Jedro

Poklicna bolezen je podana, če so kumulativno izpolnjeni pogoji, določeni v 65. členu ZPIZ-1 in v Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca ... z dne 7. 11. 2006 v delu glede vzroka invalidnosti in ugotovi, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi mnogih dokazov sledilo mnenju sodne izvedenke, ki je mnenje podala pristransko in v njegovo škodo. Na njegove pripombe na mnenje sodišče ni reagiralo. Iz njegove delovne anamneze je razvidno, da je v ropotu delal cca 25 let, medtem ko izvedenka svojih trditev, da je v ropotu delal le 8 let, ni z ničemer podkrepila ali dokazala. Poškodbo hrbtenice, ki je nastala ob nezgodi na delovnem mestu in je bila začetek njegovih težav, izvedenka komaj omeni. Okvara sluha je kljub pozitivni delovni anamnezi in 25 let dela v ropotu, za izvedenko le bolezen, čeprav v njegovi medicinski dokumentaciji ni nobenega vpisa o obolenju ušes. Pozitivno mnenje za vpis v avtomehanično šolo, potrdilo za šoferski izpit, potrdilo za prekvalifikacijo v poklic voznik težke gradbene mehanizacije dokazujejo, da takrat s sluhom ni imel težav in so se pojavile pozneje in so bile verificirane s strani specialista medicine dela in na ORL oddelku v ... šele leta 2005, ko so mu prepovedali delo v ropotu in na strojih. Podatki o škodljivih vplivih pri delu in na rinežu – buldožer je podrobno opisal Republiški inštitut za medicino dela v svoji publikaciji, kjer so navedeni vsi potrebni parametri za priznanje poklicnega obolenja. V tej publikaciji so tudi podatki o škodljivih vplivih na delavca pri delu na rinežu – buldožerju. Ker se delo na buldožerju odvija v vseh primerih pod enakimi pogoji, meni, da odsotnost meritev vibracij in hrupa v njegovem primeru nikakor ne more biti odločujoče za priznanje ali nepriznanje poklicnega obolenja. Škodljivi vplivi pri delu na rinežu – buldožerju so dejstvo, ki je potrjeno v številnih meritvah. Nevrotične težave kot posledica dela v hrupu in vibracijah so se pričele leta 2000, ko je nevropsihiater ugotovil prolongirano stresno motnjo. Vsi objektivni znaki poklicnih obolenj, ki so pri njem verificirani, se pojavijo šele po cca 25-letnem delu na zdravje ogrožujočih delih. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da zdravstvene ustanove svoje arhive hranijo le 15 let. Meni, da pomanjkanje posameznih potrdil, nikakor ne more biti odločujoče za priznanje ali nepriznanje poklicnega obolenja ob pozitivni delovni anamnezi in dokazanih okvarah, ki naj bi bile poklicnega značaja. Sodišče prve stopnje je svoje mnenje oprlo na mnenje sodne izvedenke, ki ugotovi, da ima okvare, za katere je značilna poklicna etiologija in sicer okvaro sluha, znake vibracijske bolezni, okvaro hrbtenice po poškodbi na delovnem mestu in nevrozo, kot posledico dela v hrupu in vibracijah. Vsa ta dejstva zanemari in se odloči v korist toženca. Vztraja, da je vzrok ugotovljene III. kategorije invalidnosti poklicna bolezen zaradi dolgoletne izpostavljenosti prekomernemu hrupu in vibracijam in predlaga, da se imenuje drug neodvisen sodni izvedenec, da bo podal objektivno in neodvisno strokovno mnenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi je spor o tem, ali je vzrok ugotovljene III. kategorije invalidnosti poklicna bolezen.

Po 65. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) so poklicne bolezni po tem zakonu določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

Katere bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, so določene v Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003, v nadaljevanju pravilnik). Poklicna bolezen se ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov, izpostavljenost obremenitvam pa se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile. Bolezen oziroma znaki bolezni se ugotavljajo na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov ter ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav. Upošteva naj se krajši čas in najnižja intenziteta izpostavljenosti, ki po merilih stroke že lahko povzroči poklicno bolezen ter upošteva latentna doba za nastanek poklicne bolezni in sicer od trenutka zadnje izpostavljenosti do trenutka prvih znakov poklicne bolezni (4. člen pravilnika).

Posamezna pravno relevantna dejstva, ki vplivajo na pridobitev in obseg pravic iz invalidskega zavarovanja, so upoštevna, če so prepričljivo dokazana. V nasprotnem primeru je potrebno šteti, da pogoji niso izpolnjeni. Na način, kot je določen v 4. členu pravilnika, se ugotavlja poklicna bolezen tudi za okvaro sluha zaradi hrupa (točka 35) in za vibracijsko bolezen (točka 38). Torej poleg na podlagi delovne anamneze in ocene tveganja obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile, tudi na podlagi ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav.

