Jedro

Presoja, ali je v vsakem posameznem primeru podan dokazni standard gotovosti, bi pomenila, da bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o tovrstnih ugovorih, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, pretehtati vse izvedene dokaze in presoditi, ali so takšne kvalitete in kvantitete, da zadoščajo za obsodbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se v okviru tega izrednega pravnega sredstva ponovno presojalo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

Presoja najvišjega dokaznega standarda gotovosti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti bi bila v nasprotju tudi z načelom preprečevanja oblikovanja (formalnih) dokaznih pravil. Kolikor bi se dokazni standard gotovosti napolnil s točno določeno vsebino, bi to vodilo v postavljanje dejanskih zahtev, ki bi jim morala sodišča zadostiti za obsodbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 24. 1. 2017 obsojenega M. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen enega leta in petih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 mu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča, v kateri mu je bila določena kazen petih mesecev zapora in mu nato po tretjem odstavku 59. člena KZ-1, ob upoštevanju določene kazni iz preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen enega leta in devetih mesecev zapora. V tako izrečeno kazen zapora mu je vštelo čas prestan v hišnem priporu. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega zaradi kršitev kazenskega zakona, kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da prvostopenjska sodba temelji na nejasnih indicih in neprepričljivih dokazih, kar po njegovi oceni ne more biti podlaga za prepričanje onkraj razumnega dvoma, ki je potrebno za obsodilno sodbo. Meni, da takšna obrazložitev sodbe predstavlja kršitev drugega odstavka 3. člena ZKP in načela in dubio pro reo, ter kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Poudarja, da samo okoliščina, da sta se obsojenec in priča K. B. sestala, pri čemer iz nobenega drugega izvedenega dokaza, ne izhaja, da bi obsojenec kadarkoli na prodaj ponujal drogo, ne omogoča obsodbe. Dodaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene očitke o neupoštevanju obsojenčevega konsistentnega zagovora. Prav tako trdi, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo dokazov, ki so bili obsojencu v korist, zlasti prvotne izpovedbe K. B., zato je po zagovornikovem mnenju izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da priči K. B. ne bi smelo predočati poročila o tajnem delovanju z dne 18. 3. 2016. Zatrjuje, da se je drugostopenjsko sodišče pri presoji istovrstnih pritožbenih očitkov napačno oprlo na tretji odstavek 241. člena ZKP. Ocenjuje, da bi sodišče moralo v skladu z načelom materialne resnice soočiti tajnega delavca in pričo. Zagovornik pojasnjuje, da je tajni delavec izzival kriminalno dejavnost in dodaja, da slednji sicer ni nagovarjal obsojenca, ampak K. B., zato je šlo za "posredno" izzivanje kriminalne dejavnosti. Zatrjuje, da je sodišče napačno presodilo izvedene dokaze in napačno zaključilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, kar po zagovornikovi oceni predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Dodaja, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je obsojenec ravnal naklepno. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do istovrstnih pritožbenih navedb in poudarja, da drugostopenjska sodba ni zadostila zahtevanemu standardu obrazložitve, saj iz razlogov sodbe ni razvidno, da bi se pritožbeno sodišče z očitano kršitvijo kazenskega zakona seznanilo. Meni, da to predstavlja kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Graja tudi odločitev sodišča o izrečeni kazenski sankciji, pri čemer zatrjuje, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru z dne 2. 2. 2018, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve določb kazenskega postopka, ki jih sodišču prve stopnje očita zahteva za varstvo zakonitosti niso podane. Poleg tega poudarja, da zahteva ne more uspešno uveljavljati kršitve kazenskega zakona glede odločbe o kazni. Pritrjuje pa zagovornikovim očitkom, da je sodba sodišča druge stopnje pomanjkljiva v delu, v katerem je pritožba izpodbijala krivdo. Navaja, da v krivdo obsojenca sicer ni mogoče dvomiti, poleg tega je tudi argumentacija sodišča prve stopnje o tem prepričljiva, kljub temu pa pritožbeno sodišče na istovrstne očitke ni odgovorilo.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je podal izjavo, v kateri je pritrdil navedbam vrhovnega državnega tožilca glede pomanjkljivosti sodbe pritožbenega sodišča. V preostalem je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazil nestrinjanje z oceno vrhovnega državnega tožilca, da uveljavljane kršitve določb postopka in kazenskega zakona, ki se nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje niso podane.

