Jedro

Toženka je z izpodbijano odločbo povračilo prevoznih stroškov izračunala za razdaljo od stalnega prebivališča do osnovne šole (tj. prevoz v šolo) in nazaj, torej od osnovne šole do stalnega prebivališča (tj. prevoz iz šole). Tožnica pa se zavzema, da ji pripada povrnitev stroškov prevoza dvakrat na dan v obe smeri, torej tudi za razdaljo, da se zakonita zastopnica tožnice, potem ko tožnico pripelje v šolo, vrne domov in tudi za razdaljo od doma do šole, ki jo opravi, da pride do šole po koncu pouka.

Po presoji sodišča ni podlage za razlago, da je upravičenec, to je učenec, upravičen do dvojnih stroškov prevoza. Prav tako predpisi ne določajo dodatnega plačila stroškov za povratek zakonitega zastopnika, potem ko otroka pripelje v šolo oziroma za pot njegovega prihoda v šolo, da učenca odpelje iz šole domov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Mestne občine Ptuj kot organ prve stopnje odločila, da se upravičenki mladoletni A. A., s stalnim prebivališčem na Ptuju (v tem upravnem sporu tožnica), vključeni v poseben program vzgoje in izobraževanja v Osnovni šoli T., za čas šolskega leta 2021/2022, od 1. 9. 2021 do 31. 8. 2022, odobri povračilo stroškov prevoza na relaciji ... (domač naslov) - Osnovna šola T. - ... (domač naslov) (1. točka izreka). Povračilo stroškov prevoza se na osnovi dejansko prevoženih kilometrov na tej relaciji, obračuna v skladu z Aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji v višini 10 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, veljavne za tekoči mesec. Dnevni prevoz v obe smeri skupaj znaša 37 km (2. točka izreka). Sredstva za povračilo prevoznih sredstev se na podlagi priloženega potrdila šole, ki ga upravičenka obiskuje in iz katerega mora biti razvidno število dni v mesecu, ko je bila upravičenka prisotna v šoli, nakazujejo mesečno na osebni račun zakonite zastopnice upravičenke B. B. do 25. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka) ter da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je zakonita zastopnica B. B. 24. 8. 2021 podala vlogo za uveljavljanje pravice do povračila stroškov prevoza v šolskem letu 2021/2022 za upravičenko (tožnico), ki je vpisana v Osnovno šoloT. Vloga je bila popolna oz. je vsebovala vse s Pravilnikom o povračilu stroškov šolskega prevoza šoloobveznih otrok in otrok s posebnimi potrebami v Mestni občini Ptuj (v nadaljevanju: Pravilnik Mestne občine Ptuj) zahtevane podatke in dokazila. Organ prve stopnje je ugotovil, da upravičenka izpolnjuje pogoje za povračilo prevoznih stroškov.

3.Kot pravna podlaga so navedena določila 56. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn), 16. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami1 in 2. člen Pravilnika Mestne občine Ptuj. Skladno z določbami Pravilnika Mestne občine Ptuj in Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, kilometrina iz naslova povračila prevoznih stroškov otroku s posebnimi potrebami znaša 10 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, veljavne za tekoči mesec, za prevoženi kilometer. Glede na stalno prebivališče na naslovu ..., Ptuj, pripadajo upravičenki stroški prevoza do Osnovne šole T., in nazaj, dnevni prevoz skupaj znaša 37 km.

4.Pravica do povračila stroškov pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, podeli pa se za obdobje šolskega leta ali do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na priznanje pravice. Podlaga za povrnitev prevoznih stroškov je priloženo potrdilo šole, ki jo upravičenka obiskuje, iz katerega mora biti razvidno število dni v mesecu, ko je bila upravičenka prisotna v šoli. Ob pouka prostih dnevih se povračilo stroškov prevoza v šolo ne izplačuje.

5.Na podlagi 82. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja lokalne skupnosti zagotavljajo sredstva za prevoze otrok s posebnimi potrebami. Sredstva za povračilo stroškov prevoza upravičenca se nakazujejo mesečno na osebni račun njegovega zakonitega zastopnika. Zakonita zastopnica je dolžna vsako spremembo, ki vpliva na dodeljeno pravico sporočiti Občinski upravi Mestne občine Ptuj v roku 15 dni po nastali spremembi.

6.Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil.

Navedbe strank v upravnem sporu

7.Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi priznanja pravice do povračila potnih stroškov za prevoz v šolo dvakrat na dan v obe smeri.

