Jedro

Odločitev sodišča, ki terjatve tožene stranke ni priznalo, češ da ta ni zadostno konkretizirana glede nastale škode, še manj pa, da je ta posledica ravnanj tožeče stranke, pri čemer je celo brez ugovora nasprotne stranke pojasnjevalo, da imajo navedene poškodbe lahko več različnih vzrokov, šele izvedenec pa bi lahko z gotovostjo povedal, ali navedeno ravnanje lahko povzroči zatrjevane posledice, je glede na navedeno napačna. S kršitvijo določbe 7. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje poseglo v toženkino pravico do izjave, kar uveljavlja tudi pritožnica.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II. do VI. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 818,35 EUR.

III. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 818,35 EUR.

IV. Terjatvi se pobotata in se zahtevek tožeče stranke na plačilo 818,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 62,31 EUR od 17. 5. 2016 dalje do plačila, - zneska 45,58 EUR od 16. 6. 2015 dalje do plačila, - zneska 56,09 EUR od 16. 3. 2016 dalje do plačila, - zneska 54,87 EUR od 18. 8. 2015 dalje do plačila, - zneska 55,03 EUR od 16. 9. 2015 dalje do plačila, - zneska 24,73 EUR od 16. 1. 2016 dalje do plačila, - zneska 62,62 EUR od 16. 10. 2015 dalje do plačila, - zneska 64,43 EUR od 16. 2. 2016 dalje do plačila, - zneska 48,33 EUR od 16. 6. 2016 dalje do plačila, - zneska 64,27 EUR od 16. 8. 2016 dalje do plačila, - zneska 41,60 EUR od 16. 7. 2015 dalje do plačila, - zneska 62,45 EUR od 16. 7. 2016 dalje do plačila, - zneska 66,07 EUR od 17. 11. 2015 dalje do plačila, - zneska 62,61 EUR od 16. 4. 2016 dalje do plačila, - zneska 47,36 EUR od 16. 12. 2015 dalje do plačila, zavrne.

V. Tožeča stranka sama krije svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 86505/2016 z dne 2. 9. 2016, se razveljavi tudi v I. in III. točki.

II. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 818,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 62,31 EUR od 17. 5. 2016 dalje do plačila, - zneska 45,58 EUR od 16. 6. 2015 dalje do plačila, - zneska 56,09 EUR od 16. 3. 2016 dalje do plačila, - zneska 54,87 EUR od 18. 8. 2015 dalje do plačila, - zneska 55,03 EUR od 16. 9. 2015 dalje do plačila, - zneska 24,73 EUR od 16. 1. 2016 dalje do plačila, - zneska 62,62 EUR od 16. 10. 2015 dalje do plačila, - zneska 64,43 EUR od 16. 2. 2016 dalje do plačila, - zneska 48,33 EUR od 16. 6. 2016 dalje do plačila, - zneska 64,27 EUR od 16. 8. 2016 dalje do plačila, - zneska 41,60 EUR od 16. 7. 2015 dalje do plačila, - zneska 62,45 EUR od 16. 7. 2016 dalje do plačila, - zneska 66,07 EUR od 17. 11. 2015 dalje do plačila, - zneska 62,61 EUR od 16. 4. 2016 dalje do plačila, - zneska 47,36 EUR od 16. 12. 2015 dalje do plačila.

III. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.011,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku osmih dni plačati tožeči stranki znesek 818,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 62,31 EUR od 17. 5. 2016 dalje do plačila, - zneska 45,58 EUR od 16. 6. 2015 dalje do plačila, - zneska 56,09 EUR od 16. 3. 2016 dalje do plačila, - zneska 54,87 EUR od 18. 8. 2015 dalje do plačila, - zneska 55,03 EUR od 16. 9. 2015 dalje do plačila, - zneska 24,73 EUR od 16. 1. 2016 dalje do plačila, - zneska 62,62 EUR od 16. 10. 2015 dalje do plačila, - zneska 64,43 EUR od 16. 2. 2016 dalje do plačila, - zneska 48,33 EUR od 16. 6. 2016 dalje do plačila, - zneska 64,27 EUR od 16. 8. 2016 dalje do plačila, - zneska 41,60 EUR od 16. 7. 2015 dalje do plačila, - zneska 62,45 EUR od 16. 7. 2016 dalje do plačila, - zneska 66,07 EUR od 17. 11. 2015 dalje do plačila, - zneska 62,61 EUR od 16. 4. 2016 dalje do plačila, - zneska 47,36 EUR od 16. 12. 2015 dalje do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2016 dalje do plačila.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške tega postopka v višini 58,00 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka se je zoper sodbo (laično) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter bodisi zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke bodisi ugodi pobotnemu ugovoru in ugotovi obstoj terjatve tožene stranke. V primeru, da tožbenega zahtevka tožeče stranke ne bi zavrnilo, pa pritožnica predlaga, da se medsebojni terjatvi pravdnih strank pobotata, tožeči stranki pa višje sodišče naloži v plačilo vse stroške tega postopka. Podrejeno pritožnica predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odstop zadeve v reševanje senatu.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V zvezi z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi gre uvodoma pojasniti, da so v postopku v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni dovoljeno.

7. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka, ki je javno podjetje, zadolženo za zbiranje, odvažanje in odlaganje odpadkov v Mestni občini X., vse storitve po vtoževanih računih opravila. Ker višina terjatve ni bila sporna, je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je kljub navedbi pritožbenih razlogov bistvo pritožbenih izvajanj glede terjatve tožeče stranke v izpodbijanju dejanskega stanja in poteku dokaznega postopka. Pritožnica namreč trdi, da je tožeča stranka svoje storitve izvajala nepravilno in nepravočasno, saj bi v nasprotnem primeru potopni zbiralniki ne bili polni in uporabniki ne bi bili prisiljeni iskati praznih potopnih zbiralnikov oziroma v okolici zbiralnikov ne bi bilo smradu, umazanije in odvrženih smeti ter se sklicuje na fotografije in izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke.

9. Višje sodišče, ker je bilo že uvodoma pojasnjeno, da pravilno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka presoja na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, na te pritožbene trditve ne bo odgovarjalo.

10. Ker dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnjevala, v tem pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati, se višje sodišče ne bo opredeljevalo niti do v nadaljevanju podanih pritožbenih trditev, da storitve tožeče stranke niso bile opravljene v skladu z Odlokom o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov,1 pri čemer je sama postopala z vso dolžno skrbnostjo, ki jo določila Odloka nalagajo toženi stranki kot uporabniku, še več, aktivnosti je izvajala tudi namesto tožeče stranke.

11. Tožena stranka je v postopku uveljavljala pobotni ugovor na podlagi odškodninske odgovornosti tožeče stranke za škodo na poslovni stavbi tožene stranke v višini 1.011,20 EUR.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pobotnim ugovorom ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala predpostavk odškodninske odgovornosti, predvsem škode in vzročne zveze. Trditev, da se po vsakem pranju pojavlja umazanija in vlaga na poslovni stavbi tožene stranke, po oceni sodišče prve stopnje tožena stranka ni dokazala, niti, da naj bi bile poškodbe, ki izhajajo iz priloženih fotografij, posledica ravnanja tožeče stranke. Navedbe o škodi v obliki razpok in odpadanja ometa je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepavšalne. V zvezi s poškodbami, ki naj bi bile posledica izgradnje podzemnih zabojnikov, pa je ugotovilo tudi, da investitor projekta ni bila tožeča stranka, pač pa Mestna občina X., zaradi česar je zahtevek naperjen zoper napačno pravno osebo.

13. V zvezi s pobotnim ugovorom pa pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je v celoti izpolnila dokazno breme, sodišče prve stopnje pa njenih bistvenih izvajanj ni upoštevalo, ter se v izpodbijani sodbi do njih ni izreklo, kar smiselno (pritožnica se je postopka udeleževala kot laično stranka) predstavlja očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Za izpolnitev predpostavk (neposlovne) odškodninske odgovornosti mora biti podano nedopustno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo, nedopustna škoda in vzročna zveza med njima. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se krivda domneva, razbremeni pa se je lahko oškodovalec, če dokaže, da ni kriv.

15. Pritožnica se v zvezi s škodo sklicuje na priznana dejstva. Iz procesnega gradiva izhaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da so potopni zbiralniki/smetnjaki tožeče stranke nameščeni neposredno (le meter ob) poslovno stavbo tožene stranke in da je v času pranja z visokotlačnimi čistilci ob dvignjenih pokrovih smetnjakov razdalja do stavbe minimalna, da tožeča stranka čiščenje z visokotlačnimi čistilci izvaja brez vsakršne zaščite, ter, da se posledično po vsakem pranju pojavlja umazanija in vlaga na poslovni stavbi tožene stranke, zaradi česar odstopa fasada na poslovni stavbi. Nadalje je trdila, da je tako tožečo stranko kot izvajalce večkrat opozorila na nepravilno ravnanje in povzročanje škode ter tožeči stranki predlagala namestitev ustrezne zaščite na poslovno stavbo, tožeča stranka pa je odgovorila, da se s tem ne bo ukvarjala, saj mora v določenem času izpolniti normo očiščenih smetnjakov. Nadalje je tožena stranka trdila, da je zaradi takega nedopustnega ravnanja tožeče stranke v letu 2014 že morala prebarvati in obnoviti spodnji del fasade in ker je pri naknadnem barvanju nemogoče doseči enak odtenek, je bilo treba delo opraviti v dolžini spodnjega dela poslovne stavbe.

