Jedro

Tožnica je zasedala položaj vodje notranje organizacijske enote uprave lokalne skupnosti. Ta položaj ne sodi med taksativno naštete položaje iz drugega odstavka 82. člena ZJU, za katere je predvidena izdaja posebne odločbe o razrešitvi.

Premestitev tožnice je bila res izvedena brez njenega soglasja, vendar le-to niti ni bilo potrebno, saj je šlo za premestitev zaradi delovnih potreb, pri kateri zakon to izrecno dopušča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spremenilo sklep tožene stranke št. 125-2/2004 z dne 13. 2. 2004 in sklep št. 908-11/2004 z dne 17. 3. 2004 o premestitvi tožeče stranke na drugo delovno mesto, tako da je datum premestitve spremenilo iz 17. 2. 2004 na 17. 3. 2004. Sicer je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev navedenih sklepov. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 33.104,03 EUR iz naslova razlike v plači in 18.778,17 EUR iz naslova odškodnine, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 2.974,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in spremenilo sporna sklepa, tako da je črtalo besedilo „z dnem 17. 2. 2004.“ V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se revizija zoper odločitev o premestitvi dopusti, saj sodišče pričakuje odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih.

3. Tožnica je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 73/2007). Zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri sklepanju in razlagi, da tožnice pred premestitvijo ni bilo potrebno razrešiti s položaja načelnice, to je vodje organizacijske enote v upravi lokalne skupnosti. Poleg tega je bil sklep o prerazporeditvi tožnici izdan, ne da bi ji bila dana možnost, da prerazporeditev sprejme ali zavrne, pri čemer razlogi za prerazporeditev brez soglasja uslužbenca v konkretnem primeru niso bili podani.

4. Revizija je bila na podlagi določb 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. S trditvami, da sodišče ni pravilno ocenilo dokazov, tožnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati. Drugih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo njenega zahtevka ni določno opredelila. Zato z vidika tega revizijskega razloga sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002), v prvem odstavku 80. člena položaj opredeljuje kot uradniško delovno mesto, na katerem se izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in organizacijo dela v organu. V drugem odstavku istega člena so določno našteti položaji v ministrstvih, organih v sestavi ministrstva, upravnih enotah, vladnih službah in upravah lokalnih skupnostih. Po tretjem odstavku se za položaj štejejo tudi namestniška mesta določenih položajev iz drugega odstavka. Državni organi, ki niso posebej našteti v drugem odstavku 80. člena, položaje določijo s svojim splošnim aktom.

10. ZJU v upravah lokalnih skupnostih določa naslednja položajna mesta javnih uslužbencev: direktor (oz. tajnik občine) in vodje notranjih organizacijskih enot. V zvezi s pogoji za pridobitev in prenehanje položaja zakon loči med splošnimi in posebnimi pravili. To ločevanje v zakonu sicer ni izrecno, vendar pa implicitno izhaja iz določb 82. in 83. člena ZJU. Za pridobitev oziroma prenehanje položaja velja splošna ureditev, da se položaj pridobi oziroma preneha po določbah ZJU, ki urejajo zasedbo delovnega mesta oziroma prenehanje dela na delovnem mestu za uradnike, če ni drugače določeno (prvi odstavek 82. člena in prvi odstavek 83. člena ZJU). Položaj je vodstveno delovno mesto, za katerega načeloma veljajo enaka pravila kot za druga delovna mesta. Drugače pa je določeno za določene položaje, ki jih zakon taksativno našteva v drugem odstavku 82. člena, in ki glede na prej navedeno splošno pravilo predstavljajo posebno ureditev. Ta velja za položaje generalnega sekretarja in generalnega direktorja v ministrstvu, direktorja organa v sestavi in vladne službe, načelnika upravne enote in direktorja uprave lokalnih skupnosti, torej le za najvišje vodstvene funkcije. Med naštetimi ni položajev vodij organizacijskih enot (v ministrstvih, organih v sestavi ministrstva, upravnih enotah, vladnih službah in upravah lokalnih skupnosti), niti namestnikov iz tretjega odstavka 80. člena ter položajev v drugih državnih organih, ki niso posebej našteti v drugem odstavku tega člena, ki jih ti organi določijo s splošnim aktom. Posebna ureditev za izrecno navedene položaje med drugim predvideva, da se pridobijo za določen čas. Kar se tiče prenehanja teh (višjih) položajev velja, da se uradniki razrešijo s položaja, pod pogoji, ki jih določa zakon, ali pa jim položaj preneha po poteku obdobja, za katerega so bili imenovani, oziroma če se ukine organ ali organizacijska enota, ki jo uradnik vodi. Zakon to posebno ureditev izrecno predvideva zgolj za taksativno naštete položaje, za vse ostale pa velja splošna ureditev, po kateri položaj preneha v skladu z določbami ZJU o prenehanju dela na delovnem mestu, to je s prenehanjem delovnega razmerja ali s premestitvijo (prvi odstavek 83. člena ZJU).