5. Obsojenec je dne 29. 3. 2019 Vrhovnemu sodišču posredoval vlogo, v kateri je izrazil nestrinjanje z odločitvami sodišč nižje stopnje ter podal svoje videnje dejanskega stanja v obravnavani zadevi.

B-1.

6. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

7. V obravnavani zadevi se je obsojencu očitalo, da je dne 18. 3. 2016 v lokalu D. bar v N., K. B. ponujal naprodaj 100 gramov heroina za 2.600,00 EUR. Zoper omenjeno so se na podlagi odredb Okrožnega državnega tožilstva in Okrožnega sodišča v Novi Gorici izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, med drugim tudi ukrepa tajnega delovanja in navideznega odkupa po 155. ter 155.a členu ZKP, ker so obstajali utemeljni razlogi za sum, da izvršuje kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1. K. B., ki je bila v ločenem kazenskem postopku s sodbo istega sodišča II K 22824/2016 spoznana za krivo kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, je pred obravnavanim dogodkom tajnemu delavcu že večkrat prodala različne količine heroina, in sicer od 1,53 gramov do 40,21 gramov. Kritičnega dne naj bi tajnemu delavcu prodala 100 gramov heroina, vendar ga pri svojih siceršnjih dobaviteljih prepovedane droge ni uspela nabaviti, zato je poklicala obsojenega M. P., ki ji je v prodajo ponudil 100 gramov heroina, sprva po ceni 3.500,00 EUR, pozneje pa po 2.600,00 EUR.

8. Zahteva očita sodbi sodišča prve stopnje, da je utemeljena na posameznih nejasnih indicih ter na neprepričljivih dokazih, ki ne morejo predstavljali podlage za prepričanje onkraj razumnega dvoma. Poudarja, da je sodišče kot edina dokaza štelo spremenjeno izjavo priče K. B. in poročilo tajnega delavca, ki ne temelji na neposrednih zaznavah. Dodaja, da le okoliščina, da sta se obsojenec in priča K. B. sestala, pri čemer iz nobenega drugega izvedenega dokaza, ne izhaja, da bi obsojenec kadarkoli na prodaj ponujal drogo, ne omogoča obsodbe. Hkrati izraža oceno, da so v prvostopenjski sodbi številna neskladja, ki so plod konstrukta sodišča in ne resnicoljubne dokazne ocene. Meni, da takšna obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje predstavlja kršitev drugega odstavka 3. člena ZKP in načela in dubio pro reo, ter kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Zaključuje, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so ta tudi nejasna ter v medsebojnem nasprotju.

