Jedro

Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-148/2013 z dne 10. 7. 2014 je bila razveljavljena 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ. Iz obrazložitve te odločbe jasno izhaja, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je bil vložen ugovor po drugem odstavku 62. člena ZIZ, ni tista odločba domačega sodišča, na podlagi katere se po prvem odstavku 257. člena ZIZ lahko izda predhodna odredba. To pa pomeni, da se od tedaj dalje tudi ne bo mogel več hkrati s pravdnim postopkom voditi postopek odločanja o predhodni odredbi na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katero je vložen ugovor iz drugega odstavka 62. člena ZIZ. S tem pa se je izvotlila tudi določba drugega odstavka z novelo ZIZ-I spremenjenega 256. člena o pristojnosti sodišča. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbenemu stališču, da je bil namen zakonodajalca glede na določbo drugega odstavka 256. člena ZIZ v tem, da naj v vseh primerih odloča o predhodni odredbi isto sodišče, ki je izdalo sodbo, na podlagi katere je predlagana predhodna odredba. Če bi zakonodajalec to želel doseči, bi moral v poglavju o predhodnih odredbah vprašanje stvarne pristojnosti sodišča izrecno urediti drugače od splošnega pravila iz 5. člena ZIZ. Kaj takega pa iz štiriindvajsetega poglavja ZIZ o predhodnih odredbah ne izhaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo z dne 4. 4. 2017 (I. točka izreka) in da bo po pravnomočnosti tega sklepa predlog tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo z dne 4. 4. 2017 odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pravici do pritožbe odpovedala, zoper sklep pa se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker je izpodbijani sklep v celoti zmoten, napačen in nezakonit. Višjemu sodišču v Ljubljani je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da je za odločanje o predlogu tožeče stranke pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 4. 4. 2017 vložila predlog za zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 27/2016 z dne 6. 1. 2017, ki še ni pravnomočna. Tega dejstva pritožnik ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da bi bilo pristojno za izvršbo na predmete, na katere je predlagano zavarovanje s predhodno odredbo, Okrajno sodišče v Ljubljani.

5. Predhodna odredba je sredstvo zavarovanja. Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). Za dovolitev izvršbe in zavarovanja je stvarno pristojno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače (5. člen ZIZ). V prvem odstavku 256. člena ZIZ je določena krajevna pristojnost sodišča, ni pa nič drugače določeno glede stvarne pristojnosti sodišča. Zato je za dovolitev zavarovanja s predhodno odredbo stvarno pristojno okrajno in ne okrožno sodišče. Ker je za odločitev o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo in za samo zavarovanje krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje (prvi odstavek 256. člena ZIZ), to pa je Okrajno sodišče v Ljubljani, je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru uporabiti določbo drugega odstavka 256. člena ZIZ. Drugi odstavek 256. člena ZIZ je bil dodan z novelo ZIZ-I. Vsebuje drugačno določbo o stvarni pristojnosti sodišča od tiste iz 5. člena ZIZ, vendar velja le za primer zavarovanja s predhodno odredbo po pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena ZIZ. V tem primeru je za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek. Iz obrazložitve k spremembi 256. člena ZIZ (glej Poročevalec DZ) izhaja, da je bila sprememba potrebna, da ne pride do dvojnosti postopka, ko hkrati teče še postopek na podlagi predhodne odredbe pred izvršilnim sodiščem (na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) in že pravdni postopek na podlagi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine iz drugega odstavka 62. člena ZIZ.

7. Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-148/2013 z dne 10. 7. 2014 je bila razveljavljena 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ. Iz obrazložitve te odločbe jasno izhaja, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je bil vložen ugovor po drugem odstavku 62. člena ZIZ, ni tista odločba domačega sodišča, na podlagi katere se po prvem odstavku 257. člena ZIZ lahko izda predhodna odredba. To pa pomeni, da se od tedaj dalje tudi ne bo mogel več hkrati s pravdnim postopkom voditi postopek odločanja o predhodni odredbi na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katero je vložen ugovor iz drugega odstavka 62. člena ZIZ. S tem pa se je izvotlila tudi določba drugega odstavka z novelo ZIZ-I spremenjenega 256. člena o pristojnosti sodišča. 8. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbenemu stališču, da je bil namen zakonodajalca glede na določbo drugega odstavka 256. člena ZIZ v tem, da naj v vseh primerih odloča o predhodni odredbi isto sodišče, ki je izdalo sodbo, na podlagi katere je predlagana predhodna odredba. Če bi zakonodajalec to želel doseči, bi moral v poglavju o predhodnih odredbah vprašanje stvarne pristojnosti sodišča izrecno urediti drugače od splošnega pravila iz 5. člena ZIZ. Kaj takega pa iz štiriindvajsetega poglavja ZIZ o predhodnih odredbah ne izhaja. Zato pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je z odločitvijo o svoji stvarni nepristojnosti prekršilo določbo drugega odstavka 256. člena ZIZ.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP)