Jedro

V fazi policijske preiskave lahko prevaja vsak, ki pozna oziroma govori jezik osumljenca, čemur je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženih M.H. in D.H. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb četrtega odstavka 340. člena v zvezi z 83. členom in drugim odstavkom 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog obrambe za izločitev dokazov kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper tak sklep sta se pritožila: - zagovornik obdolženega M.H. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni in predlagane dokaze izloči oziroma ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

in

- zagovornik obdolženega D.H. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni in predlagane dokaze izloči oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je pravilno ugotovilo, da sta predloga za izločitev dokazov neutemeljena, kar je v napadenem sklepu tudi tehtno obrazložilo. Na te razloge pa se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe navaja:

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe obeh zagovornikov ne morejo biti uspešne, ker nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa. V fazi policijske preiskave oziroma postopka je obema osumljencema glede na to, da sta izjavila, da razumeta hrvaški oziroma bosanski jezik, bil postavljen tolmač A.P., ki je osumljencema v navedena jezika tudi prevajal. Ne drži pritožbena navedba zagovornika H., da osumljenca nista bila ustrezno seznanjena o svojih pravicah iz člena 4 ZKP, pri čemer sta tudi izjavila, da sta svoje pravice iz člena 4 ZKP razumela, kot to izhaja iz uradnega zaznamka o odvzemu prostosti, s čimer je zadoščeno določilu člena 4/V ZKP. Zato zagovornik obdolženega H., ki trdi, da je bila zaradi nepravilne uporabe člena 4 ZKP kršena obdolženčeva pravica do obrambe in poštenega sojenja ter kršena Ustava in EKČP, ne more biti uspešen. Potrebno je navesti, da so določila v fazi policijske preiskave glede prevajanja v jezik, ki ga osumljeni razume, ohlapnejša kot tista, ki veljajo v samem kazenskem postopku. Zato okoliščina, da je v predkazenskem postopku osumljencema prevajal tolmač P., ki je sicer sodni tolmač za turški jezik, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj ni nobenega dvoma, da govori tudi hrvaški oziroma bosanski jezik, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa in sicer njegovega prevajanja. Zato pritožba zagovornika obdolženega H., da obdolženi prevajanja P. ni razumel, niso utemeljene. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko navaja, da iz listin, ki jih je podpisoval obdolženi H. kot osumljeni ne izhaja kdo mu je prevajal listine, saj je to direktno v nasprotju z navedenimi listinami, iz katerih jasno izhaja, da je bilo obdolžencu kot osumljenemu vse prevedeno v jezik, ki ga razume in sicer po tolmaču P. Zagovornik, ki se zavzema zato, da bi bilo potrebno prevajanje P. še dodatno preveriti z zaslišanjem tolmača V., glede na navedeno ne more biti uspešno.

6. Zato ne more biti govora o nedovoljenem dokazu in kršitvi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitvi pravice do obrambe. Primeri na katere se sklicuje zagovornik obdolženega H., po oceni pritožbenega sodišča sploh niso primerljivi z obravnavano zadevo. Na prevajanje P. namreč nihče ni imel nobenih pripomb ali zadržkov, zato njegovo prevajanje ni nezakonito, kot to skuša prikazati zagovornik obdolženega H. V fazi policijske preiskave namreč lahko prevaja vsak, ki pozna oziroma govori jezik osumljenca, čemur je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno. Razen navedenega je bil tolmač P. prisoten v nadaljevanju postopka v fazi policijske preiskave in je bilo osumljenima vse prevedeno v jezik, za katerega sta sama navedla, da ga razumeta in govorita, saj sta vse listine tudi podpisala brez podanih pripomb. Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju vsebinsko ustreznega sodelovanja obeh obdolžencev v postopku, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obdolženca lažje sporazumevata v italijanskem jeziku, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za hrvaški jezik v celotnem dosedanjem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.

7. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sklicevalo na uzakonjeno Direktivo 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, ki je sprejela skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v EU pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih ter v postopkih za izvrševanje Evropskega naloga za prijetje, ki je začela veljati 15. 11. 2010. Iz navedene Direktive izhaja (člen 2), da države članice zagotovijo, da se osumljenim ali obdolženim, ki ne govorijo ali pa ne razumejo uradnega jezika kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in drugimi sodnimi organi, vključno med policijskim zaslišanjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi Direktivi bilo v celoti zadoščeno in da je postopek glede tolmačenja v celoti potekal tudi v skladu z ZKP. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo tako, kot izhaja iz izreka napadenega sklepa, takšno svojo odločitev pa je v napadenem sklepu v točki 3 tudi tehtno obrazložilo.

