Jedro

Naročnik lahko svoje pravice iz naslova jamčevanja uveljavlja sodno proti ponajemniku v primeru nepremičnin v 3 letih, sicer je tožbena ugasnila. Rok je prekluzivni in ga ni mogoče podaljšati.

Vsak naročnik ima poleg jamčevalnih zahtevkov tudi pravico do povračila škode, ki jo je pretrpel zaradi napake.

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi, izpodbijana sodba (pravilno sklep) se razveljavi pod I. 1 točka in v 2. odst. 2. točke izreka glede podrejenega zahtevka ter v posledici tega glede pravdnih stroškov pod I. 3. točka izreka in pod II. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni se sodba (pravilno sklep) sodišča prve stopnje potrdi pod I. 1. odst. 2. točke izreka glede primarnega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno s sklepom) je prvostopno sodišče zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala od obeh toženih strank povrnitev zneska 4.256,38 SIT s pripadki, odpravo napak na objektu D. oziroma podrejeno povrnitev nastale škode v znesku 7.612.133,00 SIT s pripadki ter povrnitev pravdnih stroškov; tožeči stranki pa je naložilo, da povrne prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 273.105,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, drugotoženi stranki pa v znesku 335.687,50 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožeče stranke. Oba se sklicujeta na 10 letni zastaralni rok, ki je predviden v 104. čl. posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/77; v nadaljevanju PGU). Zato paragrafa 933. čl. ODZ v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Tudi sicer po mnenju obeh, zahtevek ni zastaran, tožeča stranka pa se tudi nikdar ni odpovedala pravicam iz jamčevanja za napake kot je to nepravilno intrepretirala prvostopna odločba.

Drugotožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom prvenstveno zahtevala odgovornost (jamčevanje) za stvarne napake, ki so nastale na objektu, saj je z zahtevkom pod I. 2. točka zahtevala odpravo napak. Poleg tega zahtevka, pa je uveljavljala še povračilo škode, ki ji je nastala zaradi sanacije del na fasadi v letih 1987 in 1988 v višini 4.265,38 SIT in podrejeno povračilo škode, ki ji je zaradi odprave napak v višini 7.612.133,00 SIT nastala v letu 1992. Odločitev prvostopnega sodišča, ki se nanaša na jamčevalni zahtevek tožeče stranke (odpravo napak) je pravilna. Splošne predpostavke zahtevka iz naslova jamčevanja so namreč: da ima zgradba napako (kršitev pogodbe); da je napaka v vzročni zvezi s storitvijo, ki se jo je zavezal opraviti izvajalec del; da naročnik za napako ni vedel in tudi ni bil dolžan vedeti; da se napaka pokaže v določenem jamčevalnem roku; da je naročnik pregledal stvari in obvestil o napaki v določem roku in da je uveljavljal svoj zahtevek za odpravo napak v določenem roku. Prvostopno sodišče je pri tem pravilno ugotovilo, da je objekt dijaškega doma napake imel, da so napake nastale tudi v zvezi z delom toženih strank in so se v določenem (jamčevalnem) roku pojavile ter da je tožena stranka pravilno, v določenem roku o napakah obe toženi stranki obvestila. Vendar pa je ob tem tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka svojega zahtevka s tožbo po sodni poti ni uveljavljala v roku, ki ga za jamčevanje napak izrecno predvideva 933. paragraf ODZ. Ta namreč določa, da je potrebno zahtevo za jamčevanje sodno uveljaviti v roku 3 let, sicer naročnik svojo pravico do tožbe izgubi. V navedenem roku, ki je prekluziven, pa tožeča stranka svoje pravice iz jamčevanja dejansko ni sodno uveljavljala, saj je bila tožba vložena dne 15.12.1989, zadnje obvestilo tožeče stranke za odpravo napak pa je bilo dne 13.2.1986. Zato je prvostopno sodišče v tem delu (pod I. 1. odst. 2. točka) tožbo tožeče stranke pravilno zavrglo.

V zvezi z omenjeno odločitvijo je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo določbe ODZ, saj so tožeča stranka in toženca dejansko sklenili pogodbe v času pred uveljavitvijo Zakona o obligacijskih razmerjih. Sicer pa tožeča stranka zato ni v slabšem položaju. Rok, ki je potreben za vložitev takšne tožbe po ZOR-u je celo krajši in znaša 1 leto od obvestila o napakah izvršenega posla (glej 1. odst. 616. čl. ZOR).

