Jedro

Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ (drugače kot pri uporabi pravil o zmoti pri pogodbah) ni pravno pomembno.

Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo: za prenehanje pravice, da zahteva vrnitev, ni vselej dovolj, če ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli. Povračilo je upravičen zahtevati tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. To je tudi izhodišče za razlago pojma sile. Tega pojma tako ni pravilno razlagati tako, da bi bilo plačilo opravljeno v sili, če bi toženka tožnico izsiljevala: dovolj je, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožbeni zahtevek, po katerem naj toženka tožnici plača 35.323,09 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 14. 7. 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je bil pravnomočno zavrnjen.

2. Proti tej sodbi, izdani na drugi stopnji, tožnica vlaga revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj in ugoditev njenemu zahtevku, podredno pa njuno razveljavitev in odreditev novega sojenja.

3. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP), uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o vloženi reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP - Uradni list RS, št. 45/08).

5. Revizija je utemeljena.

6. Najprej je treba rešiti vprašanje, katero pravo je treba uporabiti. Pravdni stranki sta družbi s sedežem v Italiji in Sloveniji, zaradi česar je spor med njima spor z mednarodnim elementom. Odločitev sodišč nižje stopnje, da uporabita pravo Republike Slovenije, je bila pravilna, toda praktično neobrazložena. Prvi odstavek 29. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) določa, da se za "neopravičeno pridobitev uporabi pravo, po katerem se presoja pravno razmerje, ki je nastalo ali je bilo pričakovano ali domnevano in je na podlagi njega prišlo do pridobitve". Ker se tožbeni zahtevek opira na trditve o neupravičeno prejetem plačilu stroška, povezanega z vračilom kredita, se po citiranem pravilu uporabi pravo, ki se uporablja za kreditno pogodbo. Ne glede na morebitne navezne okoliščine, ki bi po tej poti (preko pogodbenega statuta) terjale uporabo italijanskega prava (razen dogovora pogodbenic o uporabi prava, ki pa ni bil ugotovljen), se pravo Republike Slovenije v vsakem primeru uporabi zato, ker pravo Italijanske republike nanj zavrača. Prvi odstavek 61. člena Zakona z dne 31. maja 1995 št. 218 o reformi italijanskega sistema mednarodnega zasebnega prava namreč pri plačilu neobstoječega dolga predvideva uporabo prava države, kjer je nastalo dejstvo, iz katerega izvira obveznost vrnitve. Ker je uveljavljana pravica do vrnitve neupravičeno plačanega mogla dokončno nastati šele s tem, ko je toženkina banka plačilo (nedolga) prejela v Republiki Sloveniji - po pravilih obeh pravnih redov o kraju izpolnitve denarnih obveznosti se obveznost opravi v kraju upnikovega sedeža (prvi odstavek 295. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in tretji odstavek 1182. člena italijanskega Civilnega zakonika), drug(ačen) dogovor strank o kraju plačila pa ni bil ne zatrjevan ne ugotovljen - se v skladu z zgoraj povzetim pravilom italijanskega mednarodnega zasebnega prava uporabi pravo Republike Slovenije. To zavračanje je treba na podlagi prvega odstavka 6. člena ZMZPP upoštevati in na podlagi drugega odstavka tega člena tudi sprejeti.

7. V tej točki obrazložitve so v nadaljevanju povzete ugotovitve iz dosedanjega sojenja, pomembne za vsebinski revizijski preizkus. Nanje je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP in 371. člen ZPP). Tožnica je plačala terjatev na vrnitev kredita, ki je bila odstopljena toženki kot že zapadla terjatev. Po skladnih navedbah pravdnih strank, ki so točno povzete v sodbi sodišča prve stopnje, je bilo plačanih 1,234.992,42 EUR. Plačilo je poleg vrnitve kredita z obrestmi zajemalo tudi določene stroške za odvetniške storitve. Tožnica je vedela ali pa bi bila morala vedeti, da zaradi zamude z vračilom kredita toženi stranki nastajajo določeni, tudi "odvetniški", stroški. Ti so začeli nastajati, ko je toženka po odstopu terjatve pričela z realizacijo hipotekarnega zavarovanja za vračilo kredita, in so znesli 35.323,09 EUR. Tožnico je pozivala, naj jih povrne, ni pa jih specificirala. Ne da bi bila tožnica v času plačila seznanjena z načinom obračuna teh stroškov niti z njihovo točno višino, je dolg plačala, z namenom, da se razlika kasneje poračuna; pravice, da bi presežek zahtevala nazaj, pa si ni pridržala. Zaradi visokih dnevnih obresti je bila tožnica v težki situaciji, vendar je po presoji sodišča prve stopnje toženka ni izsiljevala. Po plačilu je tožničin direktor podpisal še izjavo, da je prejel izbrisno pobotnico glede zgoraj navedenega zavarovanja in da tožnica zoper toženko nima iz tega naslova nobenih zahtevkov več.