9. Uvodoma je treba pojasniti, da ne držijo zagovornikovi očitki, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o dejanskem stanju, ki je relevantno za presojo izpolnjenosti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve sodbe je namreč razvidno, da je sodišče sledilo izpovedbi priče K. B., ki jo je na naroku za glavno obravnavo dne 21. 12. 2016 po predočenju poročila o tajnem delovanju z dne 18. 3. 2016 spremenila in v spremenjeni izpovedbi potrdila resničnost navedb iz omenjenega poročila. Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju opredelilo tako do prvotne, kot tudi do spremenjene izpovedbe priče in razlogov za spremembo vsebine izpovedbe. Pri tem je pojasnilo, da naj bi bila priča deležna groženj, zaradi česar sprva ni hotela pričati, pozneje pa ni hotela obremeniti obsojenca. Poudarilo je, da je obsojenčev zagovor, da priči ni ponujal na prodaj heroina, osamljen, medtem ko je izpovedba priče potrjena s poročilom o tajnem delovanju in s prestreženimi telefonskimi komunikacijami, ki predstavljajo objektiven dokaz. Glede na takšno argumentacijo se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da sodba nima razlogov o odločilnih vprašanjih in, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov, in sicer tako do tako tistih, ki obsojenca obremenjujejo, kot tudi do tistih, ki ga razbremenjujejo. Hkrati ni videti, da bi bila opisana argumentacija v medsebojnem nasprotju, oziroma, da bi bila nejasna, kot to zatrjuje zagovornik. Slednji tudi navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, vendar očitanega nasprotja ni mogoče prepoznati, zato uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. V preostalem pa zagovornik kršitve določb postopka, v delu, v katerem prvostopenjski sodbi očita nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin oziroma zapisniki o izpovedbah in med samo vsebino listin ter zapisnikov o izpovedbah, ne konkretizira, saj ne pojasni s katerimi konkretnimi listinami ali zapisniki, naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju. Zahteva tako navaja le zakonski razlog, ne pa tudi ravnanja, ki tvori kršitev, tako uveljavljana kršitev določb postopka pa ne dosega standarda konkretiziranosti,1 zato je Vrhovno sodišče ni presojalo.

10. Glede uveljavljane kršitve načela in dubio pro reo ter predvsem kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki naj bi bila podana, ker (ob)sodba ne temelji na zahtevanem dokaznem standardu gotovosti, je treba pojasniti, da je Vrhovno sodišče v svoji judikaturi že zavzelo stališče, da gre pri vprašanju podanosti dokaznega standarda, vključno z dokaznim standardom gotovosti, zahtevanim za obsodbo, za pravno vprašanje.2 V osnovi je takšna presoja podobna tisti pri dokaznih standardih, zahtevanih za posege v posameznikove pravice v (pred)kazenskem postopku. Gre za naravo presoje, v okviru katere je odločanje o dejanskem vprašanju neločljivo povezano s pravnim vrednotenjem. Vendar pa je pri ugotavljanju izpolnjenosti dokaznega standarda gotovosti (drugi odstavek 3. člena ZKP) presoja vezana predvsem na dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje. Povedano drugače, presoja, ali je v vsakem posameznem primeru podan dokazni standard gotovosti, bi pomenila, da bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o tovrstnih ugovorih, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, pretehtati vse izvedene dokaze in presoditi, ali so takšne kvalitete in kvantitete, da zadoščajo za obsodbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se v okviru tega izrednega pravnega sredstva ponovno presojalo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, ni dovoljeno.

11. Narava odločanja Vrhovnega sodišča v okviru tega izrednega pravnega sredstva ne dopušča neposrednega izvajanja dokazov. Dokazna ocena je namreč v pristojnosti sodišča prve stopnje, ki se neposredno seznani z dokazi in si lahko ustvari predstavo o njihovi verodostojnosti. Šele potem po načelu proste presoje dokazov zaključi, ali je podana gotovost, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče možnosti psihološke ocene dokazov nima, zato izven pooblastila v 427. členu ZKP, ne more posegati v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Hkrati tudi ni njegova naloga preverjanje logičnosti in pravilnosti argumentacije dokazne ocene, kot to počne pritožbeno sodišče v okviru uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja dokaznega standarda gotovosti je lahko pridržana le tistemu, ki neposredno izvede dokaze in jih v nadaljevanju ovrednoti ne le v logičnem, ampak tudi v psihološkem smislu. Tovrstne možnosti pa Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti nima.

12. Presoja najvišjega dokaznega standarda gotovosti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti bi bila v nasprotju tudi z načelom preprečevanja oblikovanja (formalnih) dokaznih pravil. Kolikor bi se dokazni standard gotovosti napolnil s točno določeno vsebino, bi to vodilo v postavljanje dejanskih zahtev, ki bi jim morala sodišča zadostiti za obsodbo. Takšna situacija pa bi nasprotovala načelu proste presoje dokazov, kar ravno tako onemogoča dejansko vrednotenje dokaznega standarda gotovosti.

