Jedro

Položaj upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja ima lahko le ustanova, ki je ob podržavljenju bila cerkvena ustanova in lastnica premoženja, ob nadaljnjem pogoju, da je ob uveljavitvi ZDen še vedno delovala na območju Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1598/98-7 z dne 30.03.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.05.1998. S to odločbo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote C. z dne 04.02.1998. Z njo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin Ustanove Z.V. iz S. t. pri L., ki so bile razlaščene po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v LR Sloveniji (Uradni list RS, št. 10/48 do 22/65) z odločbo z dne 24.08.1959, Komisije za agrarno reformo Okrajnega ljudskega odbora L. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da tožeča stranka ni predložila listin niti drugih dokazov, ki bi potrjevali, da je bila ustanova V.Z. dejansko ustanovljena in v posledici tega, da je tožeča stranka njen pravni naslednik. Potrdil oziroma izjav Nadškofijskega ordinariata z dne 14.07.1995 in z dne 24.06.1997 tudi po oceni sodišča ni šteti za zadosten in verodostojen dokaz za dokazovanje navedenih dejstev.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je z veljavno listino izkazala pravno nasledstvo in da je bila navedena ustanova tudi ustanovljena. Upravičenec je verska skupnost in za pravno nasledstvo ter vsa ostala vprašanja veljajo določbe avtonomnega cerkvenega prava. Na podlagi cerkvenega prava je ustanova ustanovljena tudi z zapisom poslednje volje. Ker v postopku izdano potrdilo Nadškofijskega ordinariata z dne 24.06.1997 ni upoštevano, je odločba o zavrnitvi zahteve napačna. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Da bi bila Ustanova V.Z. iz S. t. ob podržavljenju cerkvena ustanova in v lasti tožeče stranke, tožeča stranka niti ne trdi, to pa ne izhaja niti iz odločbe o podržavljenju. Navedena ustanova je bila samostojna pravna oseba in zemljiškoknjižna lastnica podržavljenega premoženja. Nanjo se glasi tudi akt o podržavljenju. Tožeča stranka pa, kljub pozivu organa prve stopnje, ni predložila nobenega takšnega dokaza, ki bi kazal na to, da je bila cerkvena ustanova. Potrdilo, na katerega se sklicuje tožeča stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča. Okoliščine, na katere opozarja tožeča stranka v zvezi s pridobitvijo tega premoženja ter povezovanje s kanonskim pravom, so zato za presojo pravnega nasledstva in s tem upravičenosti do denacionalizacije, irelevantne.

Pa tudi če bi bila takšna ustanova, je potrebno upoštevati določbo 14. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta daje pravico do vračanja premoženja, podržavljenega cerkvenim ustanovam, pod nadaljnjim pogojem, da ob uveljavitvi tega zakona še vedno delujejo na območju Republike Slovenije. V konkretnem primeru pa iz predloženih spisov niti ne izhaja, da bi tožeča stranka zatrjevala takšno delovanje navedene ustanove.

Ker tožeči stranki na podlagi navedenih razlogov ni mogoče priznati položaja upravičenca do denacionalizacije, je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zato je sodišče pritožbo v skladu z določbo 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.