8. Tožbeni zahtevek na vrnitev tistega, kar je toženka prejela od tožnice na račun toženkinih stroškov za storitve odvetnikov, ki naj bi ne nastali oziroma naj bi bili pretirani, je bil zavrnjen zaradi napačne uporabe določbe 191. člena OZ. V skladu z njo nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pravico zahtevati nazaj pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz tega sledi, da se določba lahko uporabi, kadar plačnik ve, da dolg ne obstaja, in da se ne more uporabiti, kadar tega ne ve (kadar je glede obstoja nedolga v zmoti). V sodbi sodišča prve stopnje je (v prvem odstavku na peti strani obrazložitve) nejasno zapisano, da je tožnica vedela, da "dolga" ni bila dolžna plačati v taki višini. Gre za temeljno nejasnost, ki se ohranja tudi skozi sodbo sodišča druge stopnje. Po oceni revizijskega sodišča ta zapis glede na njegovo sobesedilo lahko pomeni le dvoje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

9. Če je, prvič, s tem dolgom mišljeno celotno plačilo 1,234.992,42 EUR (znesek se tiče treh pravnih podlag: vračila kredita, obresti in povrnitve škode), dejanske podlage za uporabo 191. člena OZ ni, saj ni za to potrebne ugotovitve, da je tožnica ob plačilu vedela, da s tem plačuje tudi (domnevno) obveznost povrnitve toženkinih stroškov za odvetniške storitve. Brez vednosti o tem, kot je bilo razčlenjeno zgoraj, pa 191. člena OZ ni mogoče uporabiti (da bi vedel, da dolg ne obstaja, bi moral dolžnik vedeti, za kateri dolg naj bi šlo: dolžnik bi moral vedeti, da je v znesku, ki ga plačuje na upnikovo zahtevo, tudi dolg, za katerega sam misli, da ga ni dolžan plačati). Ob tem je še treba pojasniti, da sodišči nižjih stopenj nista sklepali pravilno, ko "glede na to, da je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki se ukvarja z mednarodnim leasingom in finančnimi transakcijami za vzhodne države, obenem pa je imela na razpolago vse podatke iz kreditne pogodbe, ki so omogočali obračun višine cedirane terjatve" (tretji odstavek na peti strani sodbe sodišča prve stopnje), nista sprejeli tožničinega stališča, da je sporne stroške plačala v zmoti. S tem stališčem se namreč logično nedosledno odreka možnost zmote, ko gre za strokovnjaka na določenem področju. Poleg tega vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ (drugače kot pri uporabi pravil o zmoti pri pogodbah) ni pravno pomembno, kar pove že jezikovna razlaga člena ("kdor ve, da ni dolžan" - ne: "kdor bi moral vedeti, da ni dolžan").

