi strokovnjak lahko preizkusil in o tem podal mnenje. Obramba pa tudi sama ni predlagala strokovnjaka, ki bi na tak način preizkusil mnenje izvedenca klinične psihologije. Tudi potem ko so izvedenci pisno odgovorili na njene pripombe in na glavni obravnavi odgovarjali na vprašanja, med drugim tudi glede metod in načina njihovega dela, zagovornik predloga, da se izvedensko mnenje preizkusi na naveden način, ni podal in je tudi po zadnjem zaslišanju izvedencev izjavil, da dodatnih dokaznih predlogov nima. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in obdolžencu prekršilo pravico do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave.

Težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pri odmeri kazni ustrezno ocenilo, prav tako obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri posameznih in izreku enotne zaporne kazni. V zakonsko določenem razponu kazni od 15 do 30 let zapora je za posamezna kazniva dejanja odmerilo po 29 let zapora in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se teža obravnavanih kaznivih dejanj, stopnja obdolženčeve krivde in obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v posameznih določenih in izrečeni enotni kazni ustrezno odražajo. V določenih posameznih kaznih 29 let zapora, ki jih je odmerilo, prav tako v enotni kazni, pa se v zadostni meri odražata predvsem olajševalni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, to je težko otroštvo in mladost obdolženca v primarni družini in dejstvo, da je ravnal v stanju zmanjšane prištevnosti, za katero pritožba državne tožilke neutemeljeno navaja, da je kot olajševalne okoliščine ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega E. E. in višje državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

III. Pritožbi pooblaščenca oškodovancev ml. D. D. in F. F. se kot nedovoljeni zavržeta.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 69064/2020 z dne 8. 8. 2022 obdolženega E. E. pod točkama 1 in 2 izreka spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 3 izreka pa kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena istega zakona. Za vsako od kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 mu je določilo kazen 29 let zapora, za kaznivo dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja mu je po drugem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen 4 leta zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 30 let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 28. 12. 2020 od 12.00 ure dalje, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko bo o stroških zagovornika odločala služba za brezplačno pravno pomoč. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti stroške in nagrado pooblaščenca oškodovancev iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno s posebnimi sklepi, ko bo višina znana. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca F. F. in mladoletnega D. D. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo predmete, in sicer nože ter druge predmete, navedene v izreku sodbe.

2.Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženca zaradi kršitev kazenskega zakona po 4. in 1. točki 372. člena ZKP, kršitve pravice do obrambe iz tretjega odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v povezavi s kršitvijo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z 258. in 265. členom ZKP ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb in obdolženca spozna za krivega treh kaznivih dejanj uboja po 115. členu KZ-1 ter mu izreče ustrezno nižjo zaporno kazen in ga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, temu podrejeno pa, da napadeno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom;

- višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolžencu za vsa tri kazniva dejanja umora po 1. in 4. točki KZ-1 namesto določenih posameznih kazni določi kazen 30 let zapora, nato pa mu na podlagi 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 za vsa štiri kazniva dejanja izreče enotno kazen dosmrtnega zapora, in

- pooblaščenec oškodovancev mladoletnega D. D. in F. F., ki v obeh pritožbah izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen dosmrtnega zapora.

Na pritožbo zagovornika obdolženca je odgovorila višja državna tožilka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, kot je predlagala v pritožbi.

Na pritožbo višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženca, s predlogom, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno, podal pa je tudi odgovor na pritožbo, ki jo je vložil pooblaščenec za mladoletnega oškodovanca D. D. ter predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrže.

Zagovornik obdolženca je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni javni seji senata, zato so bili o seji obveščeni obdolženec, njegov zagovornik in državno tožilstvo. Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo tudi pooblaščenca oškodovancev, ki je vložil pritožbi. Pritožbene seje so se udeležili zagovornik obdolženca odvetnik G. G., višja državna tožilka H. H. in strokovni sodelavec I. I. z Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju ter pooblaščenec oškodovancev odvetnik J. J., ni pa se je udeležil obdolženec, ki je bil o njej v redu obveščen, zato je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v njegovi nenavzočnosti.

Pregled zadeve je pokazal naslednje:

K točkama I in II izreka (sodba)

7.Pritožba zagovornika obdolženca navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Obdolženec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov treh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1, saj niso podani zakonski znaki kaznivih dejanj, ki kaznivo dejanje umora ločijo od uboja kot temeljne oblike kaznivega dejanja. Takšno uvodno trditev pojasnjuje z navedbo, da je kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP podana v primeru, ko sodišče ob določenem opisu dejanja napačno pravno opredeli kaznivo dejanje in da dokazni postopek ni potrdil, da je med obdolžencem in vsemi tremi oškodovanci obstajalo razmerje zaupanja, ki bi ga obdolženec izrabil ter da je šlo za izvršitev dejanj na način, da žrtve niso mogle zaznati njegovega delovanja ali sredstva. V ravnanju obdolženca ne obstajajo niti subjektivni niti objektivni elementi očitanih mu kaznivih dejanj. V nadaljevanju povzetega pritožba podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, v kateri pojasnjuje, da obdolženec ni ravnal na zahrbten način, da sodišče ni ugotovilo, kako se je vršil napad nad oškodovancema A. A. in B. B. in na kakšen način je obdolženec vstopil v hišo oškodovancev ter kje in v kakšnem položaju nasproti obdolžencu sta se oškodovanca pred tem nahajala. Pojasnjuje, da morajo biti izkazane posebne subjektivne in objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da gre za kaznivo dejanje, ki občutno odstopa od temeljne oblike kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in da je umor na zahrbten način storjen takrat, kadar obstaja zaupanje med oškodovcem in storilcem neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja, ko se oškodovanci v času napada zavedajo prisotnosti storilcev in se takrat počutijo varni ter napada na svoje življenje ne pričakujejo oziroma so pred napadom povsem nemočni, v obravnavanem primeru pa se oškodovanci pred obdolžencem niso počutili varni in so njegov napad celo pričakovali, kar pomeni, da mu niso zaupali, zato po oceni pritožbe obdolženčevo ravnanje že po samem opisu ni zahrbtno.

8.Prav tako pri ravnanju na škodo oškodovanke C. C. po oceni pritožbe zagovornika niso izpolnjeni zakonski znaki umora iz koristoljubnosti, saj je dokazni postopek pokazal, da si obdolženec ni želel prisvojiti skupne nepremičnine, temveč jo je z bivšo partnerko želel razdeliti po enakih deležih oziroma po deležih, ki bi bili enakovredni njunim vložkom v skupno nepremičnino. Zakonski znak maščevanja pri obdolženčevem ravnanju na škodo oškodovanke C. C. tudi ni podan, saj je bil obdolženec žalosten, razočaran, izdan in nesrečen, takšna čustva pa ne predstavljajo ne maščevanja ne močnega sovraštva in ne morejo predstavljati razlogov za storitev kaznivega dejanja iz nizkotnih nagibov. Šlo je zgolj za čustveno reakcijo obdolženca v kombinaciji z njegovimi zdravstvenimi težavami in sposobnostjo pravilnega razumevanja, sklepanja in zaključevanja. Kritične presoje ne prenese niti stališče sodišča, da na močno sovraštvo pri obdolžencu kaže način izvršitve kaznivih dejanj. Pritožba navaja, da tako kot maščevanje, ki po vsebini in intenzivnosti ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju, ne pomeni konkretizacije pojma nizkotni vzgib sovraštvo, ki ne dosega intenzitete mržnje, in da tako kot je nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba potrebno razlagati restriktivno, je potrebno restriktivno razlagati tudi mržnjo.

9.Pri ravnanju na škodo oškodovancev A. A. in B. B. tudi niso izpolnjeni zakonski znaki umora na grozovit način, saj v izreku izpodbijane sodbe navedena dejstva in okoliščine te posebne okoliščine ne opredeljujejo, sicer pa je grozovit način podan zgolj v primeru, ko je s storitvijo dejanja oškodovancem povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer morajo kazati na krvoželjnost ali stopnjevanje izživljanja storilca nad žrtvami ter na to, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal, izkazane morajo biti hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje. Ne drži, da se je obdolženec nad oškodovancema A. A. in B. B. izživljal, kot mu je očitalo tožilstvo, sodišče pa je temu pritrdilo. Izživljanje se kaže v celotnem storilčevem ravnanju, to je glede na število in različnost fizičnega nasilja in izživljanja nad oškodovanci, ki je stopnjevalo njihovo trpljenje, česar pa v obdolžencem ravnanju ni bilo, kar potrjuje tudi mnenje izvedenca psihiatra dr. K. K., ki je ugotovil, da pri obdolžencu ne gre za izživljanje, ker bi bila v primeru, če bi se hotel izživljati, oblika njegovega ravnanja popolnoma drugačna in da trpinčenje ni bil njegov namen, saj je bil v predmetni zadevi načeloma cilj pokončati življenje. Nedokazano ostaja, ali so oškodovanci trpeli hude oziroma tako intenzivne telesne bolečine, ki bi "navadni" umor povzdignili v "posebej zavržen", pri čemer je psihiater dr. K. K. pojasnil, da trpljenja med borbo ni bilo in iz navedenih razlogov kvalifikatorni subjektivni okoliščini, to sta izživljanje in brezčutnost obdolženca do hudih fizičnih bolečin in trpljenj oškodovancev, izgubita na pomenu oziroma nista podani. Oškodovanca prisotnosti otroka najbrž sploh nista opazila, kot je pojasnil izvedenec dr. K. K., prav tako pa je izvedenec dr. L. L. povedal, da prisotnost štiriletnega vnuka na njun strah ni vplivala in zaradi tega ni bil intenzivnejši. Iz ravnanja obdolženca je razvidno, da je bilo fizično nasilje relativno kratkotrajno in se ni stopnjevalo v različnih oblikah, iz mnenja izvedenca dr. L. L. pa izhaja, da je bila pri B. B. večina vbodov globokih in zato o večanju jakosti vbodov zagotovo ni mogoče govoriti, s tem pa tudi ni podlage za oceno o stopnjevani intenzivnosti vbodov in s tem povezanimi hudimi bolečinami ter o dolgotrajnejšem trpljenju oškodovanca. Iz stališča sodne prakse pritožba povzema, da samo število vbodov še ne pomeni odvzema življenja na grozovit način. Sklepanje sodišča, da je obdolženec s tem, ko je z nožem večkrat zabodel oškodovance, pri njih nedvomno povzročil intenzivnejše trpljenje in bolečine, zaradi česar bi bilo njegovo ravnanje pravno opredeliti po 1. točki 116. člena KZ-1, zato ne drži in je popolnoma v nasprotju z navedbami izvedenca dr. L. L. Pritožba ocenjuje, da oškodovanci niso občutili hudih bolečin, kar sklepa iz mnenja navedenega izvedenca ter zaključuje, da pri nobenem od oškodovancev ni mogoče govoriti o dolgotrajnih mukah, trpljenju in hudih bolečinah. Obdolženec dejanja ni storil na grozovit način, nedvomno pa je vzel življenje trem ljudem, kar je tudi sam priznal, in pri njem ni mogoče govoriti o olajšanju zaradi storitve kaznivih dejanj, saj si je po dogodkih želel vzeti življenje, še prej pa nagovarjal priči M. M. in N. N., da ga ubijeta. Pritožba zaključi, da je sodišče kršilo kazenski zakon in bi vsa tri obravnavana kazniva dejanja moralo opredeliti kot kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1.

10.Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pa je po oceni pritožbe podana, ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je dejanje, ki naj bi ga obdolženec storil, to je zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, kaznivo, kot navaja. To trditev pojasnjuje z navedbo, da je kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 mogoče storiti le z naklepom, sodišče prve stopnje pa v sodbi ni pojasnilo, zakaj je presodilo, da je obdolženec ravnal naklepno oziroma ali se je bil sploh zmožen zavedati, da je sin prisoten. Ob pravilni oceni in upoštevanju obdolženčevega duševnega stanja tik pred storitvijo in ob storitvi očitanih kaznivih dejanj bi moralo sodišče zaključiti, da obdolžencu naklep ni dokazan. Prisotnosti otroka se zaradi afekta namreč sploh ni zavedal ter ga ni zaznal, svojega ravnanja pa ni znal in mogel obvladovati ter razumeti ali pa je bil v tem bistveno okrnjen.

11.Pritožba zagovornika ni utemeljena.

12.Dejanja, opisana v točkah 1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, imajo abstraktno navedene in konkretno opisane vse zakonske znake kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pri pravni opredelitvi obdolženčevih ravnanj uporabilo pravilno materialno kazensko normo, ki je dopuščala preizkus, ali je obdolženi E. E. s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake očitanih kaznivih dejanj.

13.Z navedbami, s katerimi pojasnjuje svojo trditev, da je glede kaznivega dejanja pod točko 3 izreka sodbe podana kršitev zakona po 1. točki 372. člena ZKP, pritožba podaja lastno oceno izvedenih dokazov ter sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj je presodilo, da je obdolženec ravnal naklepno in ali se je zavedal, da je sin prisoten. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, v izreku sodbe pa so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1.

14.Sodišče prve stopnje dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z določbami 258. in 265. člena tega zakona, kot trdi pritožba, prav tako ni obdolžencu prekršilo pravice do obrambe, ko je zavrnilo dokazne predloge. Po pregledu podatkov spisa, razlogov sodbe, navedb zagovornikove pritožbe in odgovora nanjo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izpovedbe prič ter ostale izvedene dokaze in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj, ki so pravilno pravno opredeljena, dokazana, kar je v napadeni sodbi prepričljivo in tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja in jo kot pravilno povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Zahrbten način kot zakonski znak kaznivih dejanj umora

Pritožba navaja in povzema stališča sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katerih zaključuje, da je očitek obdolžencu, da je na škodo oškodovancev ravnal na zahrbten način, neutemeljen. Njenim zaključkom pa ni mogoče pritrditi. Citirane sodbe obravnavajo kazniva dejanja, ki z dejanskim stanjem ravnanj, očitanih obdolženemu E. E., in medsebojnimi razmerji med njim in oškodovanci, niso primerljiva. Trditev, da niso podane posebne subjektivne in objektivne okoliščine, zaradi katerih obdolžencu očitana ravnanja odstopajo od temeljne oblike kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, je zmotna.

16.Zahrbtnosti v obdolženčevem ravnanju po oceni pritožbe ni bilo, navedbe tožilstva o mišljenju in predvidevanju oškodovanke C. C. pa so zgolj sklepanje oziroma ugibanje. Oškodovanci so se obdolženca bali, pred njim se niso počutili varni, niso mu zaupali, njegov napad so celo pričakovali in se pred njim umaknili tako, da noči pred obravnavanimi dogodki niso prespali doma. Obdolženec torej ni mogel zlorabiti njihovega zaupanja, saj mu niso zaupali, da se ga je oškodovanka C. C. bala, pa je razvidno tudi iz okoliščine, da se je pozanimala, kako bi mu bilo mogoče izreči ukrep prepovedi približevanja. Pritožba poudarja, da oškodovanka C. C. ni mogla zaznati obdolženčevega delovanja ali sredstva in da po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče z gotovostjo trditi, kakšna sta bila njuna položaja v kritičnem času. Oškodovanka je imela obrambne rane, poškodbe so ji bile povzročene v kratkem časovnem intervalu ena za drugo in iz iste smeri, in sicer so bili vbodi z nožem v njeno telo zadani s sprednje strani, izvedenec pa je dopuščal možnost, da bi obdolženec lahko stal pred oškodovanko in držal nož v desni roki, oziroma da je lahko stal tesno za oškodovanko, z desno roko fiksiral njeno telo, v tem primeru pa bi nož nujno držal v levi roki, zaradi česar ni mogoče z gotovostjo trditi, da oškodovanka napada na svoje telo ni pričakovala oziroma da jo je obdolženec z napadom presenetil in da nanj ni bila pripravljena.