13. Ob upoštevanju navedenega se zagovornikove ponavaljajoče trditve, da izvedeni dokazi ne dosegajo standarda onkraj razumnega dvoma, izkažejo za poseganje v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Njegovih ugovorov zato ni mogoče presoditi kot pravnih vprašanj, kljub zatrjevani kršitvi načela domneve nedolžnosti ter načela in dubio pro reo. Hkrati zagovornikova argumentacija temelji na napačni podmeni, da gre v obravnavani zadevi za obsodbo na podlagi indicev, kar pa ne drži. Indic je, za razliko od neposrednega dokaza, zgolj posredna okoliščina, na podlagi katere je mogoče po principu logike in izkustva sklepati o obstoju odločilnega dejstva. V primeru obsodbe na podlagi indicev lahko sodišče izda obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog. V obravnavani zadevi pa sodba na takšnih posrednih okoliščinah ne temelji, ampak ima podlago v neposrednem dokazu – zaznavi priče. Pri tem je bila njena izpovedba potrjena tudi z vsebino poročila o tajnem delovanju, ki ga je sestavil tajni delavec in z izsledki prestrezanja telefonskih komunikacij. To pomeni, da zagovornikovo odrekanje verodostojnosti priči K. B., oziroma označevanje njene izpovedbe za indično ter hkratno ocenjevanje obsojenčevega zagovora kot verjetnejšega, predstavlja ponujanje drugačne dokazne ocene, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enak razlog uveljavlja zagovornik tudi s trditvami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do konsistentnega zagovora obsojenca. S tovrstnimi navedbami zagovornik v prvi vrsti izpostavlja njegovo oceno obsojenčevega zagovora in s tem ponuja drugačno dokazno oceno od sodišč nižje stopnje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

14. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da priči K. B. ne bi smelo predočiti poročila o tajnem delovanju z dne 18. 3. 2016. Po oceni zagovornika je priča zaradi predočanja poročila spremenila svojo izpovedbo, zato sodba na njej ne bi smela temeljiti, kar naj bi predstavljalo kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje, da se drugostopenjsko sodišče pri presoji istovrstnih pritožbenih očitkov ne bi smelo opreti na določilo tretjega odstavka 241. člena ZKP. Zaključuje, da bi sodišče moralo v skladu z načelom materialne resnice soočiti tajnega delavca in pričo, kolikor je to smatralo za potrebno.

15. Glede očitane kršitve je treba pojasniti, da tovrstne navedbe ne predstavljajo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to navaja zagovornik, ampak uveljavljanje kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 241. člena ZKP in prvim odstavkom 331. členom ZKP. Omenjeno zakonsko določilo glede zasliševanja prič na glavni obravnavi odkazuje na smiselno uporabo določb, ki veljajo za njihovo zasliševanje med preiskavo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje priči K. B. predočilo poročilo o tajnem delovanju z dne 18. 3. 2016, takšno ravnanje pa ni v nasprotju z relevantnimi določbami ZKP. Med poročilom o tajnem delovanju, ki ga je sestavil tajni delavec in izpovedbo priče K. B. je namreč prišlo do določenih nasprotij. V takšni situaciji je mogoče po analogiji uporabiti zakonsko določilo o soočenju prič iz tretjega odstavka 241. člena ZKP, ki se na podlagi prvega odstavka 331. člena ZKP uporablja tudi na glavni obravnavi, ter predvideva soočenje priče, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Poročilo o tajnem delovanju sicer ni v celoti primerljivo z izpovedbo priče, kljub temu pa po svoji naravi predstavlja zapis neposrednih zaznav tajnega delavca, kar pomeni, da je glede njegovega predočanja mogoče analogno uporabiti določila o soočenju prič. Poleg tega je bil v obravavani zadevi tajni delavec tudi zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in je pri tem potrdil resničnost zapisanega v poročilih o tajnem delovanju, kar še dodatno potrjuje možnost analogne uporabe določbe o soočenje prič pri predočanju poročila o tajnem delovanju. Glede na navedeno je tudi sodišče druge stopnje pravilno presodilo zagovornikove pritožbene navedbe ob upoštevanju zakonskega določila tretjega odstavka 241. člena ZKP.

