7. 9. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 7. septembra 2023

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 395. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 178/21 – popr.) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Višje sodišče v Ljubljani, ki v postopku osebnega stečaja odloča o pritožbi stečajnega dolžnika zoper sklep o prodaji nepremičnine (dolžnikovega doma), vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 395. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta v primeru prodaje stanovanja ali družinske stanovanjske hiše, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik, določa, da sodišče s sklepom o prodaji naloži dolžniku izpraznitev stanovanja ali stanovanjske hiše in njuno izročitev upravitelju v roku treh mesecev po prejemu sklepa. Predlagatelj opozarja, da se stečajni dolžnik v posledici grozeče izpraznitve sklicuje na veliko in nepopravljivo škodo, saj naj bi bil neupravičeno pahnjen v veliko socialno stisko. Ugotavlja, da bi moral uporabiti drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP in potrditi odločitev prvostopenjskega sodišča v delu obveznosti[1] izpraznitve družinske stanovanjske hiše v treh mesecih od prejema sklepa o prodaji. Po odločitvi o pritožbi (pravnomočnosti sklepa o prodaji) bi morala stečajna upraviteljica na podlagi prvega odstavka 334. člena ZFPPIPP v osmih dneh predložiti sodišču prve stopnje razpis javne dražbe zaradi javne objave ponudbe. Če dolžnik ne bi prostovoljno izpraznil nepremičnine, predlagatelj meni, da bi morala upraviteljica v skladu s četrtim odstavkom 395. člena ZFPPIPP začeti z izvršilnimi dejanji iz 221. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ). Po mnenju predlagatelja je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP v nasprotju z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Neskladje z načelom enakosti predlagatelj utemeljuje v dveh pogledih. Meni, da izpodbijana določba sodiščem ne omogoča upoštevanja različnih možnih položajev dolžnikov v postopkih osebnega stečaja. Hkrati meni, da z vidika načela enakosti ni utemeljena različna obravnava dolžnikov v osebnem stečaju in izvršbi. Po mnenju predlagatelja bi moral zakonodajalec sodiščem omogočiti, da lahko glede na okoliščine (tudi sprožilnega) primera določijo daljši rok za izselitev (ob prodaji nepremičnine). Tako se po navedbah predlagatelja v sprožilnem primeru stečajni postopek vodi le zaradi poplačila terjatve enega ločitvenega upnika, stečajnemu dolžniku pa so bile obveznosti že pravnomočno odpuščene. Predlagatelj navaja, da je upraviteljica v sprožilnem primeru le upravičena unovčiti premoženje stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso (410. člen ZFPPIPP), ne pa tudi z njim upravljati (npr. dajati v najem do prodaje). Po mnenju predlagatelja bi morale biti zato pravice stečajnega dolžnika primerljive pravicam dolžnika v izvršilnem postopku. Opozarja, da ZIZ ne vsebuje enake določbe o omejitvi uporabe dolžnikovega stanovanja pred prodajo. V skladu z določbo drugega odstavka 192. člena ZIZ sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu odloči, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše. Poleg tega ZIZ v 210. členu v nasprotju z ZFPPIPP omogoča dolžniku, da obdrži pravico do najema prodanega stanovanja še tri leta od prodaje. Po mnenju sodišča v okoliščinah sprožilnega primera ne obstoji razumen razlog za strožjo obravnavo dolžnika na način, da mora stanovanjsko nepremičnino (za razliko od izvršbe) nujno zapustiti v treh mesecih od prejema sklepa o prodaji in pred njeno prodajo. Po mnenju predlagatelja zakonodajalec pri časovni omejitvi pravice dolžnika do uporabe stanovanja ni upošteval različnih položajev dolžnikov in hkrati ni utemeljil njihove različne obravnave v postopku osebnega stečaja in izvršilnem postopku. Navedenega po mnenju predlagatelja ne utemelji niti zaznana praksa upraviteljev, da z lastnikom stanovanja, ko mu na podlagi sklepa o prodaji z dolžnostjo izpraznitve preneha pravica uporabe stanovanja, sklenejo najemno pogodbo za čas do prodaje nepremičnine kupcu, s čimer mu omogočijo ponovno uporabo nepremičnine, povečajo stečajno maso za najemnino in dosežejo zavezo dolžnika (najemnika), da bo poravnaval tekoče in fiksne stroške stanovanja, ki bi jih sicer v primeru prazne nepremičnine moral plačati stečajni upravitelj iz stečajne mase. Predlagatelj opozarja, da je zakonodajalec v zakonodajnem gradivu[2] 395. člen ZFPPIPP obrazložil le s primerjavo z 89. in 159. členom takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku,[3] ki sta urejala cenitev zarubljene nepremičnine oziroma njeno izročitev. Ker zakon po mnenju predlagatelja ne omogoča možnosti vsebinske presoje dolžnikovega položaja, je po mnenju predlagatelja tudi v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.