11. V konkretnem primeru je tožnica v Mestni občini X. zasedala položaj načelnice oddelka za gospodarjenje z nepremičninami. Prevedeno v terminologijo ZJU, je tožnica zasedala položaj vodje notranje organizacijske enote uprave lokalne skupnosti. Ta položaj pa ne sodi med taksativno naštete položaje iz drugega odstavka 82. člena, za katere je predvidena izdaja posebne odločbe o razrešitvi. Zato v zvezi s prenehanjem tega položaja tožnice velja splošna ureditev ZJU oziroma določbe o prenehanju dela na delovnem mestu. Razrešitev tožnice s položaja torej ni bila potrebna.

12. Tožnica v reviziji tudi zatrjuje, da je bil sklep o prerazporeditvi oz. premestitvi izdan, ne da bi ji bila dana možnost, da prerazporeditev sprejme ali zavrne ter da se ji šele potem izda sklep. Dikcija prvega odstavka 147. člena ZJU se glasi, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Iz navedenega izhaja, da že sam zakon dopušča, da je premestitev zaradi delovnih potreb lahko izvedena brez soglasja delavca. Prvi odstavek 150. člena ZJU nadalje določa, da se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Premestitev na željo oziroma s soglasjem javnega uslužbenca pa se izvede s sklenitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Pogoji v primeru sklepa o premestitvi so zakonsko določeni, v primeru aneksa k pogodbi o zaposlitvi pa pogodbeno dogovorjeni. Strožji pogoji za premestitev delavca s sklepom o premestitvi so smiselni glede na to, da gre za premestitev brez soglasja delavca, zaradi česar mora delodajalec svojo odločitev upravičiti glede na pogoje iz 149. členu ZJU. Ta člen določa, da se delavec zaradi delovnih potreb lahko premesti, če so podani poslovni razlogi, če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve ter v drugih zakonsko določenih primerih. Iz navedenega sledi, da ob navedenih pogojih, predhodna ponudba sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni formalni zakonski predpogoj za premestitev delavca s sklepom. Če delavec s premestitvijo ne soglaša, mu delodajalec lahko izda sklep o premestitvi po 150. členu ZJU, pod pogojem seveda, da so izpolnjeni tudi vsi zakonski pogoji za izdajo takega sklepa.

13. V danem primeru je bila tožnica, zaradi delovnih potreb, premeščena s položaja načelnice oddelka za gospodarjenje z nepremičninami, ki ga je opravljala v nazivu podsekretar na delovno mesto podsekretarja v istem oddelku. Premestitev tožnice je bila res izvedena brez njenega soglasja, vendar pa njeno soglasje niti ni bilo potrebno, saj je šlo za premestitev zaradi delovnih potreb, pri kateri zakon to izrecno dopušča. Sodišče je v postopku ugotovilo, da so bili na strani delodajalca podani razlogi za premestitev zaradi delovnih potreb (predstojnikova ocena, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa), v dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa se revizijsko sodišče ne spušča. V skladu z zgoraj navedenim je bil sklep o premestitvi toženke zakonit. 14. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker tožena stranka z odgovorom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.