Jedro

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) bistveno, ali je zavarovanec zmožen v polnem ali krajšem delovnem času od polnega opravljati delo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, s tem, da zavarovancu ni mogoče določati omejitev pri delu. Omejitve so namreč vezane na invalidski postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2017 in odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 27. 9. 2017 v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnica od 21. 10. 2017 dalje zmožna za delo. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu tudi od vključno 21. 10. 2017 do vključno 7. 12. 2017. 2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče v celoti priznalo tožbeni zahtevek in sicer, da je tožnica v času od 21. 10. 2017 do vključno 7. 12. 2017 nezmožna za delo. Za navedeno obdobje pa je tožnica zahtevala priznanje skrajšanega delovnega časa in tudi iz mnenja sodne izvedenke izhaja, da je tožnica zmožna za delo le v skrajšanem delovnem času. Sodišče je tako prekoračilo tožbeni zahtevek ter tudi ni upoštevalo izvedenskega mnenja. Iz tožničine vloge, ki jo je predložila 21. 4. 2018 izhaja, da je v času od 16. 11. 2017 do 30. 11. 2017 in od 4. 12. 2017 do 7. 12. 2017 opravljala redno delo. V tem primeru pa je prišlo do pretrganja vzročne zveze, na kar je tožena stranka tudi opozorila na naroku 17. 10. 2018. Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve pojasnilo, zakaj je tožnici za celotno obdobje priznalo bolniški stalež. Razlog je v tem, da zavarovanec ne sme nositi bremena potencialne odpovedi delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti daljše od 5 dni. S tem, ko je tožnica prišla na delo je ohranjala svoj delovnopravni status. Glede navedenega pa tožena stranka poudarja, da tudi v škodo tožene stranke ni dopustno pritrjevati tožbenemu zahtevku. Ob dejstvu, da je tožnica določeno obdobje delala, je s tem prišlo do pretrganja vzročne zveze. Če bi bila dejansko delanezmožna, potem na delo ne bi prišla. Morebitna negativna reakcija delodajalca, na sam socialni spor ne sme vplivati. Samo dejstvo, da je tožnica na delo prišla in svoje delo opravljala, zanika njeno nezmožnost za delo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku le delno ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 27. 9. 2017. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnica od 1. 10. 2017 do 20. 10. 2017 začasno nezmožna za delo (poškodba pri delu). Od 21. 10. 2017 dalje pa je zmožna za delo.

6. Vprašanje začasne nezmožnosti za delo je urejeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)2 s spremembami in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: POZZ)3. V 232. členu POZZ je tako določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela, zaradi bolezni ali poškodbe.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica utrpela poškodbo pri delu in sicer je šlo za poškodbo tetive rotatorne manšete na rami. Do poškodbe je prišlo 18. 3. 2017. Od tedaj dalje je bila v bolniškem staležu in sicer do vključno 20. 10. 2017. Tožnica opravlja delo prodajalke.

8. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje razčiščevalo, med drugim tudi z postavitvijo sodne izvedenke za področje medicine dela, prometa in športa, izredne prof. A.A., dr. med. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo v skrajšanem delovnem času s stvarnimi razbremenitvami pri delu.

9. V zadevi je naprej odprto vprašanje, ali je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz razpravnega zapisnika z dne 17. 4. 2018 izhaja, da je tožnica uveljavljala odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter da se ugotovi, da je začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu, tudi od vključno 21. 10. 2017 do vključno 7. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je odločilo o tako postavljenem zahtevku ter mu v celoti ugodilo, kar pomeni, da ni prekoračilo tožbenega zahtevka in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Tožena stranka v pritožbi tudi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskega mnenja. Izvedenka naj bi namreč podala mnenje, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo le v skrajšanem delovnem času, torej po 4 ure dnevno. Tudi omenjene pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodna izvedenka je sicer res menila, da je tožnica zmožna za delo le po 4 ure dnevno, vendar le ob pogoju, da se pri delu upoštevajo tudi stvarne razbremenitve. Tožnica brez omejitev svojega dela prodajalke niti ob časovni razbremenitvi (4 ure), ne bi zmogla opravljati. Glede navedenega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v okviru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo ni zakonske podlage, da bi lahko zavarovancu poleg časovne razbremenitve priznaval tudi stvarne razbremenitve pri delu. Stvarne razbremenitve je namreč dolžan zagotoviti delodajalec, če ima delavec priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče4, da je pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) bistveno, ali je zavarovanec zmožen v polnem ali krajšem delovnem času od polnega opravljati delo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, s tem, da zavarovancu ni mogoče določati omejitev pri delu. Omejitve so namreč vezane na invalidski postopek. Svoje stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS5. Vrhovno sodišče RS poudarja, da se začasna zadržanost z dela veže tako na ugotovitev zdravstvenega stanja zavarovanca, kot ugotovitev, ali je na to zdravstveno stanje sposoben oziroma ni sposoben opravljati svojega, to je konkretnega dela (del) delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Navedeno ne izključuje pravice osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, da pri zavarovancu ugotovi zmožnost za delo, kljub določenim omejitvam za posamezna opravila, res pa se to ne sme nanašati na opravila ali naloge, ki predstavljajo bistveno vsebino del delavca v okviru delovnega mesta oziroma vrste del. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da ena od tožničinih glavnih obveznosti, glede na opis njenega delovnega mesta - priloga A/39, je tudi zlaganje in sortiranje blaga ter priprava blaga in prodajnega prostora za prodajo ter prevzem blaga. Gre torej za premeščanje bremen, kar pa tožnica glede na podano izvedensko mnenje sama ni bila zmožna opravljati, temveč je pri delu potrebovala pomoč drugih ali prilagoditev delovnega mesta. Ker gre za bistveno vsebino del, ki jih opravlja tožnica, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da tožnica v spornem obdobju začasno ni bila zmožna za svoje delo.

11. Tožena stranka nadalje uveljavlja, da naj bi prišlo do pretrganja vzročne zveze s tem, ko je tožnica v času, ko je že vodila postopek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, opravljala delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ravnanje tožnice, ki je lahko tudi v škodo njenega zdravstvenega stanja, nikakor ni odločilen moment, ki bi nakazoval na to, da je bila v spornem obdobju zmožna za delo. V tem primeru torej ni prišlo do pretrganja vzročne zveze in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako ne gre za stanje, da bi sodišče v škodo tožene stranke pritrjevalo tožbenemu zahtevku. Sodišče je izpeljalo dokazni postopek in drugače kot tožena stranka presodilo, da tožnica v spornem obdobju začasno ni bila zmožna za delo. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 4 glej Psp 443/2010. 5 glej VIII Ips 95/2011 z dne 3. 9. 2012.