Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2013 in tožniku za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR in ta znesek naložilo toženi stranki v plačilo, v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je potrebno za upravičenost do dodatka za bivanje prijaviti začasno prebivališče v kraju študija glede na določbe 47. člena in šestega odstavka 42. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013, v nadaljevanju ZŠtip-1). Vloge za dodelitev Zoisove štipendije se vlagajo izključno v okviru javnega poziva. Dodatki se zaradi svoje povezanosti z osnovno štipendijo lahko zahtevajo samo hkrati z vlogo. Stališče tožene stranke, da se o dodatku za bivanje odloča le ob začetku šolskega oziroma študijskega leta, temelji na določbah ZŠtip, saj se pravica do Zoisove štipendije dodeli z odločbo do zaključka izobraževalnega programa, pri čemer pa se vsako leto ugotavlja, ali štipendist izpolnjuje pogoje za obnovitev statusa in kolikšno štipendijo bo prejemal. Tožena stranka je posledično v predstavljeni pravni ureditvi ves čas postopka zahtevek tožnika prerekala v celoti, ker tožnik na dan vpisa v izobraževalni program, pogojev za priznanje dodatka še ni izpolnjeval. Ker se štipendija dodeli s 1. 10., mora upravičenec takrat izpolnjevati vse pogoje iz 9. člena ZŠtip. Dokaz, da štipendist v kraju študija res prebiva, je upoštevajoč določbe Zakona o prijavi prebivališča, prijavljeno prebivališče, saj le s prijavo izkaže, da ima ustrezno pravno podlago za bivanje in da se je v kraju tudi dejansko pravočasno nastanil. Štipendist, ki želi prejemati dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča, bi moral začasno prebivališče prijaviti najkasneje 4. 10. 2012. Ker je tožnik začasno prebivališče prijavil šele dne 8. 10. 2012, to pomeni, da dne 1. 10. 2012 ni bival v kraju izobraževanja in ni izpolnjeval pogoja za dodelitev dodatka za bivanje. Pritožba meni, da tožniku dodatek za bivanje sploh ne pripada za celo študijsko leto. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati četrti odstavek 47. člena ZŠtip, po kateri se dodatek za bivanje lahko prizna šele od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe oziroma po vložitvi zahteve. Meni, da je tožnik pogoj za pridobitev dodatka za bivanje izven stalnega prebivališča, pridobil šele z dnem prijave začasnega prebivališča, zaradi česar bi mu bil dodatek eventuelno lahko dodeljen le od vložitve zahtevka. Zahtevek tožnika upoštevaje četrti odstavek 47. člena ZŠtip za mesec oktober 2012 ni utemeljen po samem temelju. Sodišče prve stopnje tudi ni odpravilo oziroma spremenilo spornega dela odločbe Javnega sklada Republike Slovenije v II. točki izreka. S tem pa tudi ni vzpostavilo pravne podlage za odločitev o plačilu zneska iz naslova stroškov prevoza.

V obširnem odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da je za upravičenost do dodatka za bivanje pomembno dejansko bivanje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je zadevo v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Po takšnem preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika vložena zoper prvostopno odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 6. 2. 2013. S slednjo je tožniku odmeril Zoisovo štipendijo v višini 139,68 EUR mesečno in odločil, da se mesečno izplačuje za pretekli mesec (II. točka izreka).

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do dodatka za bivanje glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka mu tega dodatka ni priznala, ker je štela, da bi moral imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje 4. 10. 2012, pri čemer vztraja tudi pritožba.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Po 26. členu citiranega zakona se k Zoisovi štipendiji lahko med drugim dodeli tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. V 30. členu ZŠtip je določeno, da štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Po drugem odstavku istega člena je minister, pristojen za delo sicer pooblaščen za podrobnejši predpis kriterijev za določitev navedenega dodatka s podzakonskim aktom. Vendar pa 5. člen Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009, v nadaljevanju Pravilnik) določa samo, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij vsako leto najkasneje do konca junija objavi poziv štipendistom, ki že prejemajo Zoisovo štipendijo, da v skladu z vsebino javnega poziva predložijo potrebno dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije. Torej niti z ZŠtip, niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij, prav tako pa ne Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v spornem obdobju, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Glede na vse navedeno je za odločitev v zadevi bistveno, da je tožnik že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 navedel, da bo stanoval izven kraja svojega stalnega prebivališča in sicer v A., na naslovu B. 9 b. Tekom predsodnega postopka je tožnik na poziv prvostopnega organa posredoval še potrdilo o prijavi začasnega prebivališča za čas od 8. 10. 2012 do 1. 10. 2013, kar vse je ugotovila tudi tožena stranka, ki je takšno potrdilo štela za prepozno, ker se je tožnik prijavil po 4. 10. 2012. Vendar glede na to, da navedeni datum ni bil določen niti v materialnih predpisih, niti v javnem pozivu, za odločitev ne more biti bistveno, da začasnega prebivališča tožnik ni prijavil do 4. 10. 2012, kot je to v postopku navajala tožena stranka oziroma kot izhaja iz njenih pritožbenih navedb. Razen tega je tožnik predložil potrdilo, da je njegov najemodajalec že 1. 10. dal soglasje za prijavo začasnega prebivališča na naslovu B. 9 b. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik v kraju izobraževanja dejansko bival že ob začetku študijskega leta z dnem 1. 10. 2012. Glede na citirano pravno podlago, pritožba neutemeljeno vztraja, da bi tožnik pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča lahko pridobil le, če bi z začetkom študijskega leta, t.j. z datumom, s katerim mu je bilo priznano nadaljnje uživanje Zoisove štipendije, izkazal začasno prebivališče izven kraja stalnega prebivališča. Glede na zakonsko ureditev zadostuje namreč že dejstvo, da je tožnik izkazal dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča z izjavo najemodajalca z dne 1. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije, tj. od 1. 10. 2012 dalje. V konkretnem primeru ne gre za spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije, kot zmotno meni pritožba. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odpravilo II. točke izreka prvostopne odločbe in vzpostavilo podlage za izplačilo priznanega zneska.

Glede na vse navedeno, ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obenem je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.