Jedro

Preživnina se določi po potrebah otroka in po premoženjskih razmerah staršev in so podatki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki se nanašajo na minimalne stroške preživljanja otrok, lahko le pomoč pri določanju višine preživnine, ne pa odločujoč faktor.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 29.5.1993 na Matičnem uradu, nedoletnega sina, roj., je dodelilo v varstvo vzgojo in oskrbo materi, tožencu pa naložilo, da od 4.9.1998 plačuje preživnino za nedoletnega mesečno po 20.000,00 SIT. O stroških je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. S sklepom, ki pa ni predmet pritožbe, pa je sodišče vzelo na znanje umik tožbenega zahtevka pod točko 4 tožbe.

Zoper sodbo in sklep vlaga toženec pritožbo in čeprav izrecno pravi, da se pritožuje tudi zoper sklep, v obrazložitvi svoje pritožbe z ničemer sklepa ne napada, saj za to tudi ne bi imel pravnega interesa. Pritožbo vlaga zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne odločitve in pravi, da sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki jih je navedel v teku dosedanjega postopka in pri tem zlasti izpostavlja dejstvo, da je ob odhodu pustil v brezplačno uporabo materi in otroku stanovanje, ki ga je že pred sklenitvijo zakonske zveze v celoti opremil. Zaradi interesov otroka je v stanovanju pustil tudi vso opremo. Pri odmeri višine preživnine pa sodišče ni upoštevalo podatkov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki se nanašajo na minimalne stroške preživljanja otrok različnih starosti. Ti stroški znašajo za otroka do sedmih let 23.000,00 SIT, za šoloobveznega otroka pa 27.000,00 SIT. Toženec že plačuje eno preživnino in sicer v višini 17.000,00 SIT za otroka, ki obiskuje četrti razred osnovne šole in če bi sodišče primerjalo preživninsko obveznost za tega otroka s preživninsko obveznostjo predšolskega otroka, bi morala biti preživnina nižja, kot pa jo je določilo sodišče. Sodišče bi torej moralo upoštevati dejstva, ki se nanašajo na prepustitev stanovanja in opreme, cenzuse minimalnih stroškov, ki se upoštevajo v postopkih odmere in preživninsko obveznost za šoloobveznega otroka, in po presoji vseh teh okoliščin odločiti o višini preživnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče preživnino ustrezno zniža. Toženec pa se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Pravi, da je sodišče v nasprotju z običajno prakso vse pravdne stroške naložilo v plačilo njemu iz razloga, ker je kriv za razvezo, vendar zakon ne dovoljuje ugotavljanja krivde za razvezo, ampak le ugotavljanje vzrokov nevzdržnosti skupnega življenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče preizkusi skladnost oz. dopustnost izreka pod 4. tč. sodbe, oz. na kaj se nanaša umik zahtevka (lahko bi se nanašal na stroške postopka, če pa se ne nanaša na stroške, pa naj pritožbeno sodišče odloči, da sta pravdni stranki dolžni plačati vsaka polovico taks, svoje stroške pa nosita sami).

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje pritožniku, da je obravnavalo samo pritožbo zoper sodbo, pa čeprav toženec v pritožbi pravi, da se pritožuje tudi zoper sklep. Ker v pritožbi sklepa, s katerim je sodišče vzelo na znanje umik tožbenega zahtevka pod točko 4, toženec izrecno ne napada, je pritožbeno sodišče štelo, da se zoper sklep ne pritožuje, pa čeprav v uvodu pritožbe pravi, da se pritožuje zoper sklep. V kolikor pa bi se že štelo, da se pritožuje zoper sklep, pa bi moralo pritožbeno sodišče tako pritožbo zavreči. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in v potrebnem obsegu ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v smeri razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti in prišlo do zaključka, da sodišče prve stopnje kake bistvene kršitve ni zagrešilo. Pritožbeno sodišče je zato potrdilo izpodbijano sodbo, pri čemer pa se v celoti sklicuje na njene razloge in se v izogib ponavljanju tudi samo sklicuje nanje.

Glede na pritožbena izvajanja pa je treba le dodati, da se o preživnini odloča v vsakem konkretnem primeru posebej in tako ni mogoče upoštevati, kot odločujočih, nekih kriterijev o minimalnih stroških za preživljanje otrok. Če pri stroških, katere je prikazala otrokova mati, upoštevamo, da že samo vrtec stane preko 10.000,00 SIT, da je treba otroku nuditi obleko, obutev in prehrano, da je treba tudi stroške stanovanja deliti na osebe, ki stanovanje uporabljajo, potem je jasno, da stroški, ki jih je izračunalo sodišče v znesku 50.404,00 SIT, niso previsoki oz. pretirani. Jasno je, da je treba te stroške razdeliti med starša, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in tožencu naložilo plačevanje 20.000,00 SIT preživnine.

Seveda je pravilno tudi stališče prve stopnje, ki pravi, da bo mati prispevala poleg denarnega prispevka še celotno oskrbo za otroka, česar pa je toženec prost. Ob upoštevanju tudi tega dejstva je preživnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, povsem primerna.

Pritožba pa ni utemeljena tudi, kolikor se nanaša na plačilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve, zakaj je tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov, ne govori o krivdi, pač pa pravi, da so razlogi za nevzdržnost na strani toženca in da je zato v skladu s 74. čl. ZZZDR odločilo, da toženec tožnici povrne njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v tako odločitev, saj če je sodišče prve stopnje po prostem preudarku odločilo, da mora stroške plačati toženec, ker je razlog za nevzdržnost zakonske zveze na njegovi strani, potem tudi pritožbeno sodišče tak prosti preudarek sprejema. Toženec v svoji pritožbi nakazuje tudi na nejasnost med 4. točko izreka sodbe in umikom tožbenega zahtevka pod 4. točko. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče vzelo na znanje umik tožbenega zahtevka pod točko 4 tožbe, v izreku pod točko 4 sodbe pa je odločilo o stroških postopka. Tu ni nobenega dvoma za tistega, ki sodbo in sklep pazljivo prebere.

Pritožbeno sodišče je torej v skladu s 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.