8.Tožnica je že v svoji vlogi z dne 25. 8. 2021, na podlagi katere je toženka odločala o pravici do povrnitve stroškov prevoza, jasno navedla dejansko stanje. V točki relacija prevoza otroka je navedla: "... Ptuj (domač naslov) - Osnovna šola T. in nazaj - 2 x na dan". To pomeni, da zakonita zastopnica otroka zjutraj pelje v šolo in se vrne domov ter gre po zaključku pouka po otroka in ga pelje domov.

9.Iz tožnici neznanih razlogov je z izpodbijano odločbo toženka priznala le razdaljo od ... Ptuj (domač naslov) - Osnovna šola T. in nazaj v izmeri 37 km. Navedeno pomeni, da je priznan le prevoz tožnice v šolo, ne pa tudi domov. Kar pa seveda ne ustreza dejanskemu stanju niti potrebam tožnice mld. A. A. Da se tožnici zagotovi prevoz v šolo in domov, mora zakonita zastopnica priznano relacijo prevoziti dvakrat dnevno.

10.Zakonita zastopnica je svoji vlogi priložila tudi Odločbo o upravičenosti do delnega plačila za izgubljeni dohodek Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Ptuj. Iz odločbe jasno izhaja, da je zapustila trg dela zaradi varstva in nege svojega otroka A. A., torej je (zelo poenostavljeno povedano) pri njej "zaposlena" 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Med njene obveznosti in odgovornosti spada tudi prevoz otroka v šolo in domov, kar pa ni mogoče drugače, kot da dnevno relacijo prevozi dva krat. To je tudi bistvena razlika med zaposlenimi starši, ki vozijo šoloobvezne otroke v šolo ter starši, ki so prejemniki delnega plačila za izgubljeni dohodek. Zaposleni starši dobijo iz občinskih sredstev povrnjene stroške prevoza enkrat dnevno, hkrati pa dobijo od delodajalca povrnjene še stroške prevoza na delo, kar pomeni, da dobijo dejansko povrnjene stroške prevoza dvakrat dnevno. Ker je zakonita zastopnica pri upravičenki zaposlena in nima drugega delodajalca oz. ga tudi ne sme imeti, dobi stroške prevoza povrnjene le polovično in je s tem neupravičeno oškodovana. Iz tega razloga bi morala toženka pri svoji odločitvi presojati individualno dejansko stanje tožnice in zakonite zastopnice.

11.Individualizacija 3. člena Pravilnika Mestne občine Ptuj v konkretnem primeru pomeni, da mora za to, da se tožnici zagotovi prevoz v šolo in domov, zakonita zastopnica priznano relacijo prevoziti dvakrat dnevno. Dejansko prevoženi kilometri v konkretnem primeru znašajo 2 x 37 km, torej 74 km. Pravilna uporaba Pravilnika Mestne občine Ptuj bi torej pomenila, da dnevni prevoz v obe smeri skupaj znaša 74 km.

12.To potrjuje tudi analogna uporaba pravil Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, na katero se prav tako sklicuje toženka, saj je v drugem odstavku 5. člena določilo: "Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela iz prejšnjega stavka se javnemu uslužbencu povrne glede na število prihodov na delo in odhodov z dela".

13.Tožnica opozarja na analogno uporabo 3. in 4. člena Pravilnika o organizaciji in povračilu prevoznih stroškov za prevoze otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, iz katerih smiselno izhaja, da se stroški prevoza povrnejo tudi odrasli spremljevalni osebi, če ta ni v delovnem razmerju ali ne dobi teh stroškov povrnjenih iz drugega pravnega naslova. Zato zadošča izjava staršev, da strošek prevoza zanje ali za odrasle spremljevalne osebe ni povrnjen iz drugega pravnega naslova. V tem primeru pripada staršem na dan povrnitev štirikratnega prevoza za dni, ko je bil otrok vključen v prilagojen program. Tožnica meni, da to velja zgolj za povračilo stroškov prevoza za otroke s posebnimi potrebami, katerih starši so prejemniki delnega plačila za izgubljeni dohodek in torej nimajo zagotovljene povrnitve presežka potnih stroškov iz drugega pravnega naslova.

14.Tožnica dodaja, da precejšnje število občin v Sloveniji upošteva spredaj navedene argumente in staršem otrok s posebnimi potrebami, ki so prejemniki delnega plačila za izgubljeni dohodek, priznava povrnitev štirikratnega prevoza na dan.

15.Tožnica navaja, da je med strankama dejansko stanje nesporno. Zakonita zastopnica vozi tožnico dnevno v šolo in nazaj, razdalja v obe smeri znaša 37 km in zakonita zastopnica mora relacijo prevoziti dvakrat dnevno, da pelje tožnico v šolo in nazaj. Med strankama je sporno le pravno vprašanje: ali tožnici pripada povračilo potnih stroškov v dnevni izmeri 37 km, kot trdi toženka, ali v dnevni izmeri 74 km, kot to trdi tožnica.