17.Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke C. C. ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, ki ga je utemeljeno poimenovalo kot pretkanost in dvoličnost ter posebno zvijačnost. Na podlagi izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanko obravnavanega dne v SMS sporočilih vljudno nagovoril in jo v hišo zvabil z namenom izročanja daril, ji glede tega poslal kar štiri SMS sporočila, torej se je vztrajno zavzemal za to, da se oškodovanka odzove tako, da pride v hišo, s tem pa je pri njej povzročil občutek, da ni mislil resno, ko je grozil, da bo dan prej, na obletnico njihove vselitve v hišo, tekla kri, temveč je mislila, da je nevarnost mimo in groženj ne bo uresničil ter je tako pri oškodovanki vzbudil zaupanje, da lahko varno vstopi v njuno hišo in da se je pomiril. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da mu oškodovanka ni zaupala, da ji ne bo nič naredil in da se v njegovi prisotnosti ob prihodu v hišo ni počutila varno. Obdolženec ji je s svojim ravnanjem takšna občutka povzročil, saj se v nasprotnem primeru na njegovo vabilo, in potem ko se je z njo na dvorišču mirno pogovarjal, ne bi odzvala, iz izpovedb prič pa tudi izhaja, da ji je zagotavljal, da njej ne bo nič naredil. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi pravilno odgovorilo na trditev obrambe, da obdolženec ni ravnal zahrbtno, ker so se ga oškodovanci bali, in sicer da je takšna navedba neskladna z zagovorom obdolženca, ko je navajal, da so bili odnosi med njimi dobri in ni bilo nesoglasij, in da okoliščine kaznivega dejanja nedvomno potrjujejo, da je obdolženec svoj negativni notranji odnos oziroma občutke do C. C. spretno prikrival ter se vedel manipulativno. O tem je utemeljeno sklepalo ne le iz opisanega ravnanja, s katerim jo je zvabil v hišo, temveč tudi iz mnenj izvedencev dr. K. K. in članov Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje tehtno utemeljilo svoj zaključek, da je obdolženec kaznivo dejanje na škodo C. C. storil na zahrbten način (točke 78 do 81 obrazložitve prvostopenjske sodbe), ni potrebno ničesar dodati. Pritožbi, ki se ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da so podane subjektivne in objektivne okoliščine, zaradi katerih je ravnanje obdolženca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje umora, storjenega na zahrbten način, zato ni mogoče pritrditi.

18.Oškodovanka je obdolžencu nedvomno zaupala, da ji ne bo ničesar naredil in da ga lahko na njegovo nagovarjanje varno obišče, pri čemer okoliščine, da so bile pri njej ugotovljene obrambne rane in da so ji bile poškodbe povzročene v kratkem časovnem intervalu, ena za drugo in iz iste smeri, ne dopuščajo sklepanja, da zato obdolženčevo ravnanje ni bilo zahrbtno in da je s svojim ravnanjem ni presenetil. Tudi ugotovitve glede možnih položajev obdolženca in oškodovanke v trenutku napada in povzročanja poškodb, kar poudarja pritožba ter pri tem povzema izvedenca dr. L. L., na pravilnost ugotovitve, da je obdolženec ravnal zahrbtno, ne morejo vplivati. Ne glede na to, v kakšnem položaju sta bila obdolženec in oškodovanka ob povzročanju poškodb slednji, se zahrbtni način kaže v celotnem načrtovanem delovanju obdolženca, ko je oškodovanko zvabil v hišo, kjer je kaznivo dejanje lahko nemoteno izvršil, in v njegovem odnosu do svojega ravnanja, ko je z oškodovanko vzpostavil komunikacijo preko SMS sporočil, z njeno vsebino pa izkazoval, da se oškodovanka ne rabi bati za svojo varnost in da se bo v njuni hiši oglasila zaradi predaje daril. Na takšen način je z njo vzpostavil zaupen odnos in občutek varnosti, da je vstopila v hišo, kjer jo je umoril.

19.Tudi obdolženčevo ravnanje na škodo oškodovancev A. A. in B. B. po oceni pritožbe ni bilo zahrbtno, ker sta njegov napad pričakovala, saj je oškodovanka A. A. prejšnjo noč zaradi strahu pred obdolžencem prespala drugje, oškodovanec B. B. pa je ostal na svojem domu, iz izpovedb prič, ki jih pritožba navaja, pa je razvidno, da so bili oškodovanci seznanjeni z obdolženčevimi grožnjami. A. A. in B. B. sta se zaklepala v hišo, ker sta se obdolženca bala in oškodovanci so njegov prihod zaznali, saj so bile pri njih ugotovljene obrambne poškodbe oziroma je šlo pri A. A. in B. B., kot je povedal izvedenec dr. K. K., za pravo borbo. Zato po oceni pritožbe ne gre za pretkano, zahrbtno ali zvijačno ravnanje obdolženca in ne drži ugotovitev sodišča, da je v hišo oškodovancev A. A. in B. B. vstopil samovoljno in da slednja njegovega napada nista pričakovala ter nanj nista bila pripravljena. V izreku sodbe opisano ravnanje obdolženca in njena obrazložitev zato ne zadostujeta za pravno kvalifikacijo umora, storjenega na zahrbten način.

20.Tudi povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal. Takšna konkretizacija zahrbtnega načina izvršitve umorov pa je v napadeni sodbi pravilno in tehtno obrazložena (predvsem v točkah od 86 do 89 razlogov napadene sodbe). Sodišče prve stopnje je o obdolženčevi zahrbtnosti utemeljeno sklepalo tudi iz mnenja izvedencev, ki so ocenili, da je zmožen manipulativnega vedenja, takšno vedenje pa se je kazalo tudi v njegovem načrtovanju poteka dogodkov, ko je oškodovanko C. C. zvabil iz stanovanjske hiše staršev, jo prikrito v sosednji hiši, kjer ravnanje drugim ni bilo vidno, umoril in si tako olajšal dostop do njene starše, ki so se pred njim zaklepali in so pričakovali njeno vrnitev, pri tem pa je vzbudil zaupanje pri oškodovancih, ker je domneval, da so bili zaradi njegovih groženj z napadom zoper njihovo življenje in telo prestrašeni, saj je o tem govoril po vasi. Ob tem je pravilno zaključilo tudi, da mu ne gre verjeti, da ni vedel, da so se oškodovanci 24. 12. 2020 iz hiše umaknili ter da je kljub skrbi in pozornosti, ki so jo posvečali svoji varnosti, s premišljenim ravnanjem svoje početje uspel za nekaj časa prikriti in je po tem, ko je umoril C. C., nadaljeval z morilskim pohodom v sosednji hiši (točka 81 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Navedbe, s katerimi želi pritožba prikazati, da obdolženec ni mogel ravnati zahrbtno, in sicer zato ker sta se ga oškodovanca B. B. in A. A. bala in sta se pred njim zaklepala v svojo hišo, pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o zahrbtnem ravnanju obdolženca ne morejo omajati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njuno hčerko, česar nista vedela, saj je to storil skrito njunim očem, na ta način pa si je olajšal dostop do njiju v njuni hiši, kjer mu izvršitve načrtovanega ravnanja nihče ni mogel preprečiti. Okoliščina, da sta se poskušala braniti pred njegovimi vbodi z nožem, ne pomeni, da ni ravnal pretkano, zahrbtno in zvijačno, kot trdi pritožba. Državna tožilka v odgovoru na pritožbo ob tem utemeljeno opozarja na okoliščino, da veliko število poškodb, ki jih je zadal oškodovancema B. B. in A. A., nedvomno kaže na to, da kljub prisotnosti svojega otroka ni želel zamuditi priložnosti, da odločno izvrši kaznivi dejanji in stori, kar se je odločil storiti, oškodovanca pa sta bila na njegov napad nepripravljena in se ga nista mogla ubraniti.

Koristoljubnost kot zakonski znak kaznivega dejanja umora

21.Pritožba zagovornika navaja, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je na škodo oškodovanke C. C. ravnal iz koristoljubnosti, zato da bi se polastil celotne nepremičnine, saj se zaveda, da lastninske pravice na hiši v celoti s kaznivim dejanjem, storjenim na takšen način, nikoli ne bi mogel pridobiti. Trdi, da si je obdolženec že dalj časa prizadeval, da bi si z oškodovanko nepremičnino razdelila po enakih deležih oziroma glede na njun vložek v skupno nepremičnino. Na njegovo težnjo, da si premoženje pošteno razdelita, kaže tudi njuna korespondenca po telefonu in SMS sporočilih, ki je intenzivno potekala še zadnje dneve in ure ter še tik pred kaznivim dejanjem.

22.Povzeto sklepanje pritožbe nima podlage v izvedenih dokazih, pritožba pa niti ne pojasni, na podlagi česa zaključuje, da se je obdolženec zavedal, da s kaznivim dejanjem, storjenim na takšen način, ne more pridobiti lastnine nad celotno nepremičnino, ob tem ko takšnega zaključka pritožbe tudi ne potrjuje obdolženčevo nadaljnje zavzemanje za prodajo hiše, ko je že bil v priporu, kot je opisala priča O. O. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi, v nasprotju s pritožbo, na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je obdolženec kaznivo dejanje na škodo bivše partnerke storil iz koristoljubnosti, zato da bi obdržal njuno stanovanjsko hišo in se izognil njeni zahtevi po delitvi skupnega premoženja ob razpadu zunajzakonske skupnosti.

23.V opisu kaznivega dejanja je tako ustrezno konkretizirana tudi koristoljubnost kot nagib, iz katerega je ravnal obdolženec pri odvzemu življenja oškodovanke C. C., v napadeni sodbi pa so razlogi za ta očitek (predvsem v točkah od 67 do 77 obrazložitve) tehtno, pravilno in obširno obrazloženi in jim ni potrebno prav ničesar dodati. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da obdolženec ni zasledoval cilja, da obdrži stanovanjsko hišo, ki je bila njuna last in se izogne oškodovankini zahtevi, da si razdelita skupno premoženje. Izvedeni dokazi so nedvomno potrdili, da je bilo njegovo odločno zavračanje delitve njunega premoženja, pri čemer se oškodovanka ni strinjala s tem, da v nepremičnini ostane, temeljni motiv, ki ga je, ob maščevanju in močnem sovraštvu, ki ga je čutil do oškodovanke, vodil pri tem, da ji je odvzel življenje.

Drugi nizkotni nagibi (maščevanje in močno sovraštvo) kot zakonski znak kaznivih dejanj umora

24.Tudi maščevanje in močno sovraštvo obdolženca do oškodovanke C. C., ki predstavlja drugi nizkotni nagib, ki ga predvideva KZ-1 v 4. točki 116. člena KZ-1, je v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretiziran in v sodbi prav tako tehtno in podrobno obrazložen. Tako kot ne drži trditev pritožbe, da si je obdolženec prizadeval za to, da si z oškodovanko nepremičnino sporazumno razdelita, ne drži njena trditev, da kaznivega dejanja na škodo oškodovanke C. C. ni storil iz maščevanja in močnega sovraštva, temveč da je šlo zgolj za čustveno reakcijo obdolženca v kombinaciji z njegovimi zdravstvenimi težavami in sposobnostmi pravilnega razumevanja, sklepanja in zaključevanja. Navedeni zakonski znak kaznivega dejanja umora na škodo oškodovanke C. C. je sodišče prve stopnje v sodbi podrobno in tehtno obrazložilo in razumno pojasnilo, zakaj drži očitek, da je obdolženec oškodovanko C. C. umoril iz maščevanja ter močnega sovraštva, ki ju je čutil do nje, in sicer ker ga je zapustila in zahtevala delitev skupnega premoženja, njegovo izselitev iz hiše, ki sta jo postavila, in ker mu je, po njegovih občutkih, preprečevala stike z njunim otrokom ter da je vse to je v njem vzbudilo tako močno sovraštvo do oškodovanke, da se ji je hotel maščevati in jo umoriti, kar je nato tudi storil. Iz izpovedb prič, povzetih v napadeni sodbi glede teh okoliščin, tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izhaja utemeljenost očitka, da je obdolženec ravnal iz maščevanja ter močnega sovraštva. Razvidno je iz izpovedb prijateljic oškodovanke in sorodnikov oškodovancev, obdolženčevo močno sovraštvo in izražena maščevalnost, ki ju je oceniti kot nizkoten nagib, pa je med drugim razbrati tudi iz okoliščine, da je grozil, da bo dejanje izvršil prav na dan 24. 12. 2020, ker so se leto pred tem na ta dan vselili v novo hišo in je, kot je izrazil "bilo veselje, letos pa bo tekla kri".

25.Tudi iz izpovedb obdolženčevih znancev, ki jih povzema napadena sodba (točke 62 do 66 obrazložitve), izhajajo tehtni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec ravnal iz maščevalnosti in močnega sovraštva ter da je tako ravnal tudi na škodo bivšega tasta in tašče, ker ju je krivil za nesoglasja, ki jih je imel s svojo nekdanjo partnerko, za njeno selitev iz njune hiše in razpad zunajzakonske skupnosti, ker bi mu naj po njegovem mnenju preprečevala stike z otrokom in zahtevala izplačilo hčerkinega deleža iz skupnega premoženja, njegovo selitev iz hiše na naslovu P., in tudi zato, ker je A. A. le slab mesec pred tem policiste zaprosila za intervencijo zoper njega. Vse to je pri obdolžencu vzbudilo močno sovraštvo do njiju, zaradi česar se jima je hotel maščevati in ju ubiti, pred tem pa je večkrat tudi grozil, da bo R. poklal, z A. A. na čelu, da bo ona prva na vrsti in da bo 24. tekla kri ter podobno, kar je tudi uresničil. Konkretizacija drugih nizkotnih nagibov, to je maščevanja in močnega sovraštva, kar ga je vodilo pri izvršitvi kaznivih dejanj umora na škodo vseh treh oškodovancev, je v opisu kaznivih dejanj ustrezno opisana, v razlogih napadene sodbe pa pravilno obrazložena.

26.Pritožba navaja, da ne prenese kritične presoje stališče sodišča, da na močno sovraštvo kaže način izvršitve kaznivega dejanja, a ji ni mogoče pritrditi. Navaja tudi, da tako kot maščevanje, ki po vsebini in intenzivnosti ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju, ne pomeni konkretizacije pojma nizkotni vzgib sovraštvo, ki ne dosega intenzitete mržnje, ter da je tako kot nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba treba razlagati restriktivno, je treba restriktivno razlagati tudi mržnjo. Sodišče prve stopnje pa je, kot je že bilo obrazloženo, tudi o tem sprejelo pravilne zaključke. Številnost in intenzivnost vbodov in rezov, ki jih je s svojim ravnanjem povzročil oškodovancema B. B. in A. A., nedvomno kaže na intenzivne občutke maščevalnosti pri obdolžencu, ko je izvrševal kaznivi dejanji, prav tako pa na močno sovraštvo, ki ju je čutil do njiju in zaključku sodišča prve stopnje, da se je na ta način izživljal nad njuno bolečino, ni mogoče odreči razumnosti. Da je obdolženec gojil močno sovraštvo do oškodovancev, da se je počutil zapostavljenega, da je v njem jeza do oškodovancev naraščala, da je svojo maščevalnost stopnjeval, potem ko je oškodovanka A. A. zaradi njegovega nasilnega ravnanja obvestila policijo, je sodišče prve stopnje podrobno in tehtno pojasnilo v točkah od 82 do 85 obrazložitve sodbe. Iz številnih dokazov, ki jih je izvedlo, je pravilno zaključilo, da je ravnal iz močnega sovraštva in maščevanja, ki je po intenzivnosti, ob tem ko je stopnjeval sovražen odnos do pokojnih, enakovredno brezobzirnemu maščevanju, in da je šlo za premišljeno ter načrtovano izvršitev kaznivih dejanj, pred tem večkrat podkrepljeno z napovedmi in grožnjami, s katerimi je oškodovancem stregel po življenju.