Obe pritožnici se v pritožbah tudi napačno sklicujeta na 10 letni rok iz 104. čl. PGU. Po omenjenem določilu izvajalec zgolj odgovarja za pomanjkljivosti objekta, glede njegove trdnosti in varnosti, ki bi se pokazale v času znotraj 10-tih let od sprejema in izročitve del. To določilo, niti druge določbe PGU pa ne določajo rokov uveljavljanja zahtevkov po sodni poti. Bistveno je, kdaj je naročnik napake odkril, o njih (prav tako v potrebno določenem roku) obvestil prevzemnika, v vsakem primeru pa je potrebno tako po določbah ODZ, kot po določbah ZOR-a zahtevek za jamčevanje za stvarne napake uveljavljati v točno določenem roku od dneva obvestila napak, sicer svoje pravice iz tega naslova naročnik sodno ne more več uveljavljati. Tožeča stranka tako, kot je razvidno iz podatkov spisa očitno ni postopala. Čeprav je prve napake ugotovila zapisniško že dne 21.9.1981, (priloga A57), zadnje pa dne 13.2.1986 (priloga A75), je tožbo vložila šele dne 15.12.1989. Zato je ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka glede jamčevanja napak tožbe ni vložila v zakonitem roku 3 let pravilna, prav tako pa tudi odločitev, da je pravico do takšne tožbe izgubila.

Glede na dejstvo, da je navedeni rok za vložitev tožbe prekluziven, pa so irelevantni vsi ostali pomisleki, ki jih imata pritožnici v zvezi z navedenim zahtevkom. (Tudi nepravilno razlogovanje prvostopne odločbe o "odpovedi" tožeče stranke svojim pravicam do odprave napak).

Glede na zgoraj navedeno, je Višje sodišče pritožbo tožeče stranke in pritožbo stranskega intervenienta, ki se nanašata na odpravo napak pod I. 1. odst. 2 točka izreka odločbe zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) potrdilo v skladu z 2. točko 380. čl. ZPP.

Vsak naročnik ima poleg jamčevalnih zahtevkov tudi pravico do povračila škode, ki jo je pretrpel zaradi napake. Tožeča stranka je, kot je bilo zgoraj omenjeno, izrecno uveljavljala poleg zahtevka za odpravo napak tudi povračilo škode za odpravo napak v letih 1987, 1988 in 1992. Izpodbijana odločba o samem odškodninskem zahtevku, ki ga uveljavlja tožeča stranka ne vsebuje razlogov, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prvostopna odločba, razen splošnega stališča o zastaranju odškodninskih terjatev, o sami škodi, ki jo uveljavlja tožeča stranka v dveh postavkah za povsem določena obdobja ne vsebuje ničesar. Tako je glede zahtevka povračila škode ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. Zato je bilo potrebno v tem delu, v posledici tega pa tudi glede odločitve pravdnih stroškov (pod I. 1. točke, v 2. odst. 2. točke in 3 točke izreka ter pod II. izreka) prvostopno odločbo razveljaviti in jo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje (3. točka 380. čl. ZPP).

Pri ponovnem sojenju bo moralo prvostopno sodišče upoštevati, da je nastala tožeči stranki škoda že v času veljavnosti ZOR. Zato je potrebno glede zahtevka povrnitve škode uporabiti njegova določila.

Prvostopno sodišče se bo moralo tudi opredeliti, ali gre za povračilo škode, ki jo je pretrpel naročnik zaradi napake (618. - 620. ZOR) ali za škodo, ki jo je naročnik utrpel na drugih dobrinah, zaradi česar odgovarja v tem primeru podjemnik po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti zaradi kršitev pogodbe. V zvezi s tem je namreč pomembno načelno pravno mnenje obče seje VS Slovenije (glej poročilo VSS št. 2/86, st. 47), po katerem naročnik, ki prevzemnika posla (podnajemnika) ni pravočasno obvestil o napaki opravljenega dela, izgubi poleg jamčevalnega zahtevka tudi pravico do odškodnine za škodo, ki jo je na sami stvari, ki je predmet pogodbe utrpel zaradi napake o opravljenem delu (618., 619. in 620. čl. ZOR), razen če zakon ne določa drugače (npr. 217. čl. ZOR). Pravico do povrnitve škode, ki jo je zaradi napake na opravljenem delu utrpel na drugih svojih dobrinah, pa lahko naročnik uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti tudi, če prevzemnika posla (podnajemnika) ni obvestil o napakah na opravljenem delu (3. odst. 488. čl. v zvezi s 3. odst. 121. čl. ZOR). Zato je tudi potrebno, da se prvostopno sodišče določno opredeli do škode, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka. Glede zastaranja pa bo potrebno upoštevati, da velja za odškodninske terjatve določilo 376. čl. ZOR-a. Odločitev o nadaljnih stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 166. čl. ZPP. Zaradi delne razveljavitve se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.