Jedro

Eden od pogojev za odškodninsko odgovornost zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanja po 2. in 3. odstavku 30. člena ZOR je, da je sploh šlo že za pogajanja, ne pa za neka drugačna, neformalna iskanja informacij o možnostih za sklenitev pogodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se pravdni stranki nista niti še začeli pogajati o sklenitvi posla. Šlo je le za tožnikovo ponudbo, ki pa tožene stranke ne zavezuje. Njen molk ni nedopustno ravnanje.

V nasprotju s 1. odstavkom 42. člena ZOR je stališče, da molk naslovnika pomeni sprejem pogodbe. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za nobeno od izjem, ki sta urejeni v 3. in 4. odstavku 42. člena ZOR, ko se naslovnikov molk lahko šteje za sprejem pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23,331.975,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo 12,500.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (izreka pod točko II-1 in 2 odločbe), s sklepom pa je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku za plačevanje 70 odstotkov izhodiščne plače po kolektivni pogodbi za gospodarstvo za čas od 1.1.1999 do vrnitve tožnika v matično podjetje, zaradi česar bo po pravnomočnosti tega sklepa tožbo v tem delu odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Celju (izreki pod točko I odločbe).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje, tokrat nevtralnemu sodišču v Mariboru. Vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZP), kar jasno izhaja iz podatkov spisa in definicije zamudne sodbe v 321. členu ZPP. Sicer pa sodišči nista upoštevali 14. člena Ustave Republike Slovenije o enakosti pred zakonom, 3. člena Zakona o sodiščih o vezanosti na ustavo in zakone ter tudi ne določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zmotno je stališče, da naj bi obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo le s podpisom pogodbe. Sodišče druge stopnje je zavestno spregledalo določbi drugega in tretjega odstavka 30. člena ZOR o pogajanjih. Da je do obligacijskega razmerja prišlo, jasno izkazuje pisna izjava F. M., ki pa je sodišče ni upoštevalo kot dokazno gradivo. Iz te izjave izhaja, da je tožena stranka prva začela s pogajanji, zato so nastopile določene obveznosti. Zmotno je stališče, da tožena stranka ni bila dolžna odgovoriti na tožnikovo ponudbo. Sodišči nista upoštevali sodbe Višjega gospodarskega sodišča LRS pod P 377/59, iz katere izhaja, da v primeru molka nastane pogodba že tedaj, ko stranka dobi ponudbo. Revizija poudarja, da je treba v tej zadevi uporabiti četrti in peti odstavek 42. člena ZOR. Dolžnost tožene stranke, da tožnika obvesti glede ponudbe, izhaja tudi iz sklepa z dne 1.2.1993 o razporeditvi tožnika na delovno mesto občasna dela v Izobraževalnem centru Š.. Ta sklep je sestavni del pogajanj o prevzemu čistilnice, kar je tožnik omenil tudi v svoji ponudbi. Tožnik je dokazal, da je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s tem sklepom in delovnopravno zakonodajo. Sodišče je neutemeljeno verjelo toženi stranki, da je bila ponudba za prevzem čistilnice dana po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 9.12.1992. V zvezi s tem se revizija sklicuje na nov dokaz, in sicer na poročilo inšpektorja z dne 15.2.2000, ki ga je tožnik prejel po izdaji sodbe prve stopnje v tej zadevi. Zato tožnik meni, da mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi omenjenega sklepa, pač pa na podlagi obligacijskega razmerja, torej dogovora s toženo stranko, pri čemer je bilo prenehanje delovnega razmerja pogojevano s prevzemom čistilnice odlitkov pri toženi stranki. Zaradi napak in pristranskosti dosedanje sodišče v tožnikovi zadevi ne more več soditi, zato tožnik vztraja pri predlogu, naj odloča sodišče v Mariboru.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do očitane procesne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča druge stopnje o neutemeljenosti enakega pritožbenega očitka so pravilni. K tem razlogom revizijsko sodišče zaradi tožnikove revizijske razlage zamudne sodbe le še dodaja, da inštitut zamudne sodbe ni urejen v 321. členu ZPP, kot napačno opredeljuje tožnik, pač pa v 318. členu ZPP, ki tudi nosi naslov zamudna sodba. Gre za tako sodbo, s katero sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih ugodi tožbenemu zahtevku. Do izdaje sodbe prve stopnje v tej pravdni zadevi ni prišlo niti v okoliščinah iz 318. člena ZPP, niti s sodbo ni bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, pač pa je bil zavrnjen. Zakonske določbe 321. člena ZPP pa urejajo izdajo in razglasitev sodbe, pri čemer je rok 30 dni za pisno izdajo sodbe iz tretjega odstavka tega člena res samo instrukcijske narave.