Grozovit način kot zakonski znak kaznivih dejanj umora

27.Po oceni pritožbe zagovornika, ki v potrditev svojih navedb navaja nekaj pravnomočnih sodb, kjer so bila ravnanja storilcev prepoznana kot uboj in ne umor, v izreku napadene sodbe navedena dejstva in okoliščine ne opredeljujejo grozovitosti kot zakonskega znaka kaznivih dejanj umora, storjenih na škodo oškodovancev A. A. in B. B. Zaključki v točki 90 obrazložitve sodbe o grozovitosti umorov pa so nepravilni in sodišče prve stopnje v večkratnih vbodih z nožem, ki naj bi oškodovancema povzročili hudo trpljenje in bolečine, zmotno sklepa o brezčutnem in brutalnem izživljanju obdolženca med izvršitvijo kaznivih dejanj. Pri tem pa v sodbi niti ni obrazloženo, kako se je to odrazilo navzven.

28.Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. V 2. alineji 2. točke izreka napadene sodbe je opisana izvršitev kaznivega dejanja, ki obdolženčevo ravnanje na škodo oškodovancev A. A. in B. B. nedvomno opredeljuje kot kaznivi dejanji umora, storjeni na grozovit način. Sodišče prve stopnje je v opisu pravilno prepoznalo tudi ta zakonski znak kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena KZ-1, v obrazložitvi sodbe pa je tehtno pojasnilo okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je očitek obtožbe obdolžencu utemeljen. Z zaključki izvedenca psihiatrične stroke dr. K. K., da ne gre za izživljanje obdolženca, ker bi v takšnem primeru obdolženec ravnal dalj časa oziroma "bi bilo neko mučenje" in podobne stvari, v predmetni zadevi pa je bil načeloma cilj pokončati življenje (in trpinčenje ni bil namen) ter da trpljenja med borbo, kot je izvedenec poimenoval obrambno ravnanje oškodovancev pred obdolženčevim napadom, ni bilo zaradi naravnega obrambnega mehanizma, ki je ščitil oškodovanca, pritožba ne more omajati pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, ki se je v sodbi tehtno opredelilo tudi do teh sklepanj izvedenca dr. K. K. V točkah od 90 do 95 razlogov sodbe je tehtno in podrobno pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolženec ravnal ne le iz močnega sovraštva in maščevalnosti do oškodovancev, temveč da se je pri tem, ko jima je odvzemal življenji, tudi izživljal. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da v sodbi ni obrazloženo, "kako se je to odrazilo navzven". Obdolženčevo ravnanje je bilo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nedvomno brutalno, pri njem je bila prisotna izjemno velika jeza zaradi izgube partnerke in zamera zaradi omejitve stikov s sinom ter občutka nezadostne sprejetosti v oškodovankini družini in opazk, da je Haložan, zamere pa so se v njem do vseh nabirale skozi daljše časovno obdobje, kot je pravilno zaključilo iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. K. K., pri čemer je izvedenec dr. S. S. sprejemljivo pojasnil, da pri obdolžencu ni šlo le za jezo, temveč nakopičeno sovraštvo take stopnje, ki vodi do eliminacije, kar pojasnjuje njegovo motiviranost za tako grozovito in brutalno ravnanje. Trditev pritožbe, da se obdolženec nad oškodovancema ni izživljal, temveč je dejanji storil v večjem navalu jeze in besa, je zato zmotna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je kazniva dejanja umora načrtoval in da se je pri odvzemanju življenja oškodovancema A. A. in B. B., do katerih je čutil močno sovraštvo, izživljal ter ju je umoril na grozovit način, ko jima je zadal večje število vbodov in potegov in jima brezčutno povzročal hude bolečine, pri čemer je A. A. 25 krat, B. B. pa 13 krat brezbrižno zabodel in ju porezal ter jima povzročal močan strah in hudo psihično trpljenje, ko je dejanji izvrševal v prisotnosti njunega vnuka D. D., ki je ob tem kričal in ga prosil naj preneha, vendar s tem, kljub temu da ga je rotil lastni štiriletni sin, ni prenehal, A. A. pa je med napadom nanjo tudi izvedela, da je pred tem napadel njuno hčerko C. C.

29.Tudi okoliščini, ki ju poudarja pritožba, da nobena rana oškodovancema ni bila prizadejana po nastopu smrti in da se obdolženec, ko je šel proti avtomobilu mimo A. A., ni vrnil do nje in dejanje dokončal, ter ocena pritožbe, da bi se vrnil do nje in poskrbel za njeno smrt, če bi bil njegov namen se nad njo izživljati, ne spremenijo dejstva, da sta bili kaznivi dejanji storjeni na grozovit način. Sodišče prve stopnje je v sodbi tehtno pojasnilo okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je obdolženec s tem, ko je oškodovanca večkrat zabodel in porezal, pri njima povzročil hudo trpljenje in bolečine ter da je to tudi hotel doseči in da je pri tem brezčutno užival ter se izživljal, saj je uresničil svojo namero, ko je že dalj časa grozil, da bo tekla kri. Neutemeljena je trditev pritožbe, da ni dokazano, da so oškodovanci trpeli hude telesne bolečine, posebno trpljenje oziroma intenzivne bolečine, ki bi "navadni" umor povzdignile v "posebej zavržen", kot navaja, pri tem pa se sklicuje na zaključek izvedenca dr. K. K., ki je povedal, da trpljenja med borbo ni bilo, ker je oškodovanca ščitil adrenalin v možganih, ki blokira bolečino in strah, saj se drugače ne da boriti. Med oškodovancema in obdolžencem ni bilo borbe, temveč sta se oškodovanca branila pred nepričakovanim silovitim napadom obdolženca, pri tem pa sta utrpela prekomerne bolečine in hudo trpljenje, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo iz ugotovitev izvedencev patologov dr. L. L. in dr. Š. Š., ki sta opisala številnost in intenzivnost poškodb ter mehanizem njihovega nastanka. Iz njunih logičnih in sprejemljivih ugotovitev pa je utemeljeno zaključilo tudi, da sta oškodovanca zaradi silovitega in grozovitega zadajanja vbodov čutila muke, bolečine in trpljenje, ki presegajo intenzivnost le teh, ki nastopi pri vsakem odvzemu življenja, s tem pa jima je obdolženec povzročil tudi prekomerno psihično trpljenje, ki je pri obeh oškodovancih po intenziteti zagotovo presegalo trpljenje in strah, ki nastane pri vsakem odvzemu življenja.

30.Tudi sklicevanje pritožbe zagovornika na izvedenca dr. K. K., ki je sklepal, da oškodovanca prisotnosti otroka pri izvrševanju kaznivega dejanja najbrž sploh nista opazila, in izvedenca dr. L. L., ki je bil mnenja, da zaradi prisotnosti vnuka strah oškodovancev zaradi tega ni bil intenzivnejši in prisotnost nanju ni vplivala, prav tako ne more biti uspešno. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da sta oba oškodovanca, kljub takšni domnevi, nedvomno močno trpela v nemoči ob spoznanju, da tečejo zadnje minute njim in njihovim bližnjim, tudi zato, ker je obdolženec opisana ravnanja izvrševal pred njunim vnukom, in da je njegova prisotnost njunemu izjemnemu doživljanju trpljenja in strahu, ko sta se zavedala, da preživljata zadnje trenutke svojega življenja, pri tem pa doživljala ekstremne telesne bolečine, nedvomno dodala še večjo intenzivnost psihičnega trpljenja. Nesprejemljivo bi bilo sklepanje, da se oškodovanca med številnimi intenzivnimi vbodi v telo, pred katerimi sta se poskusila ubraniti, nista zavedala prisotnosti svojega vnuka in da nista slišala njegovega vpitja in prošenj obdolžencu, da naj preneha.

31.Pritožba navaja, da samo število vbodov še ne pomeni odvzema življenja na grozovit način in da je bilo fizično nasilje obdolženca nad oškodovancema relativno kratkotrajno in se ni stopnjevalo v različnih oblikah, zaradi česar ni podlage za oceno o stopnjevanju intenzitete vbodov in s tem povezanimi hudimi bolečinami ter o dolgotrajnejšem trpljenju oškodovanca B. B. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec s tem, ko je z nožem večkrat zabodel oškodovance (očitno je mišljeno oškodovanca B. B. in A. A.), pri njih povzročil intenzivnejše trpljenje in bolečine, kot to predvideva 1. točka 116. člena KZ-1, je zato po njeni oceni zmotna. Iz izvedenskega mnenja izvedenca patologa dr. L. L. povzema izvedenčeve ugotovitve o intenzivnosti bolečin, ki sta jih utrpela oškodovanca C. C. in B. B., pri tem pa prezre, da se obdolžencu ne očita, da je umoril na grozovit način oškodovanko C. C., temveč se mu to očita glede oškodovancev B. B. in A. A. Za oškodovanca B. B. pa iz mnenja izvedenca dr. L. L. povzema, da oškodovanec po poškodbah ni bil sposoben daljšega gibanja in je smrt nastopila nekaj minut po poškodbah v prsnem delu, najkasneje v roku pol ure po prizadejanju poškodb, da bolečine niso bile tako hude, temveč blažje oblike, ker se je do smrti sproščal adrenalin, ter da bi bolečine začele nastajati postopoma in šele takrat, ko bi se telo umirilo, če bi oseba preživela. Poudarja še, da iz mnenja dr. L. L. izhaja tudi, da noben oškodovanec ni bil pri zavesti ves čas do nastopa smrti, da je nezavest zaradi slabše prekrvavitve možganov nastopila pred nastopom smrti in da pri nobenem od oškodovancev ni mogoče govoriti o dolgotrajnih mukah, trpljenju in hudih bolečinah, zaradi česar ni mogoče govoriti o umorih, storjenih na grozovit način, pa tudi ne o obdolženčevem olajšanju zaradi storitve kaznivih dejanj, saj si je v določenem trenutku želel vzeti življenje.

32.O tem, da sta oškodovanca B. B. in A. A., ob prekomernih in intenzivnih psihičnih bolečinah, zaradi številnih in intenzivnih zamahov z nožem v telo utrpela hude in prekomerne telesne bolečine, sodišče prve stopnje ni imelo razloga dvomiti. Pravilno je zaključilo, da je oškodovanec B. B. pri dobivanju tako globokih ran, dokler je bil pri zavesti, doživljal hude muke, pri čemer ga je obdolženec 13 krat zabodel in porezal ter da je obdolženec ob zadajanju poškodb izživel svoj bes in jezo nad oškodovancema in jima namerno zadajal številne nepotrebne rane, ki so povečevale njuno trpljenje, ko je na primer oškodovancu B. B. porezal usta. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilne zaključke glede prekomernih ekstremno intenzivnih poškodb in bolečin, povzročenih tako oškodovancu B. B. kot oškodovanki A. A., ki jo je obdolženec kar najmanj 18 krat globoko vbodel v različne dele telesa in najmanj 7 krat porezal, pri tem pa povzročil kar 11 vbodnih ran s hrbtne strani in ji preprečeval beg. Pritožba zagovornika ugotovitve, da je A. A. čutila hude bolečine in prekomerno trpljenje ob obdolženčevem ravnanju, sicer ne graja, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede kaznivih dejanj umora, storjenih na grozovit način na škodo obeh oškodovancev sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke (točke 90 do 95 obrazložitve prvostopenjske sodbe) ter se pri tem utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke dr. Š. Š., ki je tudi o intenzivnih fizičnih bolečinah podala sprejemljiva in logična pojasnila. Pravilen je zato zaključek v napadeni sodbi, da za presojo očitka grozovitosti in zaznave bolečin oškodovancev niso odločilni zaključki izvedenskega mnenja dr. L. L. glede občutkov telesnih bolečin pri oškodovancu B. B., kar sedaj izpostavlja pritožba. Slednja pa neutemeljeno sklepa tudi o resnosti obdolženčevega namena, da si po storjenih kaznivih dejanjih vzame življenje, ko se je porezal po vratu. Pri tem prezre mnenje izvedencev o obdolženčevem manipulativnem vedenju, pa tudi okoliščino, da je obdolženec sebi, potem ko je oškodovance večkrat silovito in globoko zabodel ter večkrat porezal, povzročil le prerezanine mehkih tkiv na vratu, ki niso bile niti toliko nevarne, da bi mu lahko preprečile poskus pobega iz reševalnega vozila.

<u>Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja</u>

33.Pritožba navaja, da obdolženec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ker očitanega kaznivega dejanja ni storil z naklepom, saj se prisotnosti otroka zaradi afekta sploh ni zavedal in ga ni zaznal. Do svojega sina ni bil nikoli nasilen, v trenutku izvršitve kaznivih dejanj na škodo oškodovancev B. B. in A. A. pa je bil v abnormalnem stanju. Do takšnega stanja so ga privedle težke življenjske okoliščine, hude čustvene obremenitve, odtegnitvene stiske zaradi preprečevanja stikov s sinom in provokativen, žaljiv in poniževalen odnos oškodovancev do njega. Bil je v stiski, kar se je odražalo v njegovi zlorabi alkohola in agresivnosti ter menjavanju razpoloženj in svojega ravnanja ni znal in mogel obvladovati ter ga razumeti ali pa je bil v tem bistveno okrnjen. Sodišču prve stopnje pritožba še očita, da ni pojasnilo, zakaj je presodilo, da je obdolženec v obravnavanem trenutku "ravnal s takšno obliko naklepa oziroma ali se je bil sploh zmožen zavedati, da je sin prisoten".

34.S povzetim pritožba graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se ne strinja, a ji ni mogoče pritrditi.

