Jedro

Predmet varstva pred nelojalno konkurenco so proizvodno tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 306.853,00 SIT s pripadki iz naslova kršitve konkurenčne klavzule po kolektivni pogodbi.

Sodišče je odločitev sprejelo potem, ko tožeča stranka svojih zatrjevanj o nastanku in višini škode, domnevno povzročeni zaradi kršitve konkurenčne klavzule tožene stranke, ni dokazala.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v pretežni meri soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Tožeča stranka je vložila proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ker je izpodbijana sodba po revizijskih navedbah nerazumljiva, odločilni razlogi pa v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listin. Sodišče namreč ni upoštevalo vsebine dopisa toženi stranki z dne 12.9.1994, da je bila toženka kot voditeljica na konkurenčnem radiu R. slišana in to v času, krajšem od dveh let, po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je nekritično sprejelo izpovedbo toženke, da je ljubiteljsko - torej brez honorarja - delala pri konkurenčnem radiu, saj ta izpovedba nasprotuje splošno znanim dejstvom. Revizija tudi poudarja, da je podlago za tožbeni zahtevek iskati v določbah 211. do 218. člena ZOR, ker je tožeča stranka upravičena do vrnitve tistega, kar je tožena stranka iz naslova konkurenčne kavzule sprejela. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti).

V okviru uradnega preizkusa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstava 354. člena ZPP/77, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen).

Revizijski očitki o obstoju kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 niso utemeljeni. Z revizijskimi trditvami o zmotni presoji posameznih dokazov, izvedenih v postopku, njihovi dokazni vrednosti in sprejeti dokazni oceni sodišča, se tožeča stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP/77 izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno.

Prav tako ni dopustno v reviziji navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, če se ne tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen). Zato novote niso dovoljene tudi pri uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP/77), že njegova pravna narava omejuje revizijsko sodišče pri poseganju v trditveno in dejansko podlago spora na drugi in prvi stopnji. Tožeča stranka je oprla svoj tožbeni zahtevek na pravno podlago kršitve konkurenčne klavzule po kolektivni pogodbi in šele v pritožbenem postopku je kot novoto uveljavila zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

Sodišče druge stopnje je pravno pravilno presodilo, da gre v obravnavanem sporu za odškodninski zahtevek zaradi toženi stranki očitane kršitve konkurenčne klavzule. Ker tožeča stranka niti v tožbi, niti med sodnim postopkom ni navajala dejstev v zvezi z obstojem škode niti predlagala dokazov o njenem nastanku zaradi zatrjevanega škodljivega ravnanja toženke, je tožbo ocenilo kot nesklepčno, sam tožbeni zahtevek pa neutemeljen.

Po oceni revizijskega sodišča je materialnopravna presoja sodišča druge stopnje pravilna. Podlago o sprejeti presoji so predstavjale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče. Iz teh ugotovitev izhaja, da je bilo med strankama v času od marca 1992 dalje sklenjenih več pogodb o zaposlitvi, s katerimi je bila vse do podpisa nove pogodbe z dne 1.3.1993 med drugim (6. člen) toženi stranki v skladu z določbami 11. in 12. člena Kolektivne pogodbe podjetja omejena pravica do zaposlitve pri drugem konkurenčnem delodajalcu, ki se ukvarja z enako ali podobno dejavnostjo kot tožeča stranka. Določbe 11. in 12. člena Podjetniške kolektivne pogodbe vsebujejo za delavca prepoved dela, dokler je v delovnem razmerju, vsebinsko območje prepovedi, pogoje za aktualnost prepovedi, pravno kvalifikacijo kršitve te prepovedi in disciplinske ter premoženjske sankcije za kršitve. S konkurenčno prepovedjo je bila tožena stranka pravno zavezana k lojalnosti do tožeče stranke in hkrati omejena v svoji podjetniški oziroma poklicni svobodi. Zaradi pristanka na omejitev svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude med trajanjem in po prenehanju delovnega razmerja, je bila tožena stranka upravičena do denarnega nadomestila v višini 10 % dodatka na osnovno plačo. Tožeča stranka je oprla svoj tožbeni zahtevek na določbe Kolektivne pogodbe, s katerimi je urejena konkurenčna klavzula. Pri tem pa ni zatrjevala niti izkazovala obstoja pogojev iz 11. člena omenjene pogodbe kot podlage postavljenemu zahtevku. Tožbeni zahtevek ni opredeljen samo s formulacijo tega, kar tožnica od tožene stranke zahteva, ampak tudi in predvsem z dejstvi, na katere opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (1. odstavek 186. člena ZPP/77). S tem, ko se sklicuje na to, da je bila tožena stranka v času, krajšem od dveh let po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, slišana pri konkurenčnem radiu, še ne izkazuje trditvene podlage za svoj tožbeni zahtevek. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je toženka pri radiu R. uporabljala njene programe, tehnična in poslovna znanja, poslovne zveze, dokumentacijo in podatke. S konkurenčno klavzulo so lahko varovani le tisti podatki, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj tožeče stranke, ne pa splošnih znanj, ki jih je toženka sicer pridobila v delovnem razmerju ali v zvezi z njim. Predmet varstva pred nelojalno konkurenco so proizvodno tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca. Tožeča stranka ni trdila, da je toženka v spornem obdobju opravljala dela iz omenjenega vsebinskega območja. Ker ni navedla in dokazala dejstev, od katerih je odvisen nastanek uveljavljene terjatve, je bil njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Zato po presoji revizijskega sodišča izpodbijana pravnomočna sodba ni materialnopravno zmotna.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94), kot predpise Republike Slovenije.