Tožnik je svoj tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (amortizacija, nadomestila plače, izgubljeni dobiček, ostali stroški) in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škode (duševne bolečine zaradi izgube delovnega mesta, izgube topline v svoji družini, izgube dobrega imena, poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem povezane telesne bolečine) utemeljeval s trditvami, da je tožena stranka kršila dolžnost obveščanja, dolžnost izpolnitve obveznosti in da ga je s pogajanji prevarala. Tožnik trdi, da je pristal na prenehanje delovnega razmerja oziroma na razporeditev na začasna dela v izobraževalni center zato, ker so mu pri toženi stranki obljubili, da bo lahko samostojno prevzel dejavnost v čistilnici odlitkov. Zato je toženi stranki poslal ponudbo z dne 12.2.1993 za sklenitev ustrezne pogodbe. Ustanovil je tudi lastno firmo. Tožena stranka v šestmesečnem roku ni odgovorila, zato je bila s potekom tega roka pogodba sklenjena. Ponudbo je ponovil leta 1997, vendar jo je tožena stranka zavrnila po izteku roka, zato se je situacija ponovila.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik svojih trditev v postopku na prvi stopnji ni dokazal. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem poteku dogajanja ocenilo, da se tožena stranka ni zavezala, da bo s tožnikom sklenila pogodbo o prevzemu čistilnice odlitkov, da mu tega tudi ni nikoli obljubila, da tožena stranka take pogodbe ni sklenila z nobenim drugim in da to dejavnost še vedno izvaja sama. Zato ni prišlo do kršitve obveznosti skleniti pogodbo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se pravdni stranki nista niti še pričeli pogajati o sklenitvi takšnega posla. Šlo je le za tožnikovo ponudbo, ki pa tožene stranke ne zavezuje. Pravdni stranki tudi nista bili v nikakršni stalni poslovni zvezi. Zato tožena stranka ni bila dolžna odgovoriti na tožnikovo ponudbo. Njeno ravnanje ni bilo protipravno in tudi ni bilo vzrok za zatrjevano škodo. Sodišče druge stopnje je potrdilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in z dodatnimi razlogi pritrdilo tudi pravnim razlogom prvega sodišča. Tožnik se v reviziji ne more uspešno sklicevati na pisno izjavo priče M. (ki vsebinsko predstavlja prepis tožnikovih trditev), ki je sodišče prve stopnje ni obravnavalo, ker je to pričo zaslišalo in v razlogih sodbe povzelo njeno ustno izpoved. Po izrečni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to skuša doseči tožnik s sklicevanjem na pisno izjavo priče in s sklicevanjem na novo poročilo inšpektorja, iz česar v reviziji izvaja drugačne dejanske okoliščine, kot so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji. Teh revizijskih trditev revizijsko sodišče ni moglo obravnavati in zato tudi ne presojati trditev, kdo je prvi prišel na zatrjevano idejo, kaj naj bi bilo tožniku obljubljeno itd. Zaradi že omenjene prepovedi je revizijsko sodišče vezano na prej povzete dejanske ugotovitve, da je šlo le za tožnikovo ponudbo in da se pravdni stranki niti še nista pričeli pogajati.