V izvedenskem mnenju specialistke medicine dela, ki je mnenje o vzroku ugotovljene III. kategorije invalidnosti podala pismeno na podlagi vse dokumentacije v sodnem spisu, zdravstvene dokumentacije iz zdravstvenega kartona in dokumentacije, ki jo je tožnik prinesel, v zvezi s pripombami, ki jih je tožnik podal na mnenje, pa je mnenje podala še ustno neposredno zaslišana na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovne in objektivno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok bolezen in ne poklicna bolezen. Izvedenka je ugotovila, da sta pri delu s težko gradbeno mehanizacijo prisotna ropot in vibracija telesa in da je možno, da se pri takem delu razvije poklicna bolezen ali bolezen v zvezi z delom, da pa v dokumentaciji zdravstvenega kartona ni nobene medicinske dokumentacije o opravljenem predhodnem pregledu ob nastopu dela, ki bi potrjeval, da je imel tožnik pred nastopom dela normalen sluh oziroma da je bila pri njem klinična slika brez patoloških sprememb. Razen tega je ugotovila, da tožnik ni opravljal rednih obdobnih pregledov v ambulanti specialista medicine dela. Tožnik tekom postopka in enako v pritožbi, sicer vztraja, da nikoli ni imel vnetja ali drugih obolenj ušes, težave s hrbtenico pa so se pričele po poškodbi na delovnem mestu, vendar za to ni predložil nobenih dokazov ali dokazov, ki bi potrjevali drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila izvedenka. Torej dokazov o tem, da je opravil predhodni pregled ob nastopu dela, ki bi izkazoval normalen sluh in da je opravljal redne obdobne preglede v ambulanti specialista medicine dela, na katerih bi bile ugotovljene patološke spremembe. Tožnik je sicer zatrjeval, da je bila njegova delovna anamneza taka, da je delal v hrupu in da so bile pri delu prisotne take vibracije, ki so privedle do poklicne bolezni, vendar tudi tega ni dokazal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, v kakšnih pogojih je delal, ali so bile opravljene meritve hrupa in vibracij ter kakšne so bile te vrednosti. Tožniku je edino uspelo dokazati in to navaja tudi v pritožbi, da je imel leta 2005 okvarjen sluh, ne pa tudi, kakšen sluh je imel pred tem, saj o tem ne obstoji nobena medicinska dokumentacija.

Ker od vseh zahtevanih pogojev za priznanje poklicne bolezni iz 4. člena pravilnika tožnik izpolnjuje le pozitivno klinično sliko, ostali pogoji pa niso izpolnjeni oziroma jih tožnik ni uspel dokazati, pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni utemeljeno, uveljavljani pritožbeni razlogi pa niso podani. Zmotno je stališče pritožbe, da bi izvedenka morala dokazati, da je delal na ogrožujočih delih 25 let. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, saj ne odstopa od medicinske in druge dokumentacije, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev novega izvedenca. Glede na določbo 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Utemeljen dvom pa je podan takrat, ko obstajajo konkretni objektivni razlogi za dvom v pravilnost podanega mnenja. Takšnih konkretnih razlogov pa tožnik ne navaja, temveč zgolj pavšalno, da je izvedenka podala mnenje na podlagi mnogih dokazov pristransko in v njegovo škodo, ne pa konkretnih razlogov, ki bi kazali, da je mnenje podano pristransko in v njegovo škodo. Razen tega je izvedenka podala še dopolnilno mnenje, izrecno v zvezi s tožnikovimi pripombami, v katerem je poudarila, da poklicna bolezen, ki povzroča škodljivo delovanje hrupa, nastopi ob škodljivem delovanju hrupa, katerega raven presega z zakonom predpisane meje. V pojasnilu izvedenke je pogoj, da se ta bolezen prizna kot poklicna bolezen, poleg pozitivne delovne anamneze in ustreznih ekoloških izvidov, tudi pozitivna klinična slika, avdiogram ob nastopu dela oziroma dela, kjer vlada kritični ropot. Potrebni so rezultati periodičnih pregledov, ki opozarjajo na hujšo stopnjo okvare sluha, kot posledica akustične travme. Vsi ti pogoji pa pri tožniku, kot je prepričljivo ugotovila izvedenka, niso bili izpolnjeni. Izvedenka je mnenje podala tudi v zvezi s škodljivim delovanjem vibracij. Pojasnila je, da se bolezen prizna kot poklicna bolezen, če je podana pozitivna delovna anamneza, klinična slika, ki potrjuje bolezni živcev, krvnih žil, mišic, kosti in sklepov z jasnimi dokazi o organski in funkcijski okvari zaradi daljšega delovanja vibracij. Enako je tudi za to obolenje ugotovila, da ti pogoji pri tožniku niso izpolnjeni. Zmotno je pritožbeno stališče, da pomanjkanje posameznih potrdil, ne more biti odločujoče za priznanje ali nepriznanje poklicnega obolenja. Kot že rečeno, pri tožniku niti ni dokazana pozitivna delovna anamneza, ampak le pozitivna klinična slika, ob pomanjkanju tudi drugih dokazov.

Zaradi vsega obrazloženega, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.