Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega I.S. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je utemeljeno osumljen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 25. členom KZ. Obdolženec je v priporu od 11.1.2005 od 23.50. ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 26.1.2005 zoper naveden pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, naj Vrhovno sodišče pravnomočen sklep razveljavi in pripor odpravi ali pa ga spremeni tako, da obdolžencu izreče "drug milejši ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti".

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da sodišče ni kršilo določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj imata oba sklepa o priporu vse razloge o odločilnih dejstvih ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti pripora. Nestrinjanje zahteve z oceno zakonskih pogojev za odreditev pripora pa pomeni nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju (te trditve ne obrazloži), poleg tega pa naj bi obstajalo tudi nasprotje med tem, kar se navaja v obeh sklepih o vsebini obdolženčevega zagovora ter zapisnikom o njegovi izpovedbi; trdi, da iz zapisnika o zagovoru naj ne bi izhajalo, da bi obdolženec izjavil, da je na metadonski terapiji.

Iz podatkov spisa izhaja, da se obdolženec sicer ni zagovarjal, da pa je na pripornem naroku dne 14.1.2005 (list. št. 101) na vprašanje sodnika, ali se zdravi zaradi mamil, izjavil, "da hodi na metadonsko terapijo, da pa izkaznice pri sebi nima." Nižjima sodiščema zato ni mogoče očitati zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj med razlogi izpodbijanih odločb in podatki spisa glede zatrjevanega dejstva ne obstaja nikakršna "protispisnost".

Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da pravnomočni sklep nima razlogov o neogibnosti pripora za varnost ljudi in da tudi ne navaja "jasno izraženih konkretnih in specifičnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost"; s tem zatrjuje, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja, da je preiskovalni sodnik na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, sklepal na podlagi podatkov, da je obdolženec specialni povratnik zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, da zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Celju tečejo še drugi postopki zaradi različnih kaznivih dejanj (členi 212/1, 197/1, 196/1 KZ), da je obdolženec brez zaposlitve in da nima rednih sredstev za preživljanje, razen socialne pomoči v višini 45.000 SIT, ki pa očitno ne zadošča za njegove vsakodnevne potrebe. Ugotavlja pa tudi, da je obdolženec odvisen od droge in da svojo kriminalno dejavnost stopnjuje tako po obsegu kot tudi po teži kaznivih dejanj. Po mnenju preiskovalnega sodnika glede na takšne okoliščine "ni videti druge možnosti kot odreditev pripora, četudi gre za najhujši poseg v obdolženčevo osebno svobodo". Tudi višje sodišče je bilo mnenja, da okoliščine, ki jih je navedel preiskovalni sodnik, utemeljujejo odreditev pripora. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču, da glede na ugotovljene okoliščine pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom in da tudi teža obravnavanih dejanj ter ogrožanje varnosti in premoženja ljudi, ki jo predstavlja izvrševanje takšnih kaznivih dejanj, opravičuje poseg v osebno svobodo obdolženca z odvzemom prostosti. Po oceni Vrhovnega sodišča je pravnomočni sklep obrazložen v bistvenih točkah in na dovolj konkreten način, saj določno navaja razloge, na katerih temelji odločitev sodišča, zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Z navedbami, da ugotovljene okoliščine ne opravičujejo sklepanja o ponovitveni nevarnosti in da bi bilo mogoče isti cilj kot s priporom doseči tudi z milejšim ukrepom, glede na to, da se obdolžencu očita le storitev kaznivih dejanj zoper premoženje, ne pa tudi zoper življenje in zdravje, zagovornik izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).