Jedro

Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku, sme zavrniti dokazni predlog, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali je če dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 1805/2010 z dne 16. 3. 2010 I. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po istem zakonskem določilu izreklo 1.000,00 EUR denarne kazni. To kazen mora obsojenka plačati v roku treh mesecev, v primeru, da se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 66,64 EUR določilo en dan zapora. Po določilu prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obsojenka plačati tudi stroške kazenskega postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1805/2010 z dne 14. 9. 2010 pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojene vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Pravica do obrambe obsojenki ni bila kršena, ugotavljanje objektivne žaljivosti izrečene besede je očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijana sodba je odgovorila na vsa pritožbena navajanja in ima razloge o odločilnih dejstvih.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojeni I. K. in njenem zagovorniku, ki sta se o odgovoru izjavila dne 31. 3. 2011. V izjavi izražata nestrinjanje z odgovorom in ponavljata navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zahteva ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zagovornik obsojene v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo s strani obrambe predlaganih prič kršilo pravico obsojenke do obrambe.

8. Vrhovno sodišče je v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30. 10. 2003 in drugih zavzelo stališče, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče po ustaljeni (ustavno) sodni praksi v smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave upoštevati naslednja merila: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali je če dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

9. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi zagovora obsojenke ter na podlagi izpovedi zaslišanih prič ugotovilo, da je obsojenka na glavni obravnavi 16. 3. 2010 zasebnemu tožilcu v prisotnosti sodnice in zapisnikarice ter drugih udeležencev v postopku izrekla, da je zasebni tožilec „šalabajzer“. To pa, kot ugotavlja prvostopenjska sodba, pomeni negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca, kar je na zaslišanju potrdila tudi obsojenka, ko je povedala, da ta pojem ne pomeni pozitivne vrednostne sodbe. Sodišče prve stopnje je zato dokazna predloga obrambe za zaslišanje prič A. Z. in B. K., ki naj bi pojasnila okoliščine, v katerih je bila navedena beseda izrečena, zlasti pa kako je bila razumljena, kot nepomembna za odločitev, utemeljeno zavrnilo. Ker so bila tekom dokaznega postopka ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče sprejeti odločitev, predlagana dokaza po stališču Vrhovnega sodišča glede na že izvedene dokaze nista bila materialnopravno relevantna. Zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni izkazana. Obe sodišči sta v sodbah zavzeli stališče do predlaganih dokazov in ga ustrezno in zadostno obrazložili. Utemeljitev zavrnitve teh predlogov pa ni tako pomanjkljiva kot meni zagovornik obsojenke, da bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin presodilo, da ima izrečena beseda „šalabajzer“ objektivno žaljivi pomen, tako v slovenskem jeziku, kjer se uporablja kot oznaka za osebo, ki ne zna ali ni sposobna kvalitetno opraviti svojega posla, kot glede na konkretne okoliščine, v katerih je bila izrečena z namenom osebne diskvalifikacije zasebnega tožilca-odvetnika pri opravljanju njegove strokovne funkcije. Izrecno je navedlo, da gre za izrazito negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu, ki predstavlja napad na njegovo čast in dobro ime, ter da je bila izjava dana z namenom njegove osebne diskvalifikacije, zaradi česar se je počutil razžaljenega. Zato zagovornik obsojene neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz razlogov 1. točke 372. člena ZKP, ker sodišče naj ne bi ugotavljalo objektivne žaljivosti izrečene besede in s tem zakonskega znaka kaznivega dejanja razžalitve.

11. Sodišče je opravilo pravno presojo obsojenkinega ravnanja tudi z vidika določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, je pravilno presodilo, da ne gre za takšno izražanje obsojenke, ki bi pomenilo obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi ali bi bila s tem v zvezi. Kot odvetnica je seznanjena, da pravila civilnega postopka pred sodiščem, ki določajo postopanje pri obrambi pravic in koristi ne dopuščajo žalitev nasprotne stranke ali njenega pooblaščenca. Z navajanji, da glede na izveden dokazni postopek ni jasno, na podlagi česa je višje sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za izvajanje obdolženke, ki bi pomenilo obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi, izraža obramba nestrinjanje z dokazno oceno v izpodbijani sodbi, to pa pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. Zato se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do zatrjevane kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ko vložnik v zahtevi pavšalno navaja, da sodišče druge stopnje ni presodilo in zavzelo stališča do vseh pritožbenih navedb, ne da bi konkretno navedel, do katerih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča. 13. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno in logično pojasnilo, na podlagi katerih dejstev sklepa na to, da se je obsojenka zavedala, da pomeni izrečena beseda zasebnemu tožilcu negativno vrednostno oceno in da je dejanje storila hote. Zato je neutemeljen ugovor, da prvostopenjska sodba ne vsebuje obrazložitve glede subjektivnega dejanskega stanu. Zato zatrjevana kršitev iz razloga 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni izkazana.

14. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.