Po 156. členu Ustave, ki ga povzema prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), sodišče, ki meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. To ustavno pooblastilo sodiščem je treba v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo.[4] Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek za oceno ustavnosti takega zakona.[5] Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima zato Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[6] Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da izpodbijane zakonske določbe ni mogoče razlagati in uporabiti na ustavnoskladen način ter da torej v konkretnem postopku ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona.[7] Zahteva po upoštevnosti se ne nanaša zgolj na upoštevnost izpodbijane zakonske določbe za odločanje sodišča, temveč tudi na upoštevnost odločitve Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona.[8] Ustava v 156. členu predpostavlja, da je odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[9]

Predlagatelj v zahtevi opozarja, da je v pritožbenem postopku soočen s posebnimi okoliščinami primera, ki naj bi zahtevale daljši rok za izpraznitev stanovanjske nepremične od zakonsko predvidenega trimesečnega roka. Med drugim navaja, da je soočen z navedbami pritožnika (stečajnega dolžnika) o težki in nepopravljivi škodi, pri čemer naj bi ga predvidena dolžnost izpraznitve stanovanja neupravičeno pahnila v socialno stisko. V zahtevi ravno tako navaja, da je rok za izpraznitev stanovanjske nepremičnine zakonsko določen, zaradi česar (tudi na podlagi ustaljene sodne prakse) ni dopustno njegovo podaljšanje. Predlagatelj v zahtevi ne pojasni, zakaj glede na (po njegovem mnenju) odločilne izjemne okoliščine primera in izhodišče sklepa o izpraznitvi stanovanjske nepremičnine kot izvršilnega naslova[10] ter glede na vse splošno sprejete metode pravne razlage[11] v konkretnem primeru ni dopustno varstvo dolžnikovega položaja ob smiselni uporabi določb ZIZ,[12] upoštevaje posebnosti postopka (pravnomočno začetega) osebnega stečaja.[13] Predlagatelj torej v zahtevi ne pojasni, zakaj v konkretnem postopku glede na izpostavljene posebne okoliščine primera in navedbe pritožnika v pravnem sredstvu brez intervencije Ustavnega sodišča ne more odločiti ustavnoskladno. Zato ni izkazal, da bi bila odločitev Ustavnega sodišča neizogibno potrebna za njegovo odločanje v postopku, ki ga je prekinil.[14] To pa pomeni, da predlagatelj ni zadostil trditvenemu bremenu, ki ga v zvezi z vsebino zahteve za oceno ustavnosti nalaga četrta alineja prvega odstavka 24.b člena ZUstS. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe, je bilo treba zahtevo zavreči.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Accetto.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Predlagatelj se glede jasnosti obveznosti določitve fiksnega trimesečnega roka sklicuje tudi na lastno sodno prakso, in sicer sklepe št. Cst 145/2013 z dne 25. 4. 2013, št. Cst 414/2016 z dne 5. 7. 2016, št. Cst 463/2016 z dne 20. 7. 2016, št. Cst 521/2016 z dne 17. 8. 2016, št. Cst 498/2018 z dne 9.10. 2018, št. Cst 158/2019 z dne 24. 4. 2019 in št. Cst 185/2020 z dne 2. 6. 2020. Navaja, da sodišča prve stopnje zaradi togosti zakonske določbe o izpraznitvi včasih odločijo s posebnim sklepom, ki ga izdajo po sklepu o prodaji. Opozarja, da je pritožbeno sodišče v določenih primerih že presojalo primernost časa za izselitev v luči samega trajanja postopka prodaje (predlagatelj se sklicuje na lastna sklepa št. Cst 139/2018 z dne 20. 3. 2018 in št. Cst 458/2019 z dne 23.10. 2019).

[2]Predlog zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – prva obravnava – EVA 2006-00720-9/2007/21 z dne 20. 6. 2007, str. 230.

[3]V trenutku predloga zakona, ki je naveden v predhodni opombi, je veljal Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo).

[4]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), 7. točka obrazložitve.

[5]"Če so (…) vse razlage zakona neustavne in se ni mogoče dokopati do ustavnoskladne izpeljave, mora sodnik postopek prekiniti in vložiti zahtevo za ustavno presojo zakona." M. Pavčnik in A. Novak (ur.), (Ustavno) sodno odločanje, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 76.

[6]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-12/18 z dne 15. 3. 2018, 3. točka obrazložitve.

[7]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-127/16 z dne 9. 2. 2017, 5. točka obrazložitve.

[8]Prav tam.

[9]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-238/12.

[10]Tretji odstavek 395. člena ZFPPIPP, pri čemer glede na četrti odstavek navedenega člena izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ na podlagi pravnomočnega sklepa o izpraznitvi namesto izvršitelja opravi upravitelj. Vprašanja (ne)dovoljenosti izvršbe predlagatelj v zahtevi niti ne tematizira.

[11]Prim. M. Pavčnik, Teorija prava, 6., pregledana in dopolnjena izdaja (s poglavjem A. Novaka), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 320 in 390.

[12]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-171/16, Up-793/16 z dne 11. 7. 2019 (Uradni list RS, št. 53/19, in OdlUS XXIV, 13).

[13]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-21/16 z dne 5. 12. 2018 (Uradni list RS, št. 82/18, in OdlUS XXIII, 17).

[14]Sodna praksa predlagatelja je tudi že dopustila oziroma celo izrecno napotila na smiselno uporabo določb ZIZ. Glej npr. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 18/21 z dne 3. 2. 2021, št. Cst 37/2022 z dne 9. 2. 2022 in št. Cst 396/2021 z dne 28. 10. 2021.