10. Drugi možni pomen navedenega zapisa je, da se specifično nanaša na obveznost povrnitve toženkinih stroškov za odvetniške storitve: pomeni, da je tožnica vedela, da ravno teh stroškov ni bila dolžna plačati. V tem primeru je uporaba 191. člena OZ možna, toda tudi v tem primeru sodišči nižjih stopenj nista pravilno uporabili nadaljnjih pogojev te določbe. Pojem védenja iz 191. člena OZ namreč ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo: za prenehanje pravice, da zahteva vrnitev, ni vselej dovolj, če ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli. Povračilo je upravičen zahtevati tudi, kadar ve, da dolg ne obstaja, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača (S. Cigoj: "Komentar obligacijskih razmerij", Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 824). To je tudi izhodišče za razlago pojma sile (v določbi, da je vrnitev možna, če je bilo plačilo opravljeno, da bi se plačnik izognil sili). Tega pojma tako ni pravilno razlagati v smeri, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje, ko je menilo, da bi bilo plačilo opravljeno v sili, če bi toženka tožnico izsiljevala; dovolj je, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne (primerjaj zgoraj navedeno delo, str. 825). V povezavi z drugo predpisano možnostjo iz 191. člena OZ, ko pravica do vrnitve plačanega ni izgubljena (če si jo plačnik pridrži), na obstoj sile kažejo razmere, v katerih bi izjavljanje pridržka plačnikov položaj samo poslabšalo. V tej zadevi je tožnica plačilo opravila, ker je prodajala s hipoteko obremenjeno nepremičnino, s plačilom pa si je zagotovila izbrisno pobotnico (ugotovitve sodišča prve stopnje). Plačilo je opravila zaradi ekonomske nuje, pridržek pa bi v takšnih okoliščinah njen položaj le otežil. Zato je molčala, a kljub temu ni privolila v prikrajšanje. V razmerah, ko je bila pridobitev izbrisne pobotnice za tožnico ekonomsko gledano nujna, pridržek ni bil predpostavka obogatitvenega zahtevka. Zato po oceni revizijskega sodišča tožnica pravice do vrnitve morebitnega preplačila ni izgubila na podlagi 191. člena OZ.

11. Revizijski preizkus, zožen le na preizkus pravilnosti razlogov, na katerih temeljita sodbi sodišč nižjih stopenj, je zahteval razveljavitev obeh sodb in odreditev novega sojenja, saj za spremembo teh sodb ni bilo podlage (drugi odstavek 380. člena ZPP). Neutemeljenost obogatitvenega zahtevka je namreč lahko tudi posledica zaključka, da prehoda premoženja ni bilo (o čemer imata sodbi sodišč nižje stopnje določene nasprotne razloge) ali pa, če se je zgodil, da je podlaga zanj obstajala (s čimer se sodišči nižjih stopenj nista ukvarjali). Videti je, da sta sodišči nižjih stopenj sprejeli zaključek (njuno stališče o tem ni povsem jasno izraženo), da je plačilo zneska 1.234.992,42 EUR vključevalo tudi plačilo 35.323,09 EUR za stroške odvetniških storitev. Toda ta zaključek je materialnopravno zmoten, ker ne upošteva trditev toženke o dogovoru o plačilu, ki bi se jih dalo razumeti kot zatrjevanje poravnave, niti trditev o toženkinem delnem odpustu dolga iz naslova obresti za kredit. Navedbe v smeri morebitnega tožničinega odpusta dolga toženki in o izročitvi izbrisne pobotnice obema obrambnima kvalifikacijama ne nasprotujejo. (Na tem mestu je primerno pojasniti še to, da revizijsko sodišče izjavi tožničinega direktorja, da je prejel izbrisno pobotnico za zastavljeno nepremičnino in da tožnica zoper toženko nima iz tega naslova nobenih zahtevkov več, ni moglo samo, z uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, pripisati učinka tožničinega odpusta dolga toženki, ki bi zajel sporne stroške: v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, po katerem tožnica ob plačilu prikrajšanja ni hotela, ne bi bilo smiselno šteti, da je kmalu zatem hotela neodplačno obogatiti toženko. Vendar pa bi bil tak nagib smiseln, če bi šlo za poravnavo).

12. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje tožnico pozove, da plačilo 1.234.992,42 EUR razčleni na dolg iz naslova kredita in obresti ter na dolg iz naslova povrnitve stroškov za odvetniške storitve. Na tožnici je breme trditev, da je v okviru zneska 1.234.992,42 EUR plačala tudi 35.323,09 EUR iz naslova povrnitve teh stroškov. Šele če se izkaže, da plačilo prvega zneska vključuje plačilo obveznosti, izraženo v drugem znesku, naj obravnava zgoraj navedeno (neizčrpano) obrambo toženke v smeri poravnave.

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.