Jedro

Ker je država postala lastnica kmetijskih zemljišč na podlagi zakona, toženka ni mogla postati lastnica po ZLNDL, ki je subsidiaren.

Odplačnost pridobitve ni odločilna za druge subjekte, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja.

Opravičljiva zmota v skladu z načelom ignoratia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje) ne more temeljiti na nepoznavanju prava, tj. predpisov, ki urejajo pridobitev lastninske pravice mimo vpisov v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 344,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 508/0, 509/0, 510/0, 512/0, 513/0 in 514/0, vse k. o. X (I. točka izreka) in toženki naložilo plačilo 842,72 EUR pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi poudarja, da bi o zahtevi za izločitev morala odločati občna seja Vrhovnega sodišča skladno s tretjim odstavkom 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno navaja, da je pravico uporabe na navedenih parcelah pridobila odplačno. Pojasnjuje, da so bili tedanji lastniki ob nacionalizaciji spornih zemljišč upravičeni do „odškodnine“, ki jo je plačala pravna prednica toženke, za kar je najela investicijsko posojilo. To bi potrdili priči A. A. in B. B. ter toženka ob zaslišanju. Poudarja, da je predlagala tudi vpogled v spis Okrajnega sodišča v Domžalah Dn 1493/2007, v katerem se nahaja kupna pogodba. Sodišče je z neobrazloženo zavrnitvijo predlaganih dokazov zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter poseglo v pravico stranke do izjave in s tem v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Nasprotuje zaključku, da na spornih zemljiščih objekti niso bili zgrajeni. Opozarja, da je sodišče to ugotovitev oprlo na potrdilo o namenski rabi, čeprav po 105. členu Zakona o prostorskem načrtovanju v njem ni potrebno navesti podatkov o zgrajenih objektih. Navaja, da tožnica obstoja objektov ni prerekala in sodišču očita pavšalno zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje priče B. B. ter toženke, ki bi potrdila, da so se nepremičnine uporabljale za opravljanje osnovne dejavnosti. Izpodbija tudi odločitev glede priposestvovanja spornih parcel. Po mnenju pritožnice se je priposestvovalna doba, ki je začela teči leta ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) leta 1997, iztekla leta 2007. Meni, da direktorica toženke ni bila slaboverna, saj v času vknjižbe lastninske pravice na C., d. o. o. ni bila dolžna vedeti, da so se nepremičnine lastninile po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Ker sodišče ni izvedlo dokazov glede dobre vere toženke, je zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je toženka vložila tudi dopolnitev pritožbe. Ker pa je bila vložena po izteku pritožbenega roka, pritožbeno sodišče navedb v njej ni presojalo.

6. Neutemeljen je tisti del pritožbe, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve Vrhovnega sodišča RS o zavrnitvi njenega predloga za izločitev vseh sodnikov in sodišč v Republiki Sloveniji. Odločitev omenjenega sodišča, v katerem je navedlo, da je predlog popolnoma zgrešen in ne more predstavljati relevantne ovire za nadaljnji potek sodnega postopka in v kateri je toženkine trditve v predlogu označilo za absurdne in rezultat popolnega nepoznavanja vloge sodnika in sodišča ter osnov civilnega (procesnega) prava, ne more biti predmet pritožbene presoje.

7. Tožnica je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na šestih parcelah v katastrski občini X. Trdila je, da so parcele kmetijska zemljišča, na katerih je originarno pridobila lastninsko pravico na podlagi 5. člena ZLPP oziroma 14. člena ZSKZ. Ker so sporne parcele ex lege prešle v last tožnice najkasneje z uveljavitvijo ZSKZ dne 11. 3. 1993, toženka (oziroma njena pravna prednica) na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi 3. člena ZLNDL. Ta zakon je namreč subsidiaren in velja le za nepremičnine, katerih lastninjenje ni uredil drug predpis. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo leta 1958 na spornih nepremičninah vknjiženo splošno ljudsko premoženje, leta 1959 pa se je vpisala pravica uporabe v korist D. Njegov pravni naslednik (obrtna delavnica C. d. o. o.) je leta 2008 vknjižil lastninsko pravico v svojo korist na podlagi 3. člena ZLNDL. Kot edini družbenik je 6. 3. 2008 ustanovil podjetje E. (toženko) in ji kot osnovni kapital zagotovil stvarnopravni vložek, med drugim tudi sporne nepremičnine. Tako se je toženka vknjižila kot lastnica 14. 3. 2008. Prav tako je nesporno, da je bila zakonita zastopnica C. in toženke od leta 2001 do vložitve tožbe leta 2015, ista oseba.

8. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da predpostavke za pridobitev lastninske pravice toženke (njene pravne prednice) po ZLNDL, kljub vpisu v zemljiško knjigo, niso bile izpolnjene, saj so bile sporne nepremičnine že olastninjene po ZSKZ oziroma ZLPP. Ker je država postala lastnica kmetijskih zemljišč na podlagi zakona (prvi odstavek 5. člena ZLPP oziroma 14. člen ZSKZ), toženka ni mogla postati lastnica po ZLNDL, ki je subsidiaren (prvi odstavek 1. člena).

Glede odplačnosti

9. Zakonodajalec je pri lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki ga je uredil z ZLPP, Zakonom o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in ZSKZ, zavaroval javno korist, tako da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Po prvem odstavku 5. člena ZLPP so tako z dnem uveljavitve zakona (5. 12. 1992) postala kmetijska zemljišča in gozdovi last Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Enako za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove v družbeni lastnini, ki niso postali last RS po ZLPP oziroma ZZad, določa tudi prvi odstavek 14. člena ZSKZ. Lastninsko pravico so izjemoma pridobile le izrecno določene organizacije, če so obravnavana zemljišča pridobile odplačno. Tak režim (je) velja(l) za zadruge in delovne organizacije kooperantov, temeljne organizacije v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljene zadruge in zadružne zveze (prvi in drugi odstavek 74. člena ZZad) ter za temeljne organizacije kooperantov (prvi odstavek 14. člena ZSKZ).

10. Glede na takšen zapis v 14. členu ZSKZ ni pomembno, ali je toženka (oziroma njena pravna prednica) pridobila pravico uporabe na kmetijskih zemljiščih odplačno ali neodplačno. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Odplačnost pridobitve namreč ni odločilna za druge subjekte, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja.(1) Zato pritožbene navedbe glede odplačne pridobitve pravice uporabe za odločitev v sporu niso relevantne. Da odplačnost pridobitve pravice uporabe ni odločilna potrjuje tudi besedilo tretjega odstavka 5. člena ZLPP, ki je omilil trdoto omenjenega ukrepa z obveznostjo Sklada skleniti zakupne pogodbe s podjetji, ki so do podržavljenja imela na zemljiščih pravico uporabe. Ta je predvideval, da se je ob plačilu zakupnine upoštevala kupnina za odplačno pridobljena zemljišča, tako da se je ta pobotala z zakupnino.(2) Kompenzacijo kupnine za odplačno pridobljena zemljišča ob plačilu zakupnine nenazadnje določa tudi osmi odstavek 17. člena ZSKZ.

Glede statusa kmetijskih zemljišč

11. Glede statusa zemljišč je treba upoštevati stanje na dan 11. 3. 1993, ko bi morale nepremičnine v družbeni lasti, s statusom kmetijskega zemljišča, gozdov ali nezazidanega stavbnega zemljišča, ki niso bila tako določena s prostorskim izvedbenim aktom, preiti v last RS.(3) Iz potrdil, v katera je vpogledalo prvostopenjsko sodišče, izhaja, da so bile sporne parcele na dan uveljavitve ZSKZ opredeljene kot kmetijske.(4) Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka sodbe, da so parcele po namembnosti kmetijska zemljišča. Obstoj objektov na parcelah namreč ne spreminja statusa zemljišč,(5) saj bi nasprotno stališče omogočilo izigravanje določil s črno gradnjo. Uvrstitev zemljišča med kmetijska zemljišča prevlada nad pogojem, da je zemljišče dejansko primerno za kmetijsko obdelavo. Za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč je treba najprej spremeniti prostorske plane in izvedbene akte ter pridobiti ustrezna dovoljenja. Šele nato je dopustno zemljišča uporabiti za drug namen.(6) Tega toženka ni zatrjevala, niti dokazovala. Ni namreč trdila, da bi bila sporna zemljišča urejena s prostorskim izvedbenim načrtom ali s prostorskimi ureditvenimi pogoji, niti da bi bila predlagana sprememba njihove namembnosti. Že zato je zaključek sodišča, da gre kmetijsko zemljišče, pravilen.

12. Tudi sicer toženka ni dokazala, da bi se na spornih parcelah v času uveljavitve ZSKZ nahajali objekti. V dokaz svojih trditev je predložila dve fotografiji, ki njenih navedb ne potrjujeta. Iz njih ni razvidno, da bi bili na obravnavanih nepremičninah zgrajeni objekti, ampak da v naravi nepremičnine predstavljajo travnik, na katerem je bil ob prireditvi postavljen šotor, oziroma, da so bile v preteklosti namenjene sušenju lesa.

13. Ker so bili predlagani dokazi namenjeni dokazovanju dejstev, ki za odločitev niso relevantni (tj. odplačnost pridobitve pravice uporabe, obstoj objektov na spornih parcelah ter namen njihove uporabe), jih je sodišče utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne.