35.V točkah od 95 do 102 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje podalo tehtne, pravilne in popolne razloge o tem, zakaj zaključuje, da je obdolženec storil navedeno kaznivo dejanje na škodo sina D. D., pri čemer ni izostala niti obrazložitev krivde, kot mu neutemeljeno očita pritožba. Pravilno je zaključilo, da je obdolženec po umoru C. C. dobro vedel, da je njegov sin v hiši njegovega tasta in tašče, ki ju je imel otrok zelo rad in je bil nanju zelo navezan, a ju je kljub temu umoril in z brutalnim napadom ni prenehal, čeprav ga je pri tem njegov štiriletni sin rotil, da naj preneha. V točki 101 obrazložitve sodbe je pojasnilo, zakaj zaključuje, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko eventualnega naklepa, in sicer da se je zavedal, da gre za prepovedana ravnanja ter da s svojim ravnanjem otroku povzroča travmo in mu jemlje občutek varnosti in možnosti za zdrav in skladen razvoj, a je v danem trenutku to okoliščino povsem zanemaril ter s tem škodljivo vplival na otrokov nadaljnji psihični razvoj, pri tem pa je vedel, da ravna protipravno in je privolil v škodljivo ravnanje, torej se je zavedal, da lahko stori obravnavano kaznivo dejanje, pa je v to privolil. Zaključek o tem, da se je zavedal, da lahko stori obravnavano kaznivo dejanje na škodo svojega otroka, pa je v to privolil, je sodišče prve stopnje v obširni obrazložitvi sodbe podrobno pojasnilo, pri čemer je sprejelo pravilne sklepe tudi o prištevnosti obdolženca v času izvršitve vseh kaznivih dejanj. Ocena pritožbe, da obdolženec kaznivega dejanja na škodo svojega otroka ni storil naklepno, ker se njegove prisotnosti zaradi afekta ni zavedal in ga ni zaznal, je zato zmotna in je v nasprotju z utemeljeno sprejetimi ugotovitvami izvedencev. Iz slednjih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolženec v času storitve kaznivih dejanj ni bil zmanjšano prišteven do stopnje bistveno, in pri tako načrtovanem poteku izvršitve treh kaznivih dejanj umora, ki jih je izpeljal tako, kot je načrtoval, ni imelo nobene podlage za sklepanje, da se prisotnosti svojega sina zaradi afekta, v katerem je bil, ni zavedal, ob tem ko je otrok ob njem vpil, da naj s svojim početjem preneha. Pritožbena trditev, da obdolženec svojega ravnanja ni znal in mogel obvladovati ter ga razumeti ali pa je bil v tem bistveno okrnjen, je zato zmotna.

<u>Bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev 29. člena Ustave</u>

36.Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe obdolžencu prekršilo pravico do obrambe in kršilo 29. člen Ustave, ker je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da odredi nove izvedence, in sicer ustreznega sodnega izvedenca glede natančnega izračuna vrednosti koncentracije alkohola v krvi obdolženca v kritičnem času in nove izvedence psihiatrične stroke in klinične psihologije, ki bi lahko preverili že izdelana, nepopolna izvedenska mnenja, kot navaja. Ugoditev navedenemu dokaznemu predlogu bi pomenilo uresničitev ustavno procesnega jamstva iz 29. člena Ustave, saj bi bilo obdolžencu omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Izvedba predlaganega dokaza bi bila nujno potrebna zaradi popolne razjasnitve oziroma razumevanja ravnanja obdolženca, predvsem pa zaradi ugotavljanja njegove prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj, saj so bila pridobljena mnenja izvedencev nepopolna, predvsem glede ugotavljanja in upoštevanja dogodkov ne zgolj pred obdolženčevimi ravnanji, temveč tik pred njegovim prvim ravnanjem, to je napadom na bivšo partnerko in pogovorom med njima, ki je potekal neposredno pred napadom. Iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021 povzema, da mora imeti obramba možnost izvajati aktivno obrambo, da v določenih okoliščinah stranka težko izpodbija izvedensko mnenje brez pomoči drugega strokovnjaka s tega področja in da v takšnem primeru ne zadostuje, da ima obramba pravico zahtevati od sodišča postavitev drugega izvedenca, temveč mora za učinkovito uresničitev te pravice imeti možnost, da sodišču predloži svoj strokovni dokaz. Po oceni pritožbe je podana kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi z 258. in 265. členom ZKP. To trditev pa pojasnjuje z navedbo, da sodišče ni upoštevalo 258. člena ZKP, ki določa, da se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

37.Kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je v točkah od 4 do 8 razlogov prvostopenjske sodbe podrobno in tehtno pojasnilo svojo odločitev, da zavrne dokazne predloge, ki so bili predlagani. Pritožbeno sodišče razlogom prvostopenjske sodbe v celoti pritrjuje in jih povzema kot pravilne, pritožbene navedbe o nepopolnem, nestrokovnem in nepreverljivem izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pa ocenjuje kot neutemeljene. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Kriterije, pod katerimi je v okviru postopka mogoče poseči v sodnikovo prosto presojo o tem, ali bo dovolil izvedbo posameznega dokaza ali ne, in s tem merila, na podlagi katerih Ustavno sodišče presoja spoštovanje pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca, je Ustavno sodišče Republike Slovenije opredelilo v odločbah U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (točka 16), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (točka 8), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številnih drugih, ki jim je sledilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sodbi I Ips 34177/2015 z dne 1. 9. 2022 in drugih. V njih je zavzelo stališče, da: (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) dokaz mora biti pravno upošteven, to je relevanten; (4) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen - če so drugi, prej izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do tiste mere, ko prepričanja o krivdi predlagani dokaz ne bi mogel spremeniti; (6) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, kolikor obramba izrecno predlaga izvedbo dokazov in zadosti dokaznemu bremenu glede obstoja ter pravne upoštevnosti dokaza; (7) takoj ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan in (8) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične ter konkretne dokazne ocene.

38.Sodišče prve stopnje je naštetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, v sodbi pa navedlo tehtne razloge o tem, zakaj dodatno razjasnjevanje dejanskega stanja z novimi izvedenci ni bilo potrebno. V obrazložitvi zavrnitve dokaznih predlogov je pravilno pojasnilo, da se zaključki v mnenju, navkljub posameznim odstopanjem v mnenjih dr. K. K. in izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, bistveno ne razlikujejo in da v podana mnenja ni dvoma do te mere, da bi bilo potrebno odrediti novo izvedensko delo oziroma da ni podlage za zaključek, da bi nadaljnje izvedenstvo lahko še dodatno razjasnilo dejansko stanje tako glede stopnje obdolženčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja kot njegovega duševnega zdravstvenega stanja, ki so ga pojasnili izvedenci Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogom obrambe za zaslišanja izvedencev, posredovalo jim je njena vprašanja, na katere so vsebinsko in strokovno utemeljeno odgovorili in z njihovimi odgovori obrambo seznanilo. Ugotovitve izvedencev, ki so v obravnavani zadevi izdelali izvedenska mnenja, so tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovne in sprejemljive ter skladne z izvedenimi dokazi in niso terjale dodatnega razjasnjevanja z novimi izvedenci glede stopnje alkohola v krvi obdolženca v času storitve kaznivih dejanj in njenega vpliva na obdolženčeve sposobnosti, da se zaveda svojega ravnanja in ga obvladuje, prav tako ni bilo razloga za nova mnenja izvedencev s področja psihiatrije in klinične psihologije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedencev, ki so ugotovili, da je bila obdolženčeva sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi vpliva alkohola nekoliko zmanjšana, ne pa bistveno, ne more biti podlaga za odreditev novih izvedencev, ki bi glede te okoliščine ponovno podali mnenje. Izvedenci so izčrpno odgovorili na vsa vprašanja obrambe, tudi glede obdolženčeve osebnostne motnje in njegovega duševnega stanja v času storitve kaznivih dejanj ter vpliva alkohola na obdolženčevo sposobnost zavedati se svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje zato dokaznim predlogom obrambe utemeljeno ni ugodilo.

39.Uvodno trditev, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v povezavi z 258. in 265. členom ZKP, pritožba pojasnjuje z navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 258. člena navedenega zakona, ki določa, da se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Strankam in sodišču bi bilo šele s predložitvijo dokumentacije, to je dokazil o uporabljenih metodah in o opravljeni diagnostiki (pojasnil glede izbora posameznega od mnogoterih testov in podobno), torej s predložitvijo takšnih pojasnil, listin in dokumentacije, omogočeno razumevanje in kritična presoja izvedenskega mnenja ter metod, ki jih je izvedenec uporabil pri njegovi izdelavi. Navaja, da če izvedenec ne poda zahtevanih pojasnil in ne predloži dokumentacije, je dokazna vrednost njegovega mnenja praviloma zelo mala, kar bo vsekakor razlog za imenovanje novega izvedenca, in iz razloga, ker je izvedenstvo s področja forenzične psihologije obremenjeno s takšnimi pomanjkljivostmi, je obramba neuspešno predlagala pritegnitev drugega izvedenstva.

41.40. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Njena ocena, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnati po 258. členu ZKP in zahtevati mnenje drugih izvedencev, je neutemeljena. Po 258. členu ZKP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz izvedenih dokazov in obrazložitve navedene sodbe, ni imelo nobenega razloga za dvom o pravilnosti mnenja izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da bi moralo zahtevati mnenje drugih izvedencev, kot je pravilno in tehtno pojasnilo v sodbi (točka 6 obrazložitve). Pravilno je poudarilo, da je sodišče z istega področja izvedensko delo odredilo v tem postopku že drugič, najprej izvedencu psihiatru dr. K. K., ki je izvedensko delo in obravnavo obdolženca opravil neposredno po kaznivem dejanju in je imel tako neposreden vpogled v funkcioniranje obdolženca takoj po dejanju in tekom prvega sojenja, pa tudi, da se zaključki iz njegovega mnenja, navkljub posameznim odstopanjem, bistveno ne razlikujejo od mnenja izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Obe mnenji je v bistvenem ocenilo kot skladni in dokazni predlog obrambe, da se dejansko stanje glede obdolženčeve prištevnosti dodatno razjasnjuje z novimi izvedenci, utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dvomiti v popolnost in strokovnost podanih mnenj in da je bilo obrambi omogočeno, da s pomočjo lastnega strokovnjaka pripravi dodatna vprašanja ter ji je bila dana možnost, da ta vprašanja na narokih razčisti. Iz poteka kazenskega postopka je razvidno, da so imele stranke in zagovornik možnost, da izvedencem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja postavijo ustna in pisna vprašanja in da so to tudi storili ter da je podal zagovornik obdolženca številne pisne pripombe na mnenje izvedencev, na katere so izvedenci podrobno in izčrpno odgovorili. Potem ko je zagovornik obdolženca na glavni obravnavi 15. 6. 2022 članom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Ž. Ž., dr. X. X. in dr. S. S. postavljal vprašanja, med drugim tudi o uporabi metod, uporabljenih pri izdelavi izvedenskega mnenja, na katere so izvedenci odgovorili, je sodišču predložil še pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je sestavil pred zaslišanjem izvedencev v zvezi z njihovim mnenjem z dne 6. 6. 2022. Tudi na te pripombe, prav tako pa na pripombe, ki jih je zagovornik podal pisno na njihove navedbe na glavni obravnavi dne 15. 6. 2022, so izvedenci obširno odgovorili (dopolnitev izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 6. 7. 2022), nato pa so bili izvedenci na glavni obravnavi 3. 8. 2022 ponovno zaslišani. Na vsa vprašanja zagovornika glede načina njihovega dela in uporabe metod so tudi po oceni pritožbenega sodišča odgovorili tehtno in sprejemljivo, zato pritožba neutemeljeno navaja, da udeležencem postopka, strankam in sodišču ni bilo omogočeno razumevanje in kritična presoja izvedenska mnenja ter metod, ki jih je izvedenec s področja klinične psihologije uporabil pri izdelavi mnenja. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in njegove dopolnitve ter odgovorov njenih izvedencev na pripombe, ki jih je podal zagovornik na njihove ugotovitve, ter iz navedb izvedencev, ko so bili zaslišani na glavni obravnavi, je razvidno, da so obširno opisali postopek svojega dela vsak na svojem področju in nato skupne izdelave mnenja, pri čemer je izvedenec klinične psihologije dr. S. S., kar izpostavlja pritožba, na vprašanja zagovornika obdolženca nazadnje na glavni obravnavi 3. 8. 2022 med drugim obširno pojasnil način svojega dela in uporabo orodij oziroma metod, na podlagi katerih je podal svoje mnenje (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 8. 2022, list. št. 2622 - 2624). Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 6. 2022, je zagovornik obdolženca napovedal, da bo glede izvedenstva podal dokazni predlog, ko bo pridobil prepise zvočnega posnetka, kar mu je sodišče poslalo. Nato mu je bil na glavni obravnavi 11. 7. 2022, potem ko je bil na glavni obravnavi zaslišan izvedenec dr. X. X., dan dodaten 8 dnevni rok od prejema dopolnitve fakultetnega izvedenskega mnenja za pripravo obrambe v smeri podanih dopolnitvenih pripomb ter po potrebi nadaljnjega zaslišanja izvedencev, kar je bilo, kot je že bilo obrazloženo, zagovorniku nato omogočeno na glavni obravnavi 3. 8. 2022, na kateri je po zaslišanju vseh izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izjavil, da tudi obramba nima drugih dokaznih predlogov. Isto, da nima drugih dokaznih predlogov, pa je izjavil tudi na naslednjem naroku, 4. 8. 2022, kjer so državna tožilka, zagovornik obdolženca in obdolženi na izrecno vprašanje predsednice senata izjavili, da nimajo dodatnih predlogov in ne zahtevajo morebitnih dodatnih soočenj izvedencev.

42.Pritožba se pri uveljavljanju navedene kršitve neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021. Iz nje povzema, da mora imeti obramba možnost izvajati aktivno obrambo, a v obravnavani zadevi ta pravica obdolžencu ni bila prekršena. Izvedenci so odgovorili na vsa zastavljena vprašanja, pojasnili so tudi metode svojega dela in strankam ter zagovorniku je bilo omogočeno, da se do tega opredelijo.

43.V navedeni zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, sta dva strokovnjaka s področja psihiatrije glede storilke kaznivega dejanja oziroma pritožnice ugotovila, da nima duševne motnje iz kroga shizofrenij, njuni mnenji je obramba predložila sodišču, medtem ko je izvedensko mnenje, v katerem je izvedenka psihiatrične stroke, ki je bila postavljena v kazenskem postopku, v svojem mnenju, ko je uporabila mnenje kliničnega psihologa, ki je bilo odločilnega pomena, zaključila, da pritožnica hudo duševno motnjo iz kroga shizofrenij ima. Izvedenka je ob tem pojasnila, da bi se tudi sama, če ne bi imela na voljo izvida psihološkega testiranja, strinjala, da pritožnica ni shizofrena. Obrambi v navedeni zadevi ni bila dana možnost, da bi bili testi, ki jih je klinična psihologinja uporabljala pri izdelavi izvedenskega mnenja, preizkušeni po drugem izvedencu, temveč je sodišče sklenilo, da je bilo pritožničini pravici do obrambe zadoščeno s tem, ko ji je bilo omogočeno zaslišanje kliničnega psihologa in je imela obramba možnost preizkusiti njegove ugotovitve in metode dela.

44.Iz povzetega je razvidno, da zadeva, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče v navedeni odločbi, z obravnavano ni primerljiva. Obramba zagovornika obdolženega E. E. ni podala predloga, da metode dela in dokumentacijo v zvezi z delom izvedenca klinične psihologije pregleda drugi strokovnjak s tega področja in da izvedenec, ki je podal izvedensko mnenje, teste, preizkuse in drugo gradivo, ki ga je uporabil pri izdelavi mnenja, predloži sodišču, da jih bo drugi strokovnjak lahko preizkusil in o tem podal mnenje. Obramba pa tudi sama ni predlagala strokovnjaka, ki bi na tak način preizkusil mnenje izvedenca klinične psihologije. Tudi potem ko so izvedenci pisno odgovorili na njene pripombe in na glavni obravnavi odgovarjali na vprašanja, med drugim tudi glede metod in načina njihovega dela, zagovornik predloga, da se izvedensko mnenje preizkusi na naveden način, ni podal in je tudi po zadnjem zaslišanju izvedencev izjavil, da dodatnih dokaznih predlogov nima. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in obdolžencu prekršilo pravico do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave.