16.Tožnica predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se tožnici za šolsko leto 2021/2022 odobri povračilo stroškov prevoza na relaciji ... Ptuj (domač naslov) - Osnovna šola T. - ... Ptuj (domač naslov), dnevni prevoz v obe smeri, ki skupaj znaša 74 km.

17.Toženka je sodišču posredovala upravni spis in v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Vztrajala je pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter odločbe organa druge stopnje. Zavrnila je tožbene navedbe, da je tožnica upravičena do povračila relacije prevoza dvakrat dnevno po 37 km na podlagi Odločbe o upravičenosti do delnega plačila za izgubljeni dohodek, št. 1211- 1012/2020-31950/6 z dne 7. 1. 2021, ki jo je zakoniti zastopnici tožnice izdal CSD Ptuj, saj iz Pravilnika Mestne občine Ptuj nedvoumno izhaja, da se povračilo prevoznih stroškov določi na relaciji dom upravičenca - vzgojno-izobraževalni oziroma socialno-varstveni zavod oziroma drugi izobraževalni zavodi in nazaj. Toženka je nasprotovala tudi tožbenim navedbam, da je bistvena razlika med starši, ki vozijo šoloobvezne otroke v šolo in so zaposleni ter starši, ki so prejemniki delnega plačila za izgubljen dohodek. Iz navedenega Pravilnika ne izhaja, da so med starši razlike in jim je potrebno stroške povrniti drugače. Toženka pojasnjuje, da gre zgolj za pavšalne navedbe tožnice, da dobijo zaposleni starši še stroške prevoza na delo, saj stroškov prevoza posameznega delavca na delo ni moč enačiti s stroški prevoza otrok v šolo, saj gre za dva povsem drugačna instituta.

Odločanje sodišča

18.Tožba ni utemeljena.

19.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločbe o povračilu stroškov šolskega prevoza za mladoletno tožnico, ki je vključena v poseben program vzgoje in izobraževanja na Osnovni šoli T.

20.Med strankama ni sporno, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov prevoza, za dneve, ko je prisotna pri pouku, ki ga opravijo njeni starši oz. zakonita zastopnica, prav tako ni sporen naslov stalnega prebivališča upravičenke niti naslov osnovne šole, v kateri je vključena v poseben program vzgoje in izobraževanja in da razdalja med tema dvema naslovoma v obe smeri znaša 37 km.

21.Med strankama je sporna razlaga materialnopravnih določb, ki se nanašajo na razdaljo, za katero določi znesek povračila stroškov šolskega prevoza.

22.Toženka je z izpodbijano odločbo povračilo prevoznih stroškov izračunala za razdaljo od stalnega prebivališča do osnovne šole (tj. prevoz v šolo) in nazaj, torej od osnovne šole do stalnega prebivališča (tj. prevoz iz šole). Tožnica pa se zavzema, da ji pripada povrnitev stroškov prevoza dvakrat na dan v obe smeri, torej tudi za razdaljo, da se zakonita zastopnica tožnice, potem ko tožnico pripelje v šolo, vrne domov in tudi za razdaljo od doma do šole, ki jo opravi, da pride do šole po koncu pouka.

23.Na podlagi petega odstavka 56. člena ZOsn, na katerega se je pri odločitvi pravilno oprla toženka, imajo otroci s posebnimi potrebami iz prvega odstavka 12. člena2 tega zakona pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi. Da je v konkretni zadevi pravica do brezplačnega prevoza določena v odločbi o usmeritvi tožnice, med strankama ni sporno. O načinu prevoza se osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo, kar določa četrti odstavek 56. člena ZOsn, pri čemer v obravnavani zadevi način prevoza tožnice, tj. da jo v in iz šole peljejo starši oz. zakonita zastopnica, za kar občina povrne prevozne stroške, ni sporen. Pravilnik Mestne občine Ptuj v drugem in tretjem odstavku 3. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza določi na osnovi dejansko prevoženih kilometrov na relaciji dom upravičenca - šola/zavod in nazaj.

24.Glede na povzeta določila imajo učenci pravico do brezplačnega prevoza v šolo in iz šole. Ni pa po presoji sodišča v povzetih določbah podlage za razlago, da je upravičenec, to je učenec upravičen do dvojnih stroškov prevoza. Prav tako predpisi ne določajo dodatnega plačila stroškov za povratek zakonitega zastopnika, potem ko otroka pripelje v šolo oziroma za pot njegovega prihoda v šolo, da učenca odpelje iz šole domov.