16. Višje sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka do nobene od teh trditev v svoji prvi pripravljalni vlogi ni izrekla. Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, v kateri je podala tudi ugovor pobota, svoje trditve še konkretizirala in izrecno navedla, da je materialna škoda nastala z vdorom vode v fasado zato, ker tožeča stranka pri izvajanju del ni namestila zaščite, s čimer je podana vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem izključno tožeče stranke in zmanjšanim premoženjem tožene stranke zaradi poškodovane fasade, vrednost škode pa znaša 1.011,20 EUR.

17. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi na zgornje trditve odgovorila le, da zahtevek zavrača, ker temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti niso izpolnjene, nikakor ni delovala protipravno, niti ji ni mogoče očitati malomarnosti, vprašljiva in nedokazana je tudi vzročna zveza med dejanji tožeče stranke in zatrjevano nastalo škodo.

18. Glede na tako trditveno podlago pravdnih strank pa višje sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno trdi, da dokaza z izvedencem ni predlagala, ker gre za nedvoumno priznana dejstva. Ker je upoštevno le substancirano, ne pa pavšalno prerekanje, za kakršno višje sodišče označuje zgornje izvajanje tožeče stranke, gre namreč trditve tožene stranke o predpostavkah odškodninske odgovornosti šteti za priznane. Priznana dejstva pa sodišče mora vključiti v podlago sodbe. Višje sodišče zato ugotavlja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni uporabilo 214. člena ZPP. V odškodninskih sporih mora namreč oškodovanec res zatrjevati zgoraj naštete predpostavke odškodninske odgovornosti, dokazati pa jih mora šele v primeru, da jim nasprotna stranka nasprotuje. V kolikor nasprotna stranka njenih trditev ne zanika ali pa jih zanika brez navajanja razlogov, pa se šteje, da so te predpostavke priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP).

19. Ker goraj citirani ugovor tožene stranke nedvomno pomeni pavšalen ugovor, bi zato sodišče prve stopnje moralo šteti za priznano: - da je tožeča stranka brez vsakršne zaščite izvajala čiščenje z visokotlačnimi čistilci neposredno ob poslovni stavbi tožene stranke, - da se je posledično po vsakem pranju pojavila umazanija in vlaga na poslovni stavbi, škoda pa je nastala z vdorom vode v fasado, - da je zaradi nedopustnega ravnanja tožena stranka v letu 2014 že morala prebarvati in obnoviti spodnji del fasade in - da je vrednost škode znašala 1.011,20 EUR.

20. Škoda je torej nastala, nastala je zaradi nedopustnega ravnanja tožeče stranke, ki je zato zanjo odgovorna, njena višina pa znaša 1.011,20 EUR. Odločitev sodišča, ki terjatve tožene stranke ni priznalo, češ da ta ni zadostno konkretizirana glede nastale škode, še manj pa, da je ta posledica ravnanj tožeče stranke, pri čemer je celo brez ugovora nasprotne stranke pojasnjevalo, da imajo navedene poškodbe lahko več različnih vzrokov, šele izvedenec pa bi lahko z gotovostjo povedal, ali navedeno ravnanje lahko povzroči zatrjevane posledice, je glede na navedeno napačna. S kršitvijo določbe 7. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje poseglo v toženkino pravico do izjave, kar uveljavlja tudi pritožnica.

21. Ker višje sodišče ocenjuje, da se ob pravilni uporabi določila drugega odstavka 214. člena ZPP dejstvo obstoja v pobot ugovarjane toženkine terjatve zoper tožničino šteje za priznano, je spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je samo opravilo pobotanje obeh terjatev. Ob tem ni izvedlo nove glavne obravnave, saj ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka ni bila potrebna (prvi odstavek 347. člen ZPP).

22. S pobotom prenehata dve istovrstni dospeli vzajemni terjatvi. V obravnavanem primeru je tožena stranka zoper tožečo vložila procesni pobotni ugovor. Tudi za ta ugovor velja, da se po izjavi o pobotu šteje, da je ta nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ). To pa je, ko je zapadla zadnja izmed terjatev, ki sta predmet pobota. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je zadnja terjatev tožeče stranke v plačilo zapadla 16. 12. 2015, tožena stranka pa je navedla, da ji je škoda nastala v letu 2014 in se pri tem sklicevala na račun z dne 22.4.2014 (česar tožeča stranka ne zanika). To je pred zapadlostjo terjatev tožeče stranke po vtoževanih računih (december 2015 do maj 2016). Ker se tudi pri procesnem pobotu šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, se terjatvi štejeta za pobotani z dnem nastanka poznejše terjatve.2 Zakonske zamudne obresti po računih tožeče stranke tako sploh niso začele teči. Višje sodišče je zato zavrnilo tudi zahtevek za njihovo plačilo.

23. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je višje sodišče odločilo tudi o celotnih pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremembi sodbe z zahtevkom v celoti propadla, zato svoje stroške pravdnega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 334/2012 z dne 11. 5. 2012. 2 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 922/2008 z dne 27. 11. 2008.