45.Ko pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 258. in 265. člena ZKP, ker ni odredilo drugih izvedencev zaradi natančnega izračuna vrednosti koncentracije alkohola v krvi obdolženca v obravnavanem času ter novih izvedencev psihiatrične stroke in klinične psihologije, graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, saj se ne strinja z izvedenskim mnenjem izvedencev, ki so ugotovili, da je bila obdolženčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja v času storitve kaznivega dejanja zmanjšana, vendar ne do stopnje bistveno, in da je bila prav tako, a ne do stopnje bistveno, zmanjšana njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje. A pritožba nima prav, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Ugotovljeno dejansko stanje (točka 5 zagovornikove pritožbe)

46.Po oceni pritožbe zagovornika so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec vsa tri kazniva dejanja umora storil naklepno. Pritožba ocenjuje, da je ravnal instinktivno, v afektu, to je v navalu večje jeze oziroma besa. Trdi, da njegova ravnanja niso bila kompleksna, da način njegovega delovanja izkazuje hipnost njegovega ravnanja, na kar kaže okoliščina, da je vse oškodovance poškodoval z istim kuhinjskim nožem, ki ga je pograbil mimogrede, brez razmišljanja, saj je najprej smrtno poškodoval bivšo partnerko in nato odšel do hiše njenih staršev. Pri tem ni vedel, ali se tam nahajajo in kako bo ravnal, če bi se mu oba zoperstavila hkrati, oškodovanec B. B. pa je imel takšno postavo in moč, da bi se mu zlahka uprl, pri čemer obdolženec vse do zadnjega ni verjel, da ga bo oškodovanka C. C. zares zapustila, kar je sklepal iz besed nepremičninske agentke Y. Y., ki mu je povedala, da je oškodovanka rekla, da bo glede tega premislila, priči W. W. pa je obdolženec dejal, da je C. C. od njega že štirikrat odšla in tolikokrat prišla nazaj ter da bo tako tudi sedaj. Na hipno ravnanje kaže tudi kratek časovni interval med posameznimi dejanji in okoliščina, da je deloval sredi dneva, ne pa v večernem času na morebiti bolj prikrit način. Ravnanje v afektu potrjuje tudi mnenje izvedenca dr. S. S., ki je navedel, da je imelo obdolženčevo ravnanje impulzivne elemente in da je bil v vedenju oslabljen nadzor impulzov. Pritožba poudarja, da je treba upoštevati dogajanje neposredno pred obdolženčevimi ravnanji, to je srečanje med njim in bivšo partnerko, ki mu je istega dne preprečevala stik z otrokom in mu ni dovolila, da ga obdarijo tudi obdolženčevi sorodniki, kar je privedlo do zoženja obdolženčeve zavesti in posledica je bila, da ni več razumel pomena svojih dejanj, predvsem pa ob popolnem razpadu mišljenja ni mogel več imeti v oblasti svojega ravnanja. Ni izključeno, da je k njegovemu ravnanju med drugim pripomoglo provokativno, žaljivo in poniževalno obnašanje oškodovancev, saj je med obdolžencem in A. A. ter B. B. konstantno prihajalo do konfliktov, žaljenja, poniževanja, naganjanja od hiše in iz vasi, obdolženčeva močna razdraženost pa je pri njem povzročila posebno duševno stanje, v katerem je brez kakršnekoli razsodnosti izvršil kaznivo dejanje.

47.Pritožba nima prav. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec vsa tri kazniva dejanja umora storil s krivdno obliko direktnega naklepa, je pravilen, razlogi, na podlagi katerih je o tem sklepalo, pa so v napadeni sodbi tehtno in obširno obrazloženi. Prav tako je sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da ni šlo za hipno ravnanje obdolženca, temveč dobro načrtovano izvršitev kaznivih dejanj, ko je najprej pod pretvezo v njuno hišo zvabil oškodovanko C. C., kjer jo je umoril, nato pa se z istim namenom odpravil še v hišo tasta in tašče in jima tam na zahrbten in grozovit način ter iz drugih nizkotnih nagibov - maščevanja ter močnega sovraštva vzel življenje. Glede prve oškodovanke je pravilno zaključilo, da jo je umoril na zahrbten način, iz koristoljubnosti in prav tako iz drugih nizkotnih nagibov - maščevanja ter močnega sovraštva, pri čemer so pravilnost navedenih pravnih kvalifikacij kaznivih dejanj umora, kot izhajajo iz obtožnice, potrdili izvedeni dokazi. V točkah od 148 do 151 razlogov napadene sodbe je podalo pravilne razloge o tem, da je obdolženec storitev kaznivih dejanj umora podrobno načrtoval, da so bile vse okoliščine, ki njegova ravnanja opredeljujejo kot kazniva dejanja umora, brez dvoma zajete z njegovim direktnim naklepom in da nikakor ni šlo za hipno ravnanje obdolženca. Sklepanja pritožbe, da so spori obdolženca z oškodovanko in njenimi starši obravnavanega dne privedli do zoženja obdolženčeve zavesti, zaradi česar ni več razumel pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, izvedeni dokazi ne potrjujejo, kar je prav tako tehtno in podrobno obrazloženo v napadeni sodbi, z njenimi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih, da ne bo ponavljanja, kot pravilne povzema.

48.Ocena pritožbe, da gre za tako huda kazniva dejanja, da jih zdrav, trezen človek z zdravim razmišljanjem ne more storiti in da bi obdolženec, če bi jih načrtoval, ravnal bolj prikrito, ponoči ali pa bi bili dogodki prikazani kot nesreča, je prav tako v nasprotju z izvedenimi dokazi in pojasnili izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, prav tako pa izvedenca dr. K. K. Izvedenci so strokovno, tehtno in sprejemljivo pojasnili svoje ugotovitve glede obdolženčevih duševnih lastnosti in stanja na splošno in obravnavanega dne, zato oceni pritožbe, da prišteven človek česa takega ne more storiti, ni mogoče pritrditi. Pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje ne more spremeniti niti očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj in kako je obdolženec pograbil nož pri prvem kaznivem dejanju ter da ni upoštevalo dogodkov tik pred storitvijo kaznivih dejanj, pri čemer pritožba niti ne pojasni, kako bi lahko prvo spremenilo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in kako bi slednje to sploh ugotovilo, če obdolženec tega ne pove, prič pa ni bilo. Očitek, da ni ugotavljalo in upoštevalo dogodkov tik pred storitvijo kaznivih dejanj, pa je neutemeljen, saj je iz podatkov o komunikaciji med obdolžencem in oškodovanko C. C. po SMS sporočilih tik pred izvršitvijo kaznivega dejanja pravilno zaključilo in v sodbi obrazložilo, da je obdolženec z oškodovanko mirno komuniciral in ji tako prikazoval, da ni nevarnosti, nato pa ji v hiši, v katero sta se oba odpravila in kjer naj bi njunega otroka čakala darila, in kjer nihče ni mogel videti njegovega ravnanja, vzel življenje.

49.Pritožba trdi, da obdolženec ni znal in mogel obvladovati svojega ravnanja ter ga razumeti ali pa je bil v tem bistveno okrnjen, kar bi naj potrjevalo njegovo vedenje po storjenih dejanjih in hladnokrvnost do lastnega sina, na katerega je zelo navezan, kar po oceni pritožbe kaže, da ni bil popolnoma prišteven in "zdrav". A tudi glede tega nima prav. O tem, da je bila sposobnost obdolženca razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zmanjšana, vendar ne do stopnje bistveno, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo ne le iz mnenj izvedencev medicinske stroke, temveč tudi iz izpovedb prič, ki so zaznale njegovo vedenje neposredno po storitvi kaznivih dejanj, pritožba pa tudi ne pojasni, kako bi se naj po njenih pričakovanjih vedel obdolženec do svojega otroka po tem, ko je vpričo njega napadel in umoril njegove stare starše, kljub otrokovim prošnjam naj preneha. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in dr. K. K. v sodbi obširno in podrobno povzelo in jih ocenilo ter pravilno pojasnilo, da so pri obdolžencu ugotovili sindrom odvisnosti od alkohola in osebnostno motnjo ter njen vpliv na obdolženčevo zaznavanje in ravnanje, pravilno pa je odgovorilo tudi na očitek obrambe, da delo izvedenca kliničnega psihologa dr. S. S. ni bilo v zadostni meri strokovno in popolno. Slednji je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno in sprejemljivo odgovoril na vprašanje, kako so na obdolženca vplivale okoliščine, da so bili tedaj prazniki, odtegnitev otroka in izguba partnerske zveze v kombinaciji z alkoholom, kar je sodišče prve stopnje, vključno z ostalimi ugotovitvami izvedencev, v sodbi prav tako podrobno in pravilno ocenilo ter obrazložilo (predvsem v točkah 141 in 142 ter ostalih (100 - 151) obrazložitve sodbe).

50.Sodišče prve stopnje je iz mnenj izvedencev medicinske stroke ter izpovedb prič in ostalih izvedenih dokazov, iz katerih so razvidni obdolženčevi nagibi za njegovo ravnanje in vedenje, utemeljeno zaključilo, da je obdolženec vse tri oškodovance naklepno umoril. Pritožba zagovornika mu zato neutemeljeno očita, da bi moralo ugotoviti sprožilni moment oziroma dejavnike, ki so vplivali na psiho obdolženca pred storitvijo in tik pred storitvijo dejanj ter da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kako je obdolženec sprejemal početje in izjave oškodovanke C. C. tik pred dogodki 25. 12. 2020. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšno je bilo obdolženčevo psihično stanje tik pred prvim dogodkom in mu očita, da ni pojasnilo, kako se je diagnosticirana mejna osebnostna motnja, ki je bila ugotovljena pri obdolžencu, pri njem odražala v kombinaciji z zlorabo alkohola oziroma akutno opitostjo, prav tako pa da ni presojalo njegovega ravnanja po dejanjih, in sicer ali je občutil kakšno obžalovanje in kaj to pomeni z vidika psihološke ocene predvsem glede na njegovo zlorabo alkohola v kombinaciji s težkimi življenjskimi okoliščinami. Izvedenec tudi ni podal mnenja oziroma ni upošteval kombinacije obdolženčeve narcisistične osebnostne motnje v kombinaciji z alkoholom, pri čemer stopnja opitosti pri obdolžencu v kritičnem času še sedaj ni znana.

51.Tudi povzetemu ni mogoče pritrditi. Izvedenka Ž. Ž. je natančno in strokovno pojasnila, sodišče prve stopnje pa v sodbi povzelo, da je bila v času storitve kaznivih dejanj koncentracija alkohola v krvi obdolženca med 0,8 in 2 g/kg, izvedenec psihiater dr. X. X. pa je ugotovil, da opitost obdolženca v času storitve kaznivega dejanja ni bila tolikšna, da bi bila njegova prištevnost zmanjšana do stopnje bistveno. V napadeni sodbi so povzeti in ocenjeni tudi zaključki dr. S. S. o vplivu zunanjih okoliščin in zaužitega alkohola na obdolženčeve duševne značilnosti in čustvovanje ter na njegovo ravnanje in prištevnost (točke 139 do 143 obrazložitve), zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se s temi okoliščinami ni ukvarjalo in da izvedenci tega niso pojasnili. Izvedenski mnenji dr. K. K. in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja sta dali odgovore na vsa vprašanja glede osebnostne motnje obdolženca in njegove odvisnosti od alkohola ter njunega vpliva na obdolženčevo ravnanje, sodišče prve stopnje pa je mnenji pravilno ocenilo in ni imelo nobenega razloga, da bi dejansko stanje glede teh okoliščin dodatno razjasnjevalo. Zato se pritožbene trditve, ki želijo prikazati, da dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno, temveč da je obdolženec izgubil razsodnost in dejanja izvršil v afektu in svojega ravnanja ni imel v oblasti, pokažejo kot zmotne.

52.Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omahalo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, ki so v napadeni sodbi tehtno in podrobno obrazloženi, je pritožba zagovornika obdolženca zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

Odločba o kazenski sankciji

53.Pritožba obdolženčevega zagovornika pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca spozna za krivega storitve treh kaznivih dejanj uboja po 115. členu KZ-1 in mu izreče temu ustrezno nižjo zaporno kazen, a je pritožba v tem neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo obdolženčeva ravnanja, kot je že bilo obrazloženo. Razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo odločbo o kazenski sankciji, zagovornikova pritožba ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče glede na pritožbo obdolženčevega zagovornika napadeno sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, hkrati pa jo je preizkusilo glede na pritožbene navedbe državne tožilke.

