Jedro

Če sodišče presodi, da ustreznega znanja nima in da je za ugotovitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje, mora pravdna stranka to dejstvo dokazovati z izvedencem, čeprav sama meni, da bi sodišče to dejstvo lahko samo ugotovilo. Tožeča stranka, ki je sicer dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke podala, za njegovo postavitev pa ni založila potrebnega predujma, dokaznega bremena za svoje trditve ni zmogla, zato nosi breme neuspeha v pravdi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 4.176,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2002 dalje in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 4.795,00 EUR z obrestmi, kot devize obrestuje NLB d.d. Ljubljana, Podružnica Pomurje za vezane vloge nad letom dni, od 27.11.2002 dalje, v tolarski protivrednosti. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 416,25 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da odsotnost vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih koles ni bila v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo, saj je bil nasprotni udeleženec otrok, brez izkušenj v prometu, tožnik pa je imel vozniško dovoljenje za vožnjo osebnega avtomobila. To je tožnik dokazal z izvedenskim mnenjem izvedenca prometne stroke, albumom fotografij in drugimi dokazi o kraju nezgode, iz katerih izhaja, da se avtomobil sploh ne bi smel peljati po poti, kjer se je zgodila nesreča. Enako izkazuje tudi podpisana poravnava za odškodnino, kjer je v postopku tožnik že nosil stroške za izdelavo izvedenskega mnenja. Po mnenju tožnika bi lahko sodišče navedena dejstva ugotovilo tudi brez postavljenega izvedenca. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev, priglaša pa tudi stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora, da je bil tožnik pri toženi stranki nezgodno zavarovan (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) in da je bil dne 30.03.2002 kot voznik motornega kolesa udeležen in poškodovan v prometni nezgodi. Ob nezgodi tožnik ni imel vozniškega dovoljenja A kategorije za vožnjo motornih koles. Sporno pa je ali je odsotnost vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih koles vplivala na nastanek nezgode.

Določila zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, skupaj z določili Splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja tožene stranke (15. člen SPNZ 1997) slednjo odvezujejo vsakršnih obveznosti iz sklenjenega nezgodnega zavarovanja v primeru, če zavarovanec, ki se poškoduje pri upravljanju vozila, nima predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje vozila, razen če to ni vplivalo na nastanek nezgode (977. člen OZ).

Dokazno breme, da odsotnost vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih koles ni vplivala na nastanek nezgode, je tako na strani tožeče stranke. Pravdni postopek ne predpisuje formalnih dokaznih pravil, ki bi strankama in sodišču narekovala, s katerim dokaznim sredstvom je mogoče dokazati posamezno dejstvo. S odišče pa je tisto, ki presoja, ali ima potrebno znanje ali ne in kakšne vrste znanje je potrebno, da se določeno dejstvo ugotovi. V primeru, da presodi, da ustreznega znanja nima in da je za ugotovitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje, pa mora pravdna stranka to dejstvo dokazovati z izvedencem (243. člen ZPP), čeprav sama meni, da bi sodišče to dejstvo lahko samo ugotovilo.

Zatrjevanega dejstva tako tožnik ne more dokazovati s predloženimi fotografijami s kraja nezgode, poravnavo med tožencem in tretjo osebo (ki niti ni bila podpisana z obeh strani), vozniškim dovoljenjem za vožnjo osebnih avtomobilov in poročilom Policijske postaje Gornja Radgona. Ker izvedenskega mnenja, pridobljenega v drugem postopku, ki teče med tožnikom in tretjo osebo, brez privoljenja tožene stranke ni mogoče uporabiti kot izvedensko mnenje (temu pa je tožena stranka izrecno nasprotovala), tožeča stranka, ki je sicer dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke podala, za njegovo postavitev pa ni založila potrebnega predujma, dokaznega bremena za svoje trditve ni zmogla, zato nosi breme neuspeha obeh tožbenih zahtevkov (3. odstavek 153. člena ZPP).

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).