8. Zato pritožba zagovornika H., ki trdi, da v obravnavani zadevi ni bilo prevajanja v jezik, ki ga obdolženi razume, ni utemeljena in je v celoti v nasprotju z izjavami obdolženca kot osumljenca, kateremu je ves čas postopka bilo prevajano v jezik, za katerega je sam povedal, da ga razume in govori, kar velja tudi za obdolženega H. Tudi v fazi preiskave in zaslišanja obeh obdolžencev, jima je bil podan, po sodnem tolmaču za hrvaški jezik V.V., ustrezen pravni pouk glede tolmačenja, obdolženca pa sta izrecno izjavila, da hrvaški jezik govorita in razumeta, zato ni bilo nobenega dvoma o prevajanju v preiskavi s strani tolmača za hrvaški jezik. Razen tega pa obdolženca, niti njuna zagovornika tekom zaslišanja nista imela nobenih pripomb na prevajanje, niti nihče ni zahteval prevajanja v nek drug jezik. Zato so vsi pomisleki pritožb v tej smeri neutemeljeni, tudi ko se skuša prepričati, da je bil podpis listin, ki so jima bile prevedene, obdolženima vsiljen, saj za takšne trditve ni podlage v podatkih kazenskega spisa.

9. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbama obeh zagovornikov, ki sodišču prve stopnje očitata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, Ustave in EKČP, ampak v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi napadenega sklepa. Uspešni pa ne moreta biti pritožbi niti, ko grajata dejansko stanje, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo po temeljiti proučitvi celotne spisovne dokumentacije iz katere izhaja, da sta tako policija kot sodišče storila vse za zagotovitev osumljenčevih oziroma obdolženčevih pravic, da predmetni kazenski postopek poteka v jeziku, ki ga razumeta in govorita. Zato je tako v predkazenskem kot kazenskem postopku bil prisoten tolmač za hrvaški jezik, saj sta oba obdolženca, kot že navedeno, izrecno izjavila, da hrvaški jezik govorita in razumeta. Ni res, da iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno kdo je obdolžencema prevajal v predkazenskem postopku, saj je bil prisoten tolmač P., ki je obdolžencema vse prevajal, na njegovo prevajanje pa nihče ni imel nobenih pripomb. Zato je sodišče prve stopnje glede na ravnanja in postopanja obeh obdolžencev v tem postopku pravilno zaključilo, da oba razumeta in govorita jezik v katerem se je vodil postopek. Ker se je v obravnavani zadevi obdolžencema prevajalo v jezik, za katerega sta izrecno izjavila, da ga razumeta, jima z ničemer ni bilo onemogočeno ustrezno sodelovanje v postopku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tako policija v predkazenskem postopku, kot v preiskavi obdolžencema zagotovila pravico do tolmača. 10. Zato ni pritrditi pritožbama, ki uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave ter EKČP, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, v napadenem sklepu tehtno obrazložena. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, zato pritožbi zagovornikov tudi v tej smeri ne moreta biti uspešni. Sicer se zagovornik obdolženega H. pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ne pojasni pa s čem je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, zato se njegova pritožba v tem delu ne da preizkusiti. Pritožba zagovornika obdolženega H. je sicer obširna, vendar je njeno bistvo v tem, da je bila tako v predkazenskem postopku, kot v postopku preiskave, obdolžencu kršena pravica do uporabe jezika, ki ga razume, kar pa je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje, saj podatki kazenskega spisa nikakor ne pritrjujejo pritožbenim navedbam, da obdolženca prevajanja v hrvaški jezik nista razumela. Pri tem je potrebno še navesti, da iz podatkov kazenskega spisa jasno izhaja, da je bilo obdolžencema oziroma osumljencema prevajano v jezik, za katerega sta sama rekla, da ga razumeta in govorita, saj ni bilo nobenega zadržka, da bi se postopek prevajal v kakšnem drugem jeziku, vendar tega nista zahtevala. Tudi pri podaji pravnih poukov sta vedno izjavila, da jih razumeta, zato pritožbi, ki trdita nasprotno, ne moreta biti uspešni, saj tudi za trditve, da jima je bil prevod v hrvaški jezik vsiljen, ni nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne.

11. Po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah uveljavljane kršitve niso podane, in ker pritožbi zagovornikov niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov obdolženih odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu člena 402/III ZKP.