54.Pritožba državne tožilke navaja, da je obdolžencu izrečena kazen nesorazmerna s težo kaznivih dejanj, stopnjo njegove krivde ter objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, odmerjene posamezne kazni za kazniva dejanja umora pa so med drugim posledica nepravilnega vrednotenja ugotovljenih obteževalnih okoliščin in prezrtja posameznih obteževalnih okoliščin ter nekritične ocene obdolženčevih osebnih okoliščin kot olajševalnih, pri čemer dejanske obteževalne okoliščine pri odmeri kazni ne pridejo do izraza. Povzema okoliščine, ki jih je ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, ob tem pa navaja, da je teži obdolženčevega ravnanja sodišče prve stopnje pripisalo premajhen pomen. Vsa tri kazniva dejanja umora predstavljajo povezano in zaokroženo celoto, pri čemer je obdolženec moril na dveh ločenih lokacijah, v dveh sosednjih hišah, kjer je pred njim povsem nemočne žrtve z nožem večkrat zabadal v različne in tudi vitalne dele telesa, torej je zaporedoma vzel kar tri življenja, teža kaznivih dejanj pa se kaže v krutosti, obdolženčevi vztrajnosti, neomajni odločenosti, ki jo je pri zaporednem izvrševanju kar treh kaznivih dejanj umora pokazal. Pri tem je bil fizično precej močnejši v primerjavi z že predhodno poškodovanim starejšim oškodovancem B. B., kot je razvidno iz izpovedbe priče F. F. na glavni obravnavi dne 8. 6. 2022, in fizično precej šibkejšima oškodovankama, opremljen je bil z večjim kuhinjskim nožem, v primerjavi z njim povsem nemočne žrtve pa je večkrat tudi zelo močno in sunkovito zabadal in porezal, dve kaznivi dejanji umora pa je storil, čeprav ga je njegov štiriletni otrok in hkrati vnuk žrtev poskušal od tega odvrniti, a ju je kljub temu izvršil v njegovi navzočnosti, kar je še posebej zavržno. Ta okoliščina daje kar dvema kaznivima dejanjema umora še posebno težo, ob čemer ni prezreti, da je obdolženec dobro vedel, da so bili njegov otrok ter zakonca R. medsebojno zelo čustveno navezani, pri tem pa sta žrtvi umirali pred otrokovimi očmi, kar kaže na še večjo stopnjo obdolženčeve brutalnosti in neobčutljivosti za posledice, ki bodo zaradi njegovega ravnanja nastopile pri drugih oziroma kar pri lastnem sinu, kar kaže tudi na veliko mero njegove brezobzirnosti pri izvršitvi kaznivih dejanj. Teža kaznivih dejanj pa se ne odraža zgolj v številu vbodov, ampak tudi v veliki intenzivnosti napada, kar potrjuje zlasti jakost poškodb vseh treh oškodovancev, ki so razvidni iz mnenj izvedencev patologov dr. L. L. in dr. Š. Š. Sunki v predel prsnega koša in trebuha so segali v telo C. C. globoko v notranjost, in sicer v notranje organe v prsni koš in trebuh ter prsno steno, za kar je potrebna večja sila, da tudi oster predmet predre steno, sunki v prsni koš B. B. pa so bili izrazito močni, saj je ena izmed ran segala skozi kost, skozi prsnico, pri A. A. pa je prišlo do preloma 11. in 12. rebra ter vreznega defekta v hrbtenici, medtem ko je rana potekala skozi kožo ob hrbtenici z zadnje strani v desno srce, silovitost napada pa je razvidna tudi iz okoliščine, da je obdolženec zakonca R. obvladal skoraj sočasno. Teža obravnavanih kaznivih dejanj je večja še iz razloga, ker je obdolženec umoril osebe, ki so ga v preteklosti sprejele v svoj dom in pri katerih je več let živel v družinski skupnosti ter je dejanja storil tako rekoč zoper svoje bližnje in v njihovih domačih okoljih ter z uporabo istega sredstva, oškodovanko A. A. pa je napadel z že okrvavljenim nožem, s katerim je tik pred tem umoril njeno hčerko, kar je A. A. pred napadom nanjo nedvomno vedela, saj je govorila "vse nas je zaklal", ob tem pa je z istim okrvavljenim sredstvom preusmeril napad še na njenega moža. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večjo težo zlasti nepopravljivemu dejstvu, da je obdolženec oškodovanca, takrat štiriletnega D. D., prikrajšal za odraščanje s svojo mamo, njeno skrb in čustveno oporo ter materinsko ljubezen že v zgodnjem otroštvu, prav tako za odraščanje in enak odnos s starimi starši, pri tem pa je tudi oškodovancu F. F. prizadejal izgubo njegove celotne primarne družine, torej je z dejanji zelo intenzivno in neodvrnljivo prizadel kar pet oškodovancev, med njimi otroka, prav tako pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo hudega prikrajšanja, ki ga je povzročil oškodovanki C. C., saj je morala umreti relativno mlada, ko ji je kot materi štiriletnega otroka vzel življenje v njenem 35. letu starosti. Ne le, da naštetim obteževalnim okoliščinam ni dalo zadostne teže, upoštevalo tudi ni, da je vsako od kaznivih dejanj storil v steku treh kvalifikatornih okoliščin, pri čemer pritožba opozarja na stališče sodne prakse in pravne teorije, da kadar kakšno dejstvo, ki je zakonski oziroma kvalifikatorni znak, znatneje odstopa po svoji intenzivnosti, se to dejstvo lahko upošteva kot obteževalna okoliščina, ki vpliva na težo kaznivega dejanja v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 49. člena KZ-1.

55.Obdolženec je kazniva dejanja storil v prištevnem stanju, kot je razvidno iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, vnaprej jih je načrtoval in večkrat posredno in neposredno verbalno nazorno grozil pokojnim oškodovcem in njihovim družinskim članom ter jih na tak način dlje časa močno ustrahoval s konkretnimi in slikovitimi grožnjami na kak način in po kakšnem vrstnem redu ter kdaj jih bo ubil, pri tem pa so oškodovanci njegove grožnje nedvomno jemali resno in so se zato obdolženca dlje časa močno bali in doma živeli v hudem strahu pred uresničitvijo napovedanih groženj, in to v situaciji, ko se zaradi koronskih ukrepov niso mogli skoraj nikamor umakniti ter so morali iskati možnosti za umik k svojim znancem, vse te velike stiske in močan strah pa jim je povzročal prav obdolženec. Zmanjšana prištevnost, vendar ne do stopnje bistveno, ni okoliščina, ki bi ob teži ugotovljenih izrazito obteževalnih okoliščin utemeljeno prispevala k nižanju kazni, kot olajševalno okoliščino pa bi bilo, kot je razvidno iz pregleda sodne prakse pri podobnih dejanjih, mogoče upoštevati šele bistveno zmanjšano prištevnost. Slednja pa pri obdolžencu ni bila ugotovljena, temveč je bila, ob zlorabi alkohola, ugotovljena le mešana osebnostna motnja, ki ni duševna motnja in tudi ni duševna manj razvitost ali kakšna druga trajna osebna in huda duševna motenost, temveč zgolj osebnostna lastnost. Tudi obdolženčevega ravnanja po storjenih kaznivih dejanjih, ko je povsem neprizadet odšel s kraja dejanja, kljub pozivom prič in ihtenju njegovega vidno travmatiziranega otroka, ki ga je, potem ko mu je umoril najbližje, brezbrižno pustil na kraju sosedom, ki jih je otrok le bežno poznal, ne gre spregledati. Pritožba izpostavlja tudi njegovo povsem mirno opazovanje trpljenja in umiranja na tleh sedeče, močno poškodovane in okrvavljene A. A. skozi odprto okno vozila med njegovim zapuščanjem kraja in klic svoji materi, kaj je storil in da naj poskrbi za hišo, pri čemer o njegovi skrbi za otroka sploh ni bilo govora; nadalje njegovo ravnanje, ko se je po izvršitvi kaznivih dejanj odpeljal k svojim znancem na kar dva različna naslova in jim povedal, kaj je storil ter govoril celo, da je to moral storiti in da bo šel za "100 let v rest"; njegovo opijanje po dejanjih, da bi se razbremenil odgovornosti in njegove zahteve znancem, da mu dajo alkoholne pijače, kar si je pri njih doma samovoljno vzel; da je vztrajno poskušal zbežati in se je celo sam poškodoval, da bi se izognil posledicam, kot je razvidno iz izpovedb policistov AB. AB., BB. BB., reševalca CB. CB. in zdravnika dr. DB. DB., ki je pojasnil, da si je obdolženec prizadeval zgolj površinsko rano, pri čemer je pri bolnišnični obravnavi, kot je razvidno iz odpustnega pisma z dne 28. 12. 2012, bolnišničnemu osebju navajal, da je ravnal prav.

56.Pritožba državne tožilke nadalje poudarja visoko raven fizičnega in psihičnega trpljenja oškodovancev in navaja, da se je ta kazala v obliki ekstremnega strahu, nemoči, njihovem zavedanju, da jim grozi smrt, in posebej zavržnemu in skrajno ponižujočemu ravnanju na škodo A. A. in B. B., ko jima je med njunim zavedanjem, da uresničuje napovedane grožnje s smrtjo, dal tudi vedeti, da je pred njima z istim nožem že obračunal z njuno hčerko, ob tem pa je brutalno jemanje njunega življenja spremljal lastni vnuk, ki je moledoval za njuni življenji, kar je brez vsakega dvoma še posebej pretresljivo, ob čemer je zagotovo vsaj A. A. med tem zavedanjem v iskanju pomoči še z zadnjimi močmi nedvomno nepredstavljivo hudo trpela, ker je vedela, da bosta poleg nje umrla tudi njena hči in mož, saj je, kot so izpovedale priče, kričala "vse nas je zaklal". Obdolženec svojega ravnanja ni obžaloval, tudi ne na škodo C. C., kot je zatrjeval na glavni obravnavi, kar predstavlja zgolj način njegove obrambe. To potrjuje okoliščina, da je le nekaj dni po storjenih kaznivih dejanjih po svojih sorodnikih odnašal skupno in partnerkino premično premoženje iz njunega skupnega bivališča ter nato kasneje iz Zavoda za prestajanje kazni zapora, kjer je prestajal odrejeni pripor, sam in tudi preko svojih sorodnikov pozival nepremičninsko agentko k nadaljnjim aktivnostim pri prodaji skupne hiše, za kar po njegovem naziranju ni bilo več nobenih ovir, kot je zaključiti iz izpovedbe zaslišane priče nepremičninske posrednice Y. Y. Njegovo vedenje kaže na to, da do izvrševanih kaznivih dejanj ni samokritičen in jih ne obžaluje ter jih je pred preiskovalno sodnico in v prvem sojenju celo opravičeval s, po njegovem mnenju, krivičnim in nesprejemljivim odnosom žrtev do njega, v ponovljenem sojenju pa je svoj zagovor zaradi zasledovanja cilja izreka milejše kazenske sankcije spremenil. Vse povzete okoliščine po oceni pritožbe potrjujejo oceno, da teža očitka obravnavanih kaznivih dejanj ni primerljiva s prav nobenimi v preteklosti obravnavanimi kaznivimi dejanji in zgolj dosedanja nekaznovanost obdolženca kot olajševalna okoliščina ne more bistveno vplivati na odmero kazenske sankcije pri tako hudih kaznivih dejanjih, kot so obravnavana.

57.Obdolženčevo prejšnje življenje, ki ga je upoštevalo pri določitvi posameznih in izreku enotne zaporne kazni, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbe ocenjevalo zelo nekritično in posplošeno ter pri tem določene okoliščine popolnoma spregledalo. Zmotno je zaključilo, da je živel po splošno ustaljenih družbenih normah vse do zadnjega obdobja pred dejanji, saj navedeno ne drži, čeprav se pritožba strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da obdolženec zaradi stroge očetovske vzgoje ni imel lahkega otroštva in mladosti, drži pa tudi okoliščina, da se je po pridobljeni izobrazbi zaposlil, bil uspešen v službi in skrbel za družino. Sam je namreč v zagovoru povedal, da je od mladosti užival alkohol, priča F. F. pa je povedal, da se je obdolženčev odnos do oškodovancev poslabšal takoj po rojstvu otroka, to je dobra štiri leta pred kaznivimi dejanji, saj ni bil več spoštljiv, oškodovanko C. C. je poniževal na različne načine, med drugim je v njeni prisotnosti otipaval njene prijateljice, zaradi njegovega odnosa do C. C. sta večkrat prekinila zvezo, a je obdolženec oškodovanko s svojim vztrajnim prepričevanjem vedno znova prepričal, da se bo spremenil, kar se potem ni zgodilo. Pritožba poudarja okoliščino, da je oškodovanka C. C. zaradi njegovega odnosa do nje še pred rojstvom otroka izgubila svojo socialno mrežo, ko so jo pred tem prijateljice opozarjale na odnos obdolženca do nje, kot je razvidno iz elektronskega sporočila C. C. EB. EB. in drugim. Popolnoma nesprejemljivo vedenja obdolženca v preteklosti se kaže tudi v tem, da je otroka z vozilom večkrat vozil v vinjenem stanju, da je nad njim opuščal dolžno skrbnost, saj je otrok večkrat v zimskem času, tudi pomanjkljivo oblečen, sam odšel preko ceste k svojim starim staršem, zlasti ko je bil obdolženec vinjen ali je v takšnem stanju zaspal, kot izhaja iz skladnih izpovedb prič F. F. in FB. FB. Poudarja, da je skrb za otroka večkrat prepustil A. A. in B. B., sam pa odšel popivat po bližnjih lokalih ter se vrnil tik pred partnerkino vrnitvijo in tako prikazoval, da je v času njene odsotnosti sam varoval otroka. Izpostavlja tudi primer, ko je svojega otroka v vinjenem stanju takoj po njegovem rojstvu držal čez ograjo in vpil ob tem ter ni prenehal, kljub temu, da so ga k temu pozivali vsi prisotni.

58.Pritožba navaja, da ni jasno, v čem sodišče prve stopnje vidi podjetnost obdolženca, kar je upoštevalo kot olajševalno okoliščino, saj ni spregledati, da je partnerko že ob izgradnji hiše prepričal, da je pristala na to, da se v zemljiško knjigo vpiše on sam kot edini lastnik, na to pa je pristala tudi zaradi njegovega težkega otroštva v upanju, da se bo pomiril, ko bo imel nekaj svojega in se bo vedel drugače in je šele ob razpadu zunajzakonske skupnosti ugotovila, da jo je pri tem dejansko preslepil, kot izhaja iz izpovedb njenih sodelavk GB. GB., HB. HB. in drugih ter iz pisne dokumentacije centra za socialno delo. Poudarja, da je obdolženec, potem ko se je preselil v P., svoji primarni družini prikazoval, kako so R. "nekaj več", kot je razvidno iz izpovedbe priče IB. IB. in drugih obdolženčevih sorodnikov, kar je očitno tudi sam hotel doseči, in kar, očitno po njegovem, njegova primarna družina ni bila. V njegovem prejšnjem življenju je tako zaznati kvečjemu njegovo vztrajno in neomajno stremljenje k dvigu družbenega statusa in celo povzpetništvo, kar izhaja tudi iz okoliščine, da je že v preteklosti za vsako ceno želel ohraniti zvezo z C. C., preko katere je prišel po njegovi oceni v "boljšo družino", in to kljub temu, da je dejansko ni cenil in spoštoval, kot je razvidno iz izpovedbe priče F. F. V tej družini je želel, ne glede na vse, zaradi statusa na družbeni lestvici ostati, kot je razvidno tudi iz njegovega ravnanja, ko ni želel oditi iz P. kljub močno skrhanim odnosom s partnerko in R. oziroma je večkrat povedal, da ga R. iz P. ne bodo spravili. Prav tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da se je obdolženčev odnos do oškodovancev diametralno spremenil šele v zadnjih mesecih pred dejanji, saj se je njegovo zavržno vedenje, ki se je najprej kazalo v milejši obliki - obrekovanju, popivanju, manipuliranju in žaljenju, pričelo vedno bolj stopnjevati, dokler ni že spomladi 2020 eskaliralo v posamezne incidente, ko je za veliko noč v hiši R. napadel F. F., ko ni dovolil da bi se oškodovanci gibali pred lastno hišo in jih je zmerjal, zlasti A. A., ker je C. C. v njenih psihičnih stiskah, ki ji jih je povzročal, nudila podporo, česar obdolženec ni prenašal. Svoje vedenje je v zadnjih mesecih pred dejanji, ob še večjem opijanju, stopnjeval in izvajal vedno hujše psihično nasilje zoper vse oškodovance, zoper C. C. pa je poleg tega izvajal še spolno nasilje, tudi med opravljanjem njenih službenih obveznosti preko video konferenc in celo vpričo njunega otroka, kar je še posebej zavržno. Obdolženec ni bil psihično nasilen do R. le v zadnjih mesecih pred dejanjem, kot zmotno in nekritično ocenjuje sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, saj se je morala C. C., da se je njegovim nasilnim ravnanjem izognila, kar dvakrat skupaj z otrokom izseliti iz skupnega prebivališča, obdolženec pa je, vsaj od marca 2020, približno vsaj deset mesecev pred dejanji, oškodovance večkrat žalil, jih zalezoval, kontinuirano opazoval in svoja nasilna ravnanja stopnjeval ter jim grozil s smrtjo, kar izhaja iz izpovedb prič F. F., FB. FB., JB. JB., EB. EB., GB. GB., HB. HB. in iz elektronskega sporočila C. C. EB. EB. z dne 26. 12. 2020 ter številnih drugih dokazov.