25.Navedena materialnopravna podlaga velja tako za starše, ki se nato odpravijo na delovno mesto, kot tudi za starše, ki gredo nazaj domov oz. kam drugam. Tožbene navedbe, da zaposleni starši dobijo povrnjene stroške poti do delovnega mesta, je treba razlagati kot pravico zaposlenega, ki je upravičen do povračila prevoznih stroškov iz delovnega oz. pogodbenega razmerja z delodajalcem. Gre za drug pravni naslov, na podlagi katerega se lahko zahteva povračilo stroškov prevoza delavca za njegovo pot od doma do delovnega mesta, pri čemer te stroške krije delodajalec svojemu delavcu. S tem v zvezi tudi ni utemeljeno sklicevanje na (analogno) uporabo pravil Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oz. Aneksa k tej kolektivni pogodbi, saj ta velja za delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah s področja negospodarskih dejavnosti, torej se ne nanaša na v tem upravnem sporu obravnavano pravico do brezplačnega prevoza, ki jo ZOsn daje določenim kategorijam učencev, v okviru urejanja osnovnošolskega izobraževanja.

26.Glede odločbe zakonite zastopnice o upravičenosti do delnega plačila za izgubljen dohodek CSD Ptuj, se sodišče strinja z upravnim organom, da vsebina te odločbe ne vpliva na to, za kakšno razdaljo se upravičenki prizna povračilo stroškov prevoza v šolo. Pri navedeni odločbi gre za pravico starša do delnega plačila za izgubljeni dohodek, ker zapusti trg dela in neguje in varuje otroka, in se prav tako ne nanaša na v tem upravnem sporu obravnavano pravico do brezplačnega prevoza učencev.

27.Neutemeljeno se tožnica tudi sklicuje na Pravilnik o organizaciji in povračilu prevoznih stroškov za prevoze otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, saj ta določa organizacijo in povračilo prevoznih stroškov za zagotavljanje pravice do prevozov otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ki jih v skladu s predpisi zagotavlja ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport iz državnega proračuna (1. člen) in ki določa, da so upravičenci po tem pravilniku starši ali zakoniti zastopniki otrok s posebnimi potrebami, ki so vključeni v prilagojen program za predšolske otroke v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami; in starši učencev s posebnimi potrebami v oskrbi v domovih za učence s posebnimi potrebami za pot domov in nazaj od pouka prostih dnevih (2. člen). V obravnavani zadevi pa ni sporno, da gre za pravico do prevoza, ki jo zagotavlja lokalna skupnost (Mestna občina Ptuj) in da mladoletna upravičenka obiskuje poseben program vzgoje in izobraževanja v Osnovni šoli T. in da gre za prevoze ob dnevih, ko se izvaja pouk oz. za povračilo stroškov prevoza za dneve ko je upravičenec prisoten pri pouku. Zato se zanjo ta pravilnik ne uporablja. Pravilnik res ureja tudi položaj odrasle osebe, ki spremlja otroke, vendar gre za spremljanje otrok na javnem prevozu oz. prevozu, ki ga organizira zavod. Ta oseba dobi povrnjene stroške javnega prevoza (stroški za mesečno vozovnico), če ni v delovnem razmerju v zavodu (ki organizira prevoz) in ne dobi stroškov povrnjenih iz drugega naslova (tako tretji odstavek 3. člena navedenega pravilnika). V obravnavanem primeru pa gre za povrnitev stroškov prevoženih kilometrov, ki jih zakonita zastopnica opravi s svojim avtomobilom, za pot, ko tožnico pelje v osnovno šolo in nazaj, česar pa torej navedeni pravilnik ne ureja.

28.Izpodbijani upravni akt je po presoji sodišča pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

29.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, med strankama postopka ni bilo sporno. Sodišče je na podlagi tožbenih navedb odločalo zgolj o spornih pravnih vprašanjih glede izračuna razdalje za določitev zneska povračila stroškov šolskega prevoza, kar predstavlja na zakonu utemeljeno in dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu.

30.Povračila stroškov ni zahtevala nobena stranka, zato sodišče o tem ni odločalo. Sicer pa velja, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Ta določa, da se lahko otroci s posebnimi potrebami, ki jim ni mogoče zagotoviti vzgoje in izobraževanja v kraju njihovega prebivališča in jim zaradi oddaljenosti prebivališča od kraja vzgoje in izobraževanja ni mogoče zagotoviti prevoza, vključijo v zavod za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, socialnovarstveni zavod, domove učencev za otroke s posebnimi potrebami ali se namestijo v rejniško družino.

2Prvi odstavek 12. člena ZOsn določa: Učenci s posebnimi potrebami so učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja. Ti učenci so glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o osnovni šoli (1996) - ZOsn - člen 56, 56/5 Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000) - ZUOPP - člen 16

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.