Jedro

Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem).

Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca.

Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.

Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da sodna praksa in pravna terorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici, prvotni obtožni akt pa ignorira; sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev.

Dolžnost tožilstva je, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče okrožne državne tožilke, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.

Napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I obtoženega B. B. spoznalo za krivega storitve dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Obtoženemu je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, prvega odstavka 122. člena KZ-1 in prvega odstavka 204. člena KZ-1 določilo zaporne kazni, in sicer za vsako (kaznivo) dejanje štiri mesece zapora, nato pa obtožencu po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kot določene tri kazni po štiri mesece zapora in upoštevaje kazen eno leto zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 30815/2017, z dne 22. 6. 2023, pravnomočno 10. 10. 2023, izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora ter določilo, na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1, izvršitev z delom v splošno korist; odločilo je tudi o vštevanju pridržanja, pripora in dela že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 30815/2017 v izrečeno kazen ter določilo rok treh let od izvršljivosti sodbe, v katerem mora obtoženi opraviti delo v splošno korist. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan poravnati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Pod točko II je sodišče prve stopnje obtoženega B. B. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1 in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

3.Zoper oprostilni del prvostopenjske sodbe je vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz pritožbenih razlogov absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7. in 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Predlagala je, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je opis kaznivega dejanja najpomembnejša sestavina obtožnega akta, na katero je vezana pravica obtoženca do učinkovite obrambe, ter upravičeno poudarilo, da obrazložitev obtožnega akta oziroma spisovni podatki manjkajoče konkretizacije objektivnih zakonskih znakov v izreku ne morejo nadomestiti; utemeljen je zaključek, da očitek napeljevanja h kaznivemu dejanju velike tatvine ni konkretiziran niti v najmanjši meri, saj iz opisa izhaja zgolj, da je obtoženi potem, ko je storil tatvino na škodo C. C., bančno kartico s PIN kodo istega dne izročil A. A. in na ta način napeljal A. A. k dvigom gotovine na bankomatih oziroma k poskusu tega.

6.Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega, ter da v konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem). Iz razloga pomanjkljive konkretizacije izvršitvenega ravnanja napeljevanja se izkazuje kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženega, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, oprosti očitka tožilstva na podlagi 1. točke člena 358 ZKP.

7.Pritožnici ni mogoče pritrditi, da je izpodbijana sodba v oprostilnem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 7. in 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da gre za uveljavljanje dveh po vsebini nasprotnih absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, saj je kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana, ko sodišče popolnoma ne reši predmeta obtožbe, po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa takrat, ko sodišče obtožbo prekorači. Vendarle pa je iz pritožbenih navedb razbrati tožilkino razumevanje, da sodišče prve stopnje ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, in sicer z utemeljitvijo, da je izdalo sodbo na podlagi prvotne obtožnice, ki po njeni presoji, s spremembo obtožbe na glavni obravnavi v letu 2024, ne obstaja več.

8.Kritika pritožnice, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-289/95, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 6056/2012, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 6056/2012 ter članek mag. Damjana Florjančiča v Pravni praksi št. 21/2007, z dne 31. 5. 2007, in zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, ni utemeljena. Kot je nedvomno razbrati iz citirane sodne prakse ter pravne teorije, ni mogoče odrekati pravilnosti pritožničinemu stališču, da ima tožilstvo pravico spremeniti obtožnico; vendar pritožnica spregleda, da morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca. V skladu s citirano sodno prakso je stališče, da zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.

9.Tudi po presoji pritožbenega sodišča za spremembo obtožnice v konkretnem primeru niso bili podani pogoji, ki jih je določno opredelila, poleg sodne prakse, tudi pravna teorija, saj je v sicer pravnomočni obtožnici izostala konkretizacija izvršitvenega ravnanja napeljevanja, kar terja zaključek, da obtožnica ni bila sposobna obravnave že od vložitve dalje, te pomanjkljivosti pa ni mogoče sanirati s spremembo obtožnice po prvem odstavku člena 344 ZKP. Ker je v obravnavanem primeru tako mogoče ugotoviti, da je bilo to procesno upravičenje s strani tožilca uporabljeno v nasprotju z njegovim zakonsko predpisanim namenom, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je sprememba obtožnega akta nedopustna in izdalo oprostilno sodbo na podlagi 1. točke člena 358 ZKP, upoštevaje opis v prvotni obtožnici. Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da citirana sodna praksa in pravna teorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici meritorno, prvotni obtožni akt pa ignorira: sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev, ravno tako pa je ravnalo prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru.

10.Pritožnica tako nima prav, da sodišče prve stopnje ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka člena 371 ZKP. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da se citirana sodna praksa deloma sploh ne nanaša na enako procesno situacijo: v eni od omenjenih zadev je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni akt, ker je sprememba s strani upravičenega tožilca presegala obravnavan historičen dogodek.

11.Sodišče druge stopnje opozarja na dolžnost tožilstva, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče pritožnice, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.

12.Poleg načelne nedopustnosti takega procesnopravnega stališča pritožnice pa sodišče druge stopnje ugotavlja, ne le, da v prvotnem opisu, torej pred spremembo obtožnice na glavni obravnavi v letu 2024, ni konkretizirano napeljevanje, pač pa ni konkretizirana niti pomoč niti sostorilstvo: napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.

13.Kot neupravičeno se izkazuje sklicevanje pritožnice na sodbo VS RS opr. št. I Ips 44904/2017, z dne 29. 2. 2024, saj se nanaša na povsem drugo procesno situacijo (ena oseba kot storilec tatvine kartice in njene uporabe na bankomatu za razliko od obravnavane situacije, kjer gre za dva storilca). V pritožbi z ničemer ni konkretizirano, v čem sta situaciji sorodni, kar je glede na dejstvo, da sta v ključnem različni, logično.

14.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP) je pritožbo tožilstva zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo (člen 391 ZKP).

-------------------------------

Sodba VSRS opr. št. I Ips 59294/2010, z dne 19. 6. 2015. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 6056/2012, z dne 29. 9. 2022. Članek mag. Damjana Florjančiča. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Kp 24323/2016 , z dne 14. 12. 2017.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 37 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 344, 344/1

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.