59.Neutemeljena je po oceni pritožbe tudi ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženec v preteklosti funkcioniral v skladu s splošnimi družbenimi pričakovanji, kar je očitno štelo kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni. Tudi stisko, v kateri naj bi se znašel zaradi odnosa R. do njega in drugih v zadnjem času nakopičenih težav, je sodišče prve stopnje nekritično štelo kot olajševalno okoliščino. Spregledalo je, da se je odnos R. do obdolženca začel spreminjati prav zaradi njegovega odklonskega vedenja in nespoštljivega odnosa do njih, ko jih je kontinuirano žalil, obrekoval, zastraševal, za njimi oprezal, jih opazoval, jim grozil s smrtjo, poleg psihičnega nasilja nad C. C. vršil tudi spolno nasilje, celo vpričo otroka, pri čemer mu C. C. zaradi njegovega vdajanja alkoholu otroka ni upala predati na stike, kot ji je bilo svetovano na centru za socialno delo, oziroma da je bila zelo zaskrbljena ob priliki, ko je v decembru pri njem prespal, kot izhaja iz zapisa razgovora na centru za socialno delo z obdolženec z dne 15. 12. 2020. Pritožba poudarja, da je razumljivo, da oškodovanka C. C. otroka ni hotela izpostavljati prisotnosti vinjenega očeta in je bila takšno situacijo kot mati tudi dolžna preprečiti, to pa niso okoliščine, ki bi bile za obdolženca neobvladljive in ki bi ga kar doletele ter v katerih bi se kar naenkrat povsem brez lastnega prispevka znašel, kot na to nakazuje sodišče prve stopnje, temveč gre dejansko za reakcijo žrtev na njegova ravnanja oziroma na njegov način življenja, ko se je veliko opijal. Gre torej za pričakovan odziv oškodovcev na njegova nešteta ravnanja in vedenje in je zato zmoten sklep sodišča prve stopnje, da so se obdolžencu zaradi ravnanj oškodovancev kar nakopičile težave in je zaradi njih zapadel v stisko, iz katere naj bi storil kazniva dejanja. Njegove težave so dejansko izvirale iz njega samega in jih zato tudi ni mogoče upoštevati v smislu olajševalnih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje pri odmeri kazni. Enako velja za težave, ki naj bi jih imel v službi, kar izhaja iz izpovedbe priče W. W., ob tem pa je tudi izvedenec dr. S. S. navedene "težave" ocenil kot običajne stiske, kot sicer samo ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 160 obrazložitve sodbe.

60.Tudi o odtegnitvi otroka obdolžencu, zaradi katere naj bi se po oceni sodišča prve slednji znašel v stiski, pritožba poudarja, da je zaključek o tem, da bi jo naj povzročili oškodovanci, zmoten. Njegov odnos do otroka se kaže v celotnem njegovem ravnanju, oškodovanka C. C. pa je bila upravičeno zaskrbljena za varnost otroka in svojih staršev zaradi obdolženčevega nasilnega vedenja, groženj in vinjenosti, zaradi strahu pred njim pa je od njega zahtevala tudi, da ne ostane v bližini njenih staršev, sploh pa ne čez cesto, kot mu je napisala v elektronskem sporočilu z dne 15. 12. 2020. Da obdolženec ni bil v stiski zaradi odtegnitve otroka, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, oziroma da se nanj ni kaj dosti oziral, je razvidno iz izpovedbe priče policista KB. in drugih, sicer pa je dejanja izvršil vpričo svojega otroka ter ga po dejanjih vidno pretresenega pustil sosedom, ki jih je otrok zgolj bežno poznal, poklical pa je svojo mater z naročilom, naj poskrbi za hišo, ne za otroka. Če bi odtegnitev stikov z otrokom na oškodanca res tako vplivala, kot skuša prikazati obramba, in čemur je sodišče prve stopnje očitno nekritično sledilo, bi obdolženec zagotovo ravnal drugače, ne pa da je s svojim nesprejemljivim vedenjem nadaljeval in ga stopnjeval. Odtegnitev otroka je vključeval v svoje izpovedovanje in samopomilovanje LB., svojim sorodnikom, znancem ter nekaterim drugim osebam zgolj zato, da bi pri njih dobil potrditev v svoje prepričanje, da R. z njim ravnajo krivično in da zato do njih upravičeno izraža gnev.

61.V točki 160 obrazložitve sodbe je po oceni pritožbe državne tožilke sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da se je obdolženec, ko je oškodovanka skupaj s svojimi starši od njega zahtevala, da zapusti skupno prebivališče in se odseli iz bližine njenih staršev, obrnil na Center za socialno delo in v zvezi z urejanjem omenjenih razmerij prosil za pomoč, zaradi česar je bil v začetku decembra določen termin za 6. januar, ter da se je v zvezi s problemi, ki jih je imel z alkoholom, obrnil na zdravnico MB. MB. in prosil za napotnico za zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola. Obdolženec je 3. 12. 2020 res poklical na center za socialno delo, kjer je navajal, da so mu poklicali policijo, ker se ga hočejo znebiti, da mu preprečujejo stike, ko pa so mu bili tam razloženi postopki, pa je dejal, da postopke razume, da je zelo izobražen, ima dve diplomi in pozna veliko ljudi na pomembnih položajih, pri tem pa je zanikal težave z alkoholom in ni podal prav nobenih prošenj za pomoč, kot navaja sodišče prve stopnje. Glede navedbe v sodbi, da je bil določen termin za prvo obravnavo za 6. 1. 2021, pa pritožba poudarja, da je bil ta termin določen na podlagi elektronske vloge C. C., ob kritični presoji zapisov razgovorov slednje z delavkami centra za socialno delo pa je razbrati, da je bila kvečjemu C. C. tista, ki je trpela hudo stisko zaradi obdolženčevega odklonskega vedenja in da izrecno ni želela prekinitve stikov med očetom in sinom. Ona je bila tista, ki je prosila center za socialno delo za pomoč oziroma nasvet, kako ravnati, ko bo obdolženec želel otroka odpeljati vinjen na stik, ob tem pa je bila s strani delavcev centra za socialno delo opozorjena na njene starševske obveznosti, da presodi dano situacijo in v primeru vinjenosti obdolženca stika ne omogoči oziroma pokliče policijo. Ob tem je obdolženec delavki centra za socialno delo sam navedel, da je otrok v času od policijskega posredovanja eno noč prespal pri njemu, kot izhaja iz zapisa razgovora delavke centra za socialno delo NB. NB. z dne 15. 12. 2020, in tudi, da je bila C. C. zato zelo zaskrbljena. Iz izpovedb prič NB. NB., OB. OB., PB. PB. in RB. RB. ter pisne dokumentacije centra za socialno delo izhaja, da je bila oškodovanka C. C. tista, ki je večkrat klicala na center za socialno delo, ker je bila zaskrbljena zaradi poteka postopkov določitve stikov in skrbništva v povezavi z obdolženčevo manipulativnostjo in alkoholizmom. Sicer pa ni spregledati, da je prišlo do odločitve centra za socialno delo na podlagi pisnega poročila Policijske postaje z dne 27. 11. 2020, ki so ga policisti poslali na center za socialno delo, in sicer o tem, da so opravili intervencijo v družini R. - D., nato pa so bili z obema opravljeni razgovori v okviru prve socialne pomoči, nato pa je bilo vabilo na razgovor za dne 6. 1. 2021 poslano zaradi vloge C. C.

62.Glede težav z zlorabo alkohola obdolženec ni iskal zdravniške pomoči, ker bi se želel zaradi te odvisnosti zdraviti, temveč je bila oškodovanka C. C. tista, ki si je za to prizadevala. Svojo odvisnost od alkohola je zanikal, kot izhaja iz izpovedb prič NB. NB., OB. OB., PB. PB. in RB. RB. ter pisne dokumentacije centra za socialno delo ter izpovedbe priče KB. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec prosil dr. MB. za izdajo napotnice za zdravljenje alkoholizma, je zmoten, saj je slednji ob pregledu 20. 12. 2020 zgolj navajal, da ima bolečine v spodnjem delu trebuha, medtem ko je njegove težave z alkoholom zdravnica ob pregledu tega dne zaznala sama in zaradi tega stopila v stik z C. C., s katero sta si prizadevali za obdolženčevo zdravljenje alkoholizma, a je bil slednji popolnoma neodziven. Priča dr. MB. je na glavni obravnavi 6. 6. 2022 tudi povedala, da obdolženec ni priznal, da ima težave z alkoholom, zato tudi ne vzdrži kritične presoje teza sodišča, da je bilo obdolžencu zdravljenje od alkoholizma nedostopno zaradi koronskih ukrepov, pa tudi ne, da se je težav z alkoholom zavedal in prosil za pomoč. Slednjega zato tudi ni mogoče oceniti kot olajševalno okoliščino, takšnega pomena pa tudi ni moč dati izvajanjem sodišča v napadeni sodbi o tem, da naj bi institucije zaradi neprepoznavanja nasilja v ukrepanju zatajile, ker oškodovanka C. C. v začetku decembra na center za socialno delo ni prijavila nasilja.

63.Pritožba graja zaključke sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni moglo izreči strožje enotne kazni dosmrtnega zapora, čeprav za slednje, ker je predhodno za tri posamezna kazniva dejanja umora določilo kazni 29 let zapora, sploh ni imelo več zakonskih možnosti. Navaja, da se ji poraja vprašanje, ali je določilo posamezne kazni pod 30 let zapora iz razloga, da se je lahko zanesljivo izognilo presoji v zvezi z možnostjo uporabe zakonskih določil v zvezi, kot to sicer pravilno navaja sodišče prve stopnje, neobligatornim izrekom najstrožje kazenske sankcije. Pri tem sodišče v razlogih sodbe pojasnjuje, da bi izrek kazni dosmrtnega zapora predstavljal odmik od dolgoletnih prizadevanj za humanizacijo kazni in se opira na pravno teorijo ter navaja, da taka kazen krši številna ustavna načela in ne omogoča resocializacije, čeprav v nadaljevanju obrazložitve v nasprotju s slednje navedenim ugotavlja pogoje pogojnega odpusta po 25. letih prestane kazni, iz obrazložitve v točki 163 pa je tudi razbrati naziranje sodišča, da je s 3. členom EKČP skladna le tista kazen, ki je časovno omejena. Pritožba opozarja, da kadar sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti, in da ni dopustno, da samo, ob sklicevanju na pravno teorijo in z opozorilom, da bi lahko bila določba v nasprotju z ustavnimi načeli, mednarodnimi akti in prizadevanji za humanizacijo kazni, arbitrarno odloči, da določene zakonske norme ni dopustno uporabiti. Graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi neupoštevanje olajševalnih okoliščin privedlo do neenakega obravnavanja storilcev in da obravnavana kazniva dejanja ne odstopajo od ostalih istovrstnih dejanj, pri čemer pritožba poudarja, da mora biti kazenska sankcija individualizirana in da sodišče ni obligatorno vezano na uporabo prav nobenih okoliščin in tudi ne na nobena dokazna pravila, kako bo posamično okoliščino ocenilo. Ne strinja se tudi z navedbo v sodbi, ko se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso v zvezi z izrekanjem prostostnih kazni storilcem podobnih kaznivih dejanj, pa pri tem ne navaja nobenih konkretnih podatkov o pregledu primerljive sodne prakse. Obravnavana kazniva dejanja, zlasti po teži in glede na obteževalne okoliščine, v katerih so bila storjena, ob številu kvalifikatornih okoliščin in stopnji ugotovljene krivde (v večini zaključenih zadev za istovrstna kazniva dejanja je šlo za bistveno zmanjšano prištevnost storilca), po oceni pritožbe nedvomno kvalitativno in kvantitativno bistveno odstopajo od vseh drugih podobnih zadev, ki so bile obravnavane od uvedbe kazni dosmrtnega zapora v Republiki Sloveniji, pri čemer do sedaj še noben storilec ni bil spoznan za krivega treh kaznivih dejanj umora, od tega vsakega ob izpolnitvi treh kvalifikatornih okoliščin ter dveh izvrševanih celo pred očmi otroka, prezreti pa tudi ni, da lahko sodišče izreče kazen dosmrtnega zapora že zgolj za dve kaznivi dejanji umora po 116. členu KZ-1. Pritožba navaja tudi, da je tožilstvo v obravnavani zadevi skrbno tehtalo, kako vrednotiti posamezne subjektivne in objektivne okoliščine, kot organ pregona pa si je po zakonu dolžno prizadevati za izrek zakonite, sorazmerne, poštene in pravične kazni, ki jo je dolžno predlagati na podlagi poglobljeno analiziranih vseh okoliščin storjenih kaznivih dejanj in njihove teže ter kazenske odgovornosti za kazniva dejanja in da je v obravnavani zadevi pri kaznovalnem predlogu moralo upoštevati tudi okoliščino, da je dokazni postopek pokazal, da je obdolženec tako hudo kaznivo dejanje v prihodnosti sposoben ponoviti, kar je potrdil izvedenec klinične psihologije dr. S. S. na glavni obravnavi, to pa je nedvomno zelo pomemben element, ki vpliva na odmero kazni. Iz izpovedbe priče SB. SB. z dne 11. 2. 2021 je razvidno, da obdolženca od izvršitve kaznivih dejanj ni odvrnila niti visoko zagrožena kazen in je z možnostjo le te že takrat računal, kar mu je bilo, kot je dobesedno navedla priča, ki ji je C. C. zaupala, "tudi v redu". Nobenega dvoma tako ni, da je obdolženec pri doseganju zastavljenih ciljev neomajen in ga pri tem nič ne ovira, kot ga tudi do sedaj ni zaustavilo niti zavedanje o visoko zagroženi zaporni kazni niti prisotnost lastnega otroka, pri čemer pritožba poudarja, da so bile grožnje s smrtjo naslovljene na vse R., tudi na oškodovanega F. F., ki ga je obdolženec v času morilskega pohoda iskal, vendar se takrat ni nahajal doma.

64.Pritožba državne tožilke zaključi, da posamezne določene kazni in obdolženemu E. E. izrečena enotna kazen 30 let zapora ne odražajo prave teže vseh storjenih kaznivih dejanj oziroma tudi močno zmanjšujejo pomen vseh obteževalnih okoliščin, ki sploh ne pridejo do izraza, ob dejstvu, da je kazniva dejanja storil v prištevnem stanju. Ob ocenjeni konkretni ponovitveni nevarnosti glede na vse okoliščine tega primera po prepričanju tožilstva z milejšo kaznijo od kazni dosmrtnega zapora ni mogoče doseči namena kaznovanja.

65.Ob uradnem preizkusu razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo glede izrečene kazenske sankcije in po presoji vseh povzetih pritožbenih navedb, s katerimi se državna tožilka zavzema za zvišanje posameznih določenih zapornih kazni in izrek enotne kazni dosmrtnega zapora obdolžencu, je pritožbeno sodišče zaključilo, da izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati ne v njegovo korist ne v njegovo škodo.

66.Pritožba državne tožilke utemeljeno poudarja, da je obdolženec z vsakim od kaznivih dejanj umora uresničil kar tri od zakonskih znakov, ki odvzem življenja pravno opredeljujejo kot umor po 116. členu KZ-1. Pritrditi ji je tudi, ko poudarja okoliščine, zaradi katerih je teža storjenih kaznivih dejanj umora in njihovih posledic zelo velika in ko navaja, da jih je pred storitvijo obdolženec skrbno načrtoval ter oškodovancem dalj časa grozil, zaradi česar so se ga bali, kljub temu, da se je zavedal, da mu za njegovo ravnanje grozi dolgoletna zaporna kazen.