16. Zahteva navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti izvesti neposredno soočenje priče in tajnega delavca, kolikor je to smatralo za potrebno. Zagovornik namreč tovrstnega dokaznega predloga ni podal, hkrati pa je bil tajni delavec že zaslišan. To pomeni, da je bilo sodišče ob tem, ko je bilo soočeno s poročilom o tajnem delovanju in izpovedbo priče, iz katere so izhajale deloma drugačne navedbe, glede na načelo materialne resnice zavezano to nasprotje razčistiti. Navedeno je s predočanjem poročila o tajnem delovanju tudi storilo, takšno ravnanje pa ne predstavlja uveljavljane kršitve določb postopka.

17. Zagovornik zatrjuje, da je šlo pri ravnanju tajnega delavca za izzvano kriminalno dejavnost. Pojasnjuje, da tajni delavec sicer ni provociral obsojenca, ampak K. B., vendar naj bi kljub temu šlo za "posredno izzvano kriminalno dejavnost". Zahteva sicer uveljavlja kršitev določb postopka, vendar gre pri vprašanju izzvane kriminalne dejavnosti, glede na določilo četrtega odstavka 155. člena ZKP, ki pravi, da je izzvana kriminalna dejavnost okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, za kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

18. Ukrep tajnega delovanja v obravnavani zadevi ni bil usmerjen zoper obsojenca, ampak zoper drugo osebo. Hkrati tajni delavec ni bil v neposrednem stiku z obsojencem, ampak je komuniciral izključno s K. B., kar pomeni, da tajni delavec obsojenčeve kriminalne dejavnosti niti ni mogel izzivati. Glede izvajanja ukrepa tajnega delovanja zoper K. B. pa je mogoče ugotoviti, da se ukrep ni izvajal na način, da bi napeljal k storitvi tudi osebo, ki tovrstnega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (tretji odstavek 155. člena ZKP). Pri obsojenkih ravnanjih je namreč šlo za ustaljeno kriminalno dejavnost, pri čemer je večje in manjše količine heroina prodajala tako drugim uživalcem (v ločenem kazenskem postopku je bila obsojena za več kot dvajset preprodaj prepovedanih drog), kot tudi tajnemu delavcu, ki mu je pred tem prodala po 1 g, 10 g in 40 gramov heroina. Tajni delavec ji za nakup droge tudi ni ponujal nerazumnih vsot denarja, ampak je od nje drogo odkupoval po "tržnih" cenah. To pomeni, da je bilo v obravnavani zadevi tajno delovanje omejeno na ponujanje priložnosti, v okviru katere je K. B. zgolj udejanila svojo predhodno že sprejeto odločitev storiti kaznivo dejanje. Navedeno omogoča zaključek, da je tajni delavec ostal v bistvenem pasiven, kar je standard, ki ga za zakonitost tajnega delovanja postavljata kazenskoprocesna stroka3 in sodna praksa ESČP.4 Glede na navedeno ni mogoče govoriti o izzvani kriminalni dejavnosti, zato kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana.

19. Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče napačno presodilo izvedene dokaze in ni naredilo ustreznega pravnega zaključka o krivdni obliki, s katero je ravnal obsojenec. Zagovornik problematizira zaključek sodišča na čigav klic se je obsojenec odzval pred prihodom v lokal in, ali se je zavedal namena klica K. B. Dodaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sploh ni navedlo odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je obsojenec ravnal naklepno.