Glede priposestvovanja

14. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da toženka spornih zemljišč ni priposestvovala. Pred uveljavitvijo ZSKZ skladno z 29. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) priposestvovanje stvari v družbeni lastnini ni bilo mogoče(7). Prav tako priposestvovalna doba ni mogla teči po 11. 3. 1993, ko je v skladu s 14. členom ZSKZ lastninsko pravico po samem zakonu pridobila tožnica. Z uveljavitvijo ZSKZ namreč zakonita zastopnica toženke (oziroma njene pravne prednice, ki je bila ista oseba) ni bila več v dobri veri (28. člen v zvezi s 46. členom Stvarnopravnega zakonika oziroma drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari. To je lahko le tisti, ki je v opravičljivi zmoti, da je lastnik stvari. Opravičljiva zmota v skladu z načelom ignoratia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje) ne more temeljiti na nepoznavanju prava,(8) tj. predpisov, ki urejajo pridobitev lastninske pravice mimo vpisov v zemljiško knjigo.(9) Toženka torej glede na ureditev v veljavnih zakonih o lastninjenju ni mogla biti v dobri veri. Vsakdo, ki sodeluje v prometu z nepremičninami, mora namreč upoštevati tudi obstoječe in veljavne zakone, ki opredeljujejo pravice na nepremičninah. Da je toženka oziroma njena pravna prednica do leta 2007 vedela, da ima na spornih nepremičninah vknjiženo le pravico uporabe, nenazadnje potrjuje tudi njen zemljiškoknjižni predlog dne 2. 4. 2007, na podlagi katerega se je v zemljiško knjigo vpisala lastninska pravica po ZLNDL.(10) Od leta 2007 do vložitve tožbe pa se priposestvovalna doba še ni iztekla. Ob povedanem toženka zaključka o njeni slabi veri z zaslišanjem prič ni mogla izpodbiti, zato je sodišče dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot neprimerne (nepotrebne).

15. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 344,25 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15–dnevnega roka dalje do plačila (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo specificiran stroškovnik in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015) in toženki priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo (1. točka tar. št. 21). Ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR stroški tožnice znašajo 344,25 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 136/2014 z 11. 12. 2014, II Ips 265/2014 z 18. 12. 2014 in II Ips 251/2011 s 15. 11. 2012, ki se nanašajo na lovske družine. Da je nepomembno, ali je lovska družina (oziroma v obravnavanem primeru podjetje) pridobila pravico uporabe na kmetijskih zemljiščih (ne)odplačno izhaja tudi iz sodb VSM I Cp 1487/2010, I Cp 827/2013, I Cp 753/2013, I Cp 796/2013, I Cp 46/2012, I Cp 78/2011, I Cp 1487/2010 in sodbe VSK Cp 25/2012 ter sodbe in sklepa VSL I Cp 219/2010. Nenazadnje tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-78/93 z 18. 10. 1995 (47. točka) zavzame stališče, da poseg zakonodajalca ni ustavno nedopusten, niti kadar so bila zemljišča pridobljena odplačno.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VSRS III Ips 43/2015 z 20. 5. 2016. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 298/2015 z 31. 3. 2016 v zvezi s sodbo VSC Cp 627/2014. Kot kmetijska zemljišče se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, če 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor, tj. v prostorskem izvedbenem načrtu ali v prostorskih ureditvenih pogojih (tretji odstavek 14. člena ZSKZ v zvezi z odločbo US U-I-78/93).

Op. št. (4): Glej Potrdilo o namenski rabi Občine X s 27. 7. 2011 in Potrdilo o opredelitvi statusa zemljišča Občine X z 11. 6. 2015. Op. št. (5): Primerjaj sklepa VSL I Cp 4139/2010 z 9. 2. 2011 in II Cp 1778/2015 z 9. 9. 2015. Op. št. (6): Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 103/2016 s 15. 9. 2016 in X Ips 297/2015 s 23. 3. 2016. Op. št. (7): Družbena lastnina je bila na spornih parcelah ukinjena 11. 3. 1993 na podlagi 14. člena ZSKZ. A contrario, do tedaj je bila sporna nepremičnina družbena lastnina (primerjaj sklep VSL II Cp 2484/2014 s 15. 10. 2014).

Op. št. (8): Glej M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 264. Op. št. (9): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1070/2007 z 19. 2. 2009 in II Ips 440/2008 s 24. 11. 2011. Enako sodba in sklep VSK Cpg 327/2015 s 14. 1. 2016 in sodbe VSM I Cp 1487/2010 s 13. 10. 2010, VSM I Cp 78/2011 z 9. 3. 2011 in I Cp 46/2012 s 15. 5. 2012. Op. št. (10): Primerjaj sodbo VSM I Cp 753/2013 z 12. 11. 2013.