67.Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v točkah 153 do 163 obrazložitve sodbe. Pojasnilo je, da je pri odmeri kazni upoštevalo težo storjenih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde. Pri teži dejanj je navedlo, da način in potek njihove izvršitve odstopata po drznosti in krutosti ter izkazujeta visoko stopnjo obdolženčeve organiziranosti in pripravljenosti, da oškodovancem vzame življenje, poudarilo je brutalnost njegovega ravnanja pri odvzemu življenj, ki se kaže v velikem številu vbodnih ran, ki jim jih je povzročil s kuhinjskim nožem, ob tem ko je oškodovancema A. A. in B. B. odvzel življenji navkljub prisotnosti njegovega sina, ki ga je rotil in prosil, da naj preneha. Pojasnilo je, da ni spregledati visoke stopnje obdolženčevega naklepa in da je kazniva dejanja izvršil v posledici kvalificiranih motivov z obarvanim naklepom; izstopajoče krutosti in brezobzirnosti njegovih ravnanj, ko je ravnal po vnaprej pripravljenem načrtu in organizirano ter da je pred tem oškodovance ustrahoval in jim je grozil, grožnje pa je posredno izrekel tudi prijateljem in znancem po vasi, ki so oškodovance na grožnje opozorili in da je vse to počel ob sočasni zlorabi alkohola, ki je močno zaznamovalo zadnje mesece pred izvršitvijo kaznivih dejanj. Ocenilo je, da je vse načrte usmeril v to, da oškodovance umori, da je pri tem ravnal z obarvanim naklepom in da je šlo za premišljeno in načrtovano ravnanje, ko stvari ni prepuščal naključju, zaradi česar mu tudi ni verjelo, ko je trdil, da v obravnavanem času ni vedel, kaj počne in ko je trdil, da je bil za vse kriv alkohol oziroma črna magija, ker da normalen človek kaj takega ne more storiti. Kot obteževalno okoliščino je upoštevalo obdolženčevo vedenje v zadnjih mesecih in pred izvršitvijo kaznivih dejanj, to je njegovo popivanje in ob tem neprilagojeno vedenje ter predhodno izrečene grožnje. Obrazložilo je, da ob nepopravljivosti posledic, ki jih je povzročil, ni spregledati hude travmatiziranosti družinskih članov in vaščanov ter posledice, ki jih je obdolženčevo ravnanje pustilo pri oškodovancih D. D. in F. F. in njuno prikrajšanost zaradi izgube najbližjih, navedlo pa je tudi, da ni mogoče mimo zaključka, da je obdolženec sposoben dejanje ponoviti in da ni pokazal dejanskega kesanja ter da razloge za svoje ravnanje v pretežni meri išče pri drugih osebah oziroma dejavnikih izven sfere njegovega delovanja, kar je zaključilo iz obdolženčevega zagovora. Upoštevalo je tudi, kot je še razvidno iz razlogov sodbe, da kaznivih dejanj ni priznal in da je bilo njegovo obžalovanje zaznati le v odnosu do oškodovanke C. C. in otroka, ne pa tudi do ostalih oškodovancev.

68.Pritožba državne tožilke graja razloge napadene sodbe, v kateri sodišče prve stopnje v nadaljevanju pojasnjuje, kaj je po njegovi oceni obdolženca vodilo do izvršitve kaznivih dejanj ter kako je presojalo olajševalne okoliščine in na podlagi česa je sprejelo svojo odločitev o kazenski sankciji, ki po oceni sodišča odraža ustrezno in pravično kaznovanje.

69.Teža kaznivih dejanj, ki se izraža v okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih poudarja pritožba, ki hkrati trdi, da jim je sodišče prve stopnje dalo premajhen pomen, se tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno odraža v posameznih določenih kaznih, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo za kazniva dejanja umora, pa tudi za kaznivo dejanje, ki ga je obdolženec storil na škodo svojega otroka, prav tako pa v enotni zaporni kazni. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje obteževalnih okoliščin, ki kažejo na težo izvršenih kaznivih dejanj, ni prezrlo in jim pri odmeri kazni tudi ni dalo premajhnega pomena. Obdolženčeve brezobzirnosti in brezbrižnosti do dejstva, da je vzel življenje trem ljudem in njegovih groženj oškodovancem ter strahu slednjih pred njim sodišče prve stopnje pri odmerjenih kaznih prav tako ni prezrlo, v določenih posameznih in izrečeni enotni kazni pa se primerno odražata tudi izrazita brutalnost njegovega ravnanja in prekomernost telesnih in duševnih bolečin, ki jih je povzročil oškodovancem pred smrtjo. Glede okoliščin, ki so narekovale sodišču, da obdolžencu za kazniva dejanja umora ni določilo najvišje predpisane kazni 30 let zapora, pritožba državne tožilke sodišču neutemeljeno očita, da je okoliščine ocenjevalo zelo nekritično in posplošeno ter da je določene popolnoma spregledalo. Strinja se le z zaključkom sodišča prve stopnje, da obdolženec zaradi stroge očetovske vzgoje ni imel lahkega otroštva in mladosti in da se je po pridobljeni izobrazbi zaposlil ter bil uspešen v službi in skrbel za družino, a je po njeni oceni sodišče prezrlo, da se je obdolženčev odnos do oškodovancev poslabšal takoj po rojstvu otroka in da svojega nesprejemljivega žaljivega odnosa do oškodovancev nikoli ni spremenil, kljub temu da je oškodovanki C. C. to obljubljal, prav tako pa ni prenehal z uživanjem alkohola.

70.Tako je sodišče prve stopnje obdolžencu v korist pravilno upoštevalo, da še nikoli ni bil obravnavan za kazniva dejanja, da je bil podjeten, delaven, uspešen v službi in je izkazoval skrb za ustvarjanje družinskega okolja, da do obdobja pred kritičnimi dogodki ni živel tako, da bi grobo kršil predpise in družbene norme in da so številne priče opisale njegovo delavnost in pripravljenost pomagati drugim ter njegovo skrb za otroka. Ob tem pa utemeljeno ni prezrlo njegovega nesprejemljivega odnosa do oškodovancev in je pravilno pojasnilo, da je tako živel vse do obdobja, ko so se začeli zaradi uživanja alkohola in nakopičenih težav intenzivirati njegovi problemi in da so se njegove težave na številnih življenjskih področjih začele kopičiti v zadnjih mesecih pred kritičnim dejanjem. Iz razlogov napadene sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje krivdo za obdolženčevo prekomerno uživanje alkohola in nesprejemljivo vedenje do oškodovancev pripisalo slednjim, temveč je sprejemljivo pojasnilo, da so bile njihove zahteve, da zapusti skupno prebivališče, in ko je bil ob tem izpostavljen tudi odtegnitvi otroka, tiste okoliščine, ki praviloma povprečnega človeka spravijo v hudo stisko. Hkrati tudi ni enostransko zaključilo, da naj to pripiše kar svojemu vedenju, temveč je pojasnilo, da je bil v dneh pred dejanjem v človeški stiski, ki se je manifestirala v njegovi agresivnosti, menjavi razpoloženja, obupu, joku, evforiji in da so bile te reakcije sočasno posledica njegove zlorabe alkohola in da je obravnavana dejanja nedvomno storil v hudi osebnostni stiski, iz katere sam ni videl izhoda in je ni znal razrešiti, a da njegov odziv na stisko nedvomno kaže na njegove pomanjkljive moralne vrednote.

71.Sodišče prve stopnje tudi ni enostransko ocenjevalo obdolžencove pripravljenosti, da poišče pomoč za svoje težave zaradi odvisnosti od alkohola. Pojasnilo je, da je tudi psihiater dr. X. X. izpostavil, da je obdolženec izkazoval željo po strokovni pomoči, preden se je odločil za dejanja, ob tem pa je hkrati poudarilo, da ni imel problemov, ki bi nastali šele v obravnavanem času in da je imel možnost, da se z njimi sooči in konkretne težave rešuje, če bi bil dejansko pripravljen sprejeti zaključek, da je najbolj primerno, da se zaradi kritičnih odnosov iz okolja umakne ter da bi se moral z vsemi težavami spoprijeti na način, ki ne odstopa od običajnega, saj gre za precej običajne stiske, ki nastopijo ob stresnih življenjskih situacijah. Pri tem je kot pomembnega ocenilo prispevek oškodovanke C. C. pri iskanju izhoda iz obdolženčevih težav, po drugi strani pa je poudarilo izrazito motiviranosti obdolženca, ki ga je vodila pri izvršitvi kaznivih dejanj.

72.Iz povzetega in ostalih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo odločbo o kazenski sankciji, je tako razvidno, da okoliščin, ki jih je upoštevalo in ocenjevalo pri odmeri kazni, ni presojalo enostransko. Nasprotno, ocenilo jih je poglobljeno in ne nekritično obdolžencu v korist, kot mu očita pritožba, prav tako pa ne le z vidika, ki bi bil zanj neugoden. Pritožbeno sodišče se z enostransko oceno okoliščin, ki jih podaja pritožba, ne strinja, temveč pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo odločbo o kazenski sankciji in jih kot pravilne povzema. Sodišče prve stopnje je med drugim pravilno ocenilo pomen obdolženčevega težkega otroštva in mladosti ter dejstva, da se odnosi med njim in očetom v njegovem odraslem obdobju niso izboljšali, temveč le še poslabšali, v čemer je utemeljeno prepoznalo dodatno obdolženčevo stisko, ki je skupaj z ostalimi konfliktnimi razmerji z oškodovanko C. C. privedla do ekscesne zlorabe alkohola v zadnjih mesecih pred obravnavanimi dejanji. Hkrati je tudi to okoliščino ocenilo kot takšno, ki ni opravičevala storitve kaznivih dejanj, ki so predstavljala nesorazmerna povračilna dejanja ter je pravilno pojasnilo, da je pri njih izstopala brutalnost, ki je bila motivirana z obdolženčevo sebičnostjo - pomanjkanjem empatije, zaradi česar je izvršil ravnanja, ki so privedla do hudega in nepopravljivega posega v nedotakljivost človeških življenj.

73.Težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pri odmeri kazni ustrezno ocenilo, prav tako obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri posameznih in izreku enotne zaporne kazni. V zakonsko določenem razponu kazni od 15 do 30 let zapora je za posamezna kazniva dejanja odmerilo po 29 let zapora in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se teža obravnavanih kaznivih dejanj, stopnja obdolženčeve krivde in obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v posameznih določenih in izrečeni enotni kazni ustrezno odražajo. V določenih posameznih kaznih 29 let zapora, ki jih je odmerilo, prav tako v enotni kazni, pa se v zadostni meri odražata predvsem olajševalni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, to je težko otroštvo in mladost obdolženca v primarni družini in dejstvo, da je ravnal v stanju zmanjšane prištevnosti, za katero pritožba državne tožilke neutemeljeno navaja, da je kot olajševalne okoliščine ni mogoče upoštevati. KZ-1 v tretjem (v zvezi z drugim) odstavkom 29. člena določa, da se sme storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, mileje kaznovati. To pomeni, da mu sme sodišče izreči kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni. Kadar se storilcu izreče zaporna kazen, a ne pod mejo, ki je predpisana, pa ugotovljena bistveno zmanjšana prištevnost večinoma narekuje izrek kazni, ki je v precejšnji meri pod zgornjo mejo predpisane kazni. Če je bila obdolženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zmanjšana, a ne do stopnje bistveno, pa je tudi to okoliščina, ki jo je mogoče šteti kot olajševalno, kot jo je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. Predvsem navedeni okoliščini sta po oceni pritožbenega sodišča tisti tehtni olajševalni okoliščini, ki narekujeta določitev kazni za posamezna kazniva dejanja, ki ne dosegajo najvišjo predpisano kazen 30 let zapora, tako določene kazni in izrečena enotna kazen pa še vedno odražajo veliko težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in obteževalne ter olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo.

74.Pritožba sodišču prve stopnje zato neutemeljeno očita, da posamezne kazni v navedeni višini ne odražajo ustreznega kazenskopravnega odziva na obdolženčevo ravnanje. Ob tem pritožbeno sodišče glede navedbe pritožbe državne tožilke v zvezi z obvezo sodišča, da obdolžencu izreče enotno kazen dosmrtnega zapora, dodaja, da je storilcu obvezno izreči kazen dosmrtnega zapora že v primeru, če bi mu bili za dve kaznivi dejanji umora iz 116. člena KZ-1 določeni kazni po 30 let zapora (1. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1). Iz že navedenih razlogov pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni ravnalo prav in bi moralo za obravnavana kazniva dejanja določiti po 30 let zapora ter nato izreči enotno dosmrtno zaporno kazen, v nasprotnem primeru pa zahtevati ustavno presojo ustreznosti te v zakonu predpisane kazni. Sodišče ima pravico oceniti olajševalne in obteževalne okoliščine tako, da določene posamezne kazni in izrečena enotna kazen po njegovi oceni odražajo ustrezno sankcioniranje.

75.V obravnavani zadevi določene kazni za kazniva dejanja umora po 116. členu KZ-1 in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 so po oceni pritožbenega sodišča, kot je bilo obrazloženo, ustrezno odmerjene. V razlogih, ki jih je v napadeni sodbi navedlo sodišče prve stopnje glede tehtanja o ustreznosti izreka enotne kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora, pa tudi ni razbrati ničesar takšnega, zaradi česar bi mu bilo mogoče očitati, da ni opravilo tehtne presoje o tem, kakšen je ustrezen kazenskopravni odziv na obdolženčeva ravnanja. Pritožbeno sodišče po obrazloženem zaključuje, da ni podlage za spremembo določenih posameznih in izrečene enotne kazni v škodo ali korist obdolženca.

76.Glede na navedeno, in ker ob uradnem preizkusu sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornika obdolženca in državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

77.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati, ker ni uspel s pritožbo (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

K točki III izreka (sklep)

78.Pooblaščenec oškodovancev mladoletnega D. D. in F. F. v pritožbah uvodoma navaja, da vlaga pritožbi iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, iz obrazložitve pritožb pa je razvidno, da se pritožuje le zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen dosmrtnega zapora.

79.Pritožbi pooblaščenca oškodovancev nista dovoljeni. ZKP v četrtem odstavku 367. člena določa, da sme oškodovanec izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo (357. člen), oprostilo obtoženca obtožbe (358. člen), sodbo, s katero je sodišče obdolženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (7. točka prvega odstavka 359. člena), objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških; če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena), pa se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen). Sodbo, s katero je sodišče obdolženca spoznalo za krivega, sme oškodovanec torej izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških, iz drugih razlogov pa le, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca. V obravnavani zadevi ne gre za primer, da bi državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, zato se oškodovanca zoper odločbo o kazenski sankciji, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje obdolženemu E. E., ne moreta pritožiti. Pritožbeno sodišče je zato njuni pritožbi, ki sta ju vložila po pooblaščencu, s sklepom kot nedovoljeni zavrglo (390. člen ZKP).

80.Sodna taksa zaradi nedovoljene pritožbe oškodovancema ni bila naložena, saj ne gre za nobenega od primerov iz 96. člena ZKP, ki določa obveznost oškodovanca, da v kazenskem postopku plača sodno takso.

-------------------------------

1Prim.: Kazensko pravo, Splošni del, Šesta izdaja, dr. Ljubo Bavcon et al., Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017, str. 273.

2Prim.: VSM sodba in sklep IV Kp 45439/2016 z dne 19. 10. 2021, VSL sodba in sklep II Kp 20273/2017 z dne 16. 9. 2021.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 29, 29/2, 29/3, 116, 116/1, 116/4, 192, 192/2, 258, 265 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/1, 367, 367/4, 378, 378/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.