Ob takem dejanskem izhodišču je odločitev obeh sodišč o zavrnitvi tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna. Eden od pogojev za odškodninsko odgovornost zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj po drugem in tretjem odstavku 30. člena ZOR je, da je sploh že šlo za pogajanja, ne pa za neka drugačna, neformalna iskanja informacij o možnostih za sklenitev pogodbe. Ob ugotovljenem poteku dogajanja je pravno pomembno dejstvo v tej pravdni zadevi le tožnikova ponudba z dne 12.2.1993 za sklenitev pogodbe. Med pravdnima strankama je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje nesporno, da tožena stranka tožnikove ponudbe ni sprejela. Tožnik okoliščin iz prvega odstavka 31. člena ZOR, da je tožena stranka dala ustrezno izjavo o sprejemu ponudbe, ni zatrjeval. Stal je le na stališču, da molk tožene stranke pomeni sprejem ponudbe. Tako stališče je v nasprotju z določbo prvega odstavka 42. člena ZOR, po kateri molk naslovnika ne pomeni sprejema ponudbe. Tudi če bi tožnik v ponudbi izrečno zapisal, da bo molk veljal za sprejem, bi bil tak zapis glede na drugi odstavek 42. člena ZOR brez pravnega učinka. Izjemi od pravila iz prvega odstavka 41. člena ZOR predstavljata le situaciji, ki sta urejeni v tretjem in četrtem odstavku istega člena, kadar torej med strankama že obstaja stalna poslovna zveza in kadar gre za molk takega naslovnika, v katerega poslovno dejavnost spada izvrševanje naročil, ali takega naslovnika, ki je drugi stranki sam ponudil, da ji bo izvrševal naročila. V zvezi s prvo situacijo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravdni stranki nista bili v stalni poslovni zvezi. Zato se tožnik v pritožbi niti ni več skliceval na tretji odstavek 42. člena ZOR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre niti za situacijo iz četrtega odstavka 42. člena ZOR, ker pri toženi stranki ne gre za tako poslovno dejavnost, kot jo zahteva navedena zakonska določba in ker tožnik tudi ni zatrjeval, da naj bi se tožena stranka prej ponudila, da bo zanj izvrševala v tej zakonski določbi ustrezna naročila. Gre namreč za naročila v zvezi s špediterji, komisionarji, prevozniki in podobnimi poklici. Zato je tožnikovo revizijsko sklicevanje na četrti odstavek 42. člena ZOR materialnopravno zmotno. Enako velja za njegovo sklicevanje na peti odstavek istega člena, ki ureja le vprašanje časa sklenitve pogodbe v situaciji iz četrtega odstavka istega člena, ko se molk lahko šteje za sprejem ponudbe. Sodna odločba, na katero se tožnik sklicuje v reviziji, obravnava prav situacijo iz sedanjega tretjega in četrtega odstavka 42. člena ZOR, za tako situacijo pa v tožnikovem primeru ne gre.

Po vsem obrazloženem je materialnopravno pravilna opredelitev obeh sodišč, da tožena stranka ni bila dolžna skleniti pogodbe s tožnikom, da tudi ni bila dolžna odgovoriti na njegovo ponudbo in da ji zato ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Že samo neobstoj enega od štirih potrebnih elementov civilnega delikta zadostuje za zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka za plačilo tako premoženjske kot tudi nepremoženjske škode (prvi odstavek 154. člena ZOR). Ugotovitve sodišča prve stopnje o neobstoju dodatnega potrebnega elementa - vzročne zveze med zatrjevano nedopustnim ravnanjem in zatrjevano škodo, tožnik niti ni izpodbijal. Zato so neupoštevne njegove revizijske trditve, da naj bi dokazal, da je tožena stranka pri prenehanju njegovega delovnega razmerja kršila delovnopravno zakonodajo. Kot je revizijsko sodišče že pojasnilo, pa je ta trditev nedopustna tudi zato, ker jo tožnik utemeljuje z novimi dokazi.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo. Glede na tak izid revizijskega postopka tožnikovega predloga za določitev drugega sodišča ni obravnavalo.