Jedro

Ambulantno zdravljenje poteka vzporedno z nadzorovano obravnavo, oba načina zdravljenja se medsebojno dopolnjujeta in ne izključujeta, nadzorovana obravnava pa omogoča z večjim nadzorom hitrejše in pravočasno ukrepanje v primeru poslabšanja bolezni udeleženca, tako zaradi opustitve zdravljenja, kakor tudi zaradi samega poteka bolezni. Nadzorovana obravnava ne poteka le v okviru zdravljenja duševne motnje udeleženca z zdravili, ampak predstavlja obliko terapije, s katerim se poskuša izboljšati zdravstveno stanje udeleženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se udeleženec sprejme v nadzorovano obravnavo do 19. 10. 2013 (točka 1), za koordinatorja nadzorovane obravnave udeleženca pa je določilo R. S., ki je bila določena za koordinatorko nadzorovane obravnave udeleženca že na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju z dne 28. 1. 2011 (točka 2).

Pooblaščenec udeleženca vlaga pritožbo, v kateri navaja, da iz predloga predlagatelja ne izhaja, da bi udeleženec ogrožal svoje življenje ali zdravje ali življenje in zdravje drugih. Teh dejstev niso potrdile priče in tudi ne izvedenka. Udeleženec sprejema nadzorovano obravnavo, ker mu daje motivacijo za delo, vendar bi bil rad samostojen in aktiven brez nadzorovane obravnave. Izvedenka ugotavlja, da je udeleženec v času nadzorovane obravnave postal aktivnejši in pričel sodelovati pri gospodinjstvu v družini in se je vključil v dejavnosti ŠENT-a, teh dejstev pa izvedenka v mnenju ne upošteva in ne pojasni, zakaj se zdravljenje udeleženca ne bi moglo nadaljevati kot ambulantno zdravljenje. Takšna oblika zdravljenja bi udeležencu omogočila samostojno in aktivno življenje. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo le na mnenje izvedenke, ki ugotavlja, da bi opustitev jemanja zdravil pripeljala do poslabšanja zdravstvenega stanja pri udeležencu in da je zato zdravljenje v nadzorovani obravnavi najprimernejše. Zdravljenje udeleženca bi bilo uspešno tudi kot ambulantno zdravljenje, zato prisilni ukrep zdravljenja v nadzorovani obravnavi ni potreben.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse pogoje iz drugega odstavka 80. člena Zakona o duševnem zdravju, saj je ugotovilo, da gre pri udeležencu za hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, ki se kaže kot kronična oblika shizofrenskega obolenja s pogostimi poslabšanji, z delnimi renisijami z več ali manj stalno prisotnimi blodnjami, ki vplivajo na njegovo presojo in vedenje ter povzročajo motnje čustvovanja. Udeleženec se zaradi te duševne motnje zdravil 13 krat v psihiatrični bolnišnici, prvič pa je bil sprejet v nadzorovano obravnavo 23. 3. 2011 za šest mesecev, navedeni nadzor pa se je 6. 10. 2011 podaljšal še za 6 mesecev. Po navedenem obdobju je bil predlog za nadzorovano obravnavo zavržen, ker ni bil vložen pravočasno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanih prič, izvedenke in tudi udeleženca ter vpogleda v zdravstveno dokumentacijo pravilno ugotovilo, da duševna motnja pri udeležencu ogroža njegovo življenje in življenje drugih oziroma huje ogroža zdravje udeleženca oziroma zdravje drugih, saj se posebej ob prenehanju jemanja zdravil bolezensko stanje udeleženca bistveno poslabša, saj izgubi stik z realnostjo in dogajanje okoli sebe razlaga v okviru svojega bolezenskega mišljenja, izkazuje pa tudi agresivnost do drugih. Pomembna je ugotovitev izvedenke, da shizofrenija pri udeležencu predstavlja kronično bolezen, ki potrebuje trajno zdravljenje z zdravili in da opuščanje zdravil pomeni izbruh vseh bolezenskih znakov. Opuščanje zdravil pa lahko povzroči pri udeležencu trajno okvaro možganskih celic s spremembami osebnosti in poslabšanjem kognitivnih funkcij. Ugotovljeno je bilo, da je udeleženec v vseh letih zdravljenja redno prihajal po zdravila, razen v času, ko ni bilo nadzorovane obravnave, ugotovljeno pa je tudi bilo, da je udeleženec nekritičen do svojega zdravstvenega stanja in da le redno jemanje zdravil še vzdržuje ohlapen stik udeleženca z realnostjo.

Prvo sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja in lečečega zdravnika pravilno ugotavlja, da ambulantno zdravljenje poteka vzporedno z nadzorovano obravnavo, oba načina zdravljenja se medsebojno dopolnjujeta in ne izključujeta, nadzorovana obravnava pa omogoča z večjim nadzorom hitrejše in pravočasno ukrepanje v primeru poslabšanja bolezni udeleženca, tako zaradi opustitve zdravljenja, kakor tudi zaradi samega poteka bolezni. Nadzorovana obravnava ne poteka le v okviru zdravljenja duševne motnje udeleženca z zdravili, ampak predstavlja obliko terapije, s katerim se poskuša izboljšati zdravstveno stanje udeleženca. Tudi udeleženec je izpovedal, da zanj nadzorovana obravnava predstavlja motivacijo, da bolj dela, hkrati pa je bilo tudi ugotovljeno, da v času, ko ni bilo nadzorovane obravnave se je bolezensko stanje udeleženca poslabšalo.

Sodišče prve stopnje je podrobno, pregledno in prepričljivo ugotovilo in obrazložilo vse zakonske pogoje, na podlagi katerih je za udeleženca določilo nadzorovano obravnavo v trajanju šestih mesecev, ki je tudi glede na čas trajanja nadzorovane obravnave primerna, glede na že opisane okoliščine konkretnega primera Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.