20. Sodišče prve stopnje je razloge o obsojenčevem naklepu navedlo na osmi strani obrazložitve sodbe. Pri tem je pojasnilo, da je prepoved ukvarjanja s prepovedanimi drogami splošno znana, hkrati pa se je je zavedal tudi obsojenec, ki je poznal preprodajalce prepovedanih drog in lokal, v katerem so pogosto potekale preprodaje droge. Na obstoj obsojenčevega direktnega naklepa je sodišče sklepalo tudi na podlagi okoliščine, da je poskrbel za samozaščitne ukrepe, saj je njegovo srečanje s K. B. potekalo stran od tajnega delavca in ločeno od drugih oseb. Poleg navedenega je sodišče svojo presojo zavestne sestavine obsojenčevega naklepa oprlo tudi na okoliščino, da je bil obsojenec že spoznan za krivega istovrstnega kaznivega dejanja. Kljub zavedanju o prepovedanosti očitanega ravnanja, pa ga je obsojenec po zaključku sodišča hotel storil. Sodba sodišča prve stopnje torej vsebuje o obsojenčevem direktnem naklepu obsežno argumentacijo, zato se kot neutemeljeni izkažejo zagovornikovi očitki, da sodba o tem vprašanju nima razlogov. Hkrati je sodišče izpostavljene razloge razumno presodilo in materialnopravno pravilno zaključilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Kolikor pa zagovornik problematizira vprašanje na čigav klic se je obsojenec odzval in v kolikšni meri se je zavedal razloga telefonskega klica K. B., s tem ne uveljavlja kršitve določb postopka, ampak nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

21. Zagovornik sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o napačni presoji okoliščin, ki so kazale na obstoj obsojenčevega direktnega naklepa. Zatrjuje, da drugostopenjska sodba v tem delu ni zadostila zahtevanemu standardu obrazložitve, saj iz razlogov sodbe ni razvidno, da bi se pritožbeno sodišče z očitano kršitvijo kazenskega zakona seznanilo. Meni, da to predstavlja kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

22. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče razbrati, da bi se pritožbeno sodišče opredelilo do uveljavljane kršitve kazenskega zakona, ki jo je zagovornik utemeljil z navedbami o napačni presoji okoliščin glede obstoja direktnega naklepa. Drugostopenjsko sodišče torej ni ravnalo v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki narekuje pritožbenemu sodišču, da presodi in obrazloži vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in o njih tudi zavzame stališče. V situaciji, ko se pritožbeno sodišče do določenih navedb ne opredeli, čeprav bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Gre za kršitev iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe, pa zagovornik v zahtevi ni niti zatrjeval, niti izkazal. Poleg tega v obravnavani zadevi kršitev na zakonitost sodbe ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe navedlo vse relevantne okoliščine glede obsojenčeve krivdne oblike in jih pretehtalo ter razumno zaključilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Pravnomočna sodba torej vsebuje argumentacijo o presoji obsojenčeve krivde, kar pomeni, da izrecna neopredelitev drugostopenjskega sodišča do istovrstnih pritožbenih navedb, ki je glede na vsebino celotne obrazložitve, sprejelo presojo sodišča prve stopnje, ni mogla imeti vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

23. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pojasnjuje, da sodišči nižje stopnje nista v zadostni meri upoštevali časovne oddaljenosti, kriminalne količine in ter vrste kaznivih dejanj iz sodbe II K 47598/2015, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega istovrstne kaznivega dejanja. Hkrati poudarja, da obsojenca ni mogoče šteti za specialnega povratnika. Izpostavljene zagovornikove navedbe ne prestavljajo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, ampak zgolj drugačno oceno olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter s tem izpodbijanje višine in primernosti kazni, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

24. Glede obsojenčevih navedb, ki jih je podal v izjavi z dne 29. 3. 2019, pa je mogoče ugotoviti, da so bile podane po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

25. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona in kršitve določb postopka niso bile podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

26. Glede na podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. 3 dr. Šugman, dr. Gorkič: DOKAZOVANJE V KAZENSKEM POSTOPKU, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 160. 4 Odločba ESČP v zadevi Teixeira de Castro proti Portugalski št. (44/1997/828/1034) z dne 9. 6. 1998.