Jedro

V določbi drugega odstavka 506. člena ZKP je določeno, da izvenobravnavni sodnik v postopku za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja zasliši obsojenca, če je dosegljiv, v tretjem odstavku iste določbe pa, da po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti tožilca, obsojenca in oškodovanca, če pa stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, ali če se obsojenec očitno izmika ali ne želi priti na narok, to ni ovira za sprejem odločitve. Iz vsebine teh določb je tedaj na dlani, da zaslišanje obsojenca v naroku za preklic pogojne obsodbe ni obvezno, kakor tudi to, da obsojenčeva nenavzočnost na naroku za preklic pogojne obsodbe ni ovira, da bi sodišče postopka za preklic ne moglo izpeljati in pogojne obsodbe preklicati. V tem postopku je namreč očitno, da se obsojenec vsem vabilom sodišča izmika oz. da se tudi na naslovih, ki jih je sodišču dal sam ali pa jih je sodišče pridobilo uradoma, ne nahaja.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena ZKP je dolžan obsojenec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno na 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodno odločbo je Okrajno sodišče v Kopru zaradi neizpolnitve posebnega pogoja obsojenemu A. A. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. štev. I K 23282/2017 z dne 11.12.2017 in ki je postala pravnomočna dne 11.12.2017 in mu na podlagi 61. člena KZ-1 izreklo kazen treh mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške postopka za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso po odmeri sodišča v višini 65,00 EUR.

2. Zoper to sodbo se pritožuje obsojenčeva zagovornica. Uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve temeljnih ustavnih pravic enakega obravnavanja in poštenega postopka ter načela zakonitosti v kazenskem pravu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. S sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. štev. I K 23282/2017 z dne 11.12.2017 je bila obsojencu zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izrečena pogojna obsodba. V okviru te sankcije opominjevalne narave je sodišče obsojencu na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in pod posebnim pogojem, da mora oškodovancu B. B. v roku šestih mesecev, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, plačati znesek 300,00 EUR. Iz spisovnega gradiva je razvidno, tega pa tudi zagovornica sama ne zanika, da obsojenec oškodovancu dolgovanega zneska ni plačal, tako, kakor je to razvidno iz dopisa oškodovanca z dne 21.06.2018 in oškodovančeve izpovedbe na naroku za preklic pogojne obsodbe dne 28.09.2018 (list. štev. 46). Pritožnica v pritožbi predvsem izpostavlja, da pogojev za izdajo sodbe za preklic pogojne obsodbe ni bilo, ker obsojenec na narok ni bil pravilno vabljen oziroma ker mu vabilo za narok sploh ni bilo vročeno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo vse, kar je lahko, da bi obsojenčevo navzočnost na naroku za preklic pogojne obsodbe zagotovilo, vendarle neuspešno, saj so se pošiljke, naslovljene na obsojenčev naslov, s katerim je sodišče razpolagalo bodisi v tujini bodisi v domovini, vselej vračale kot nevročene, bodisi da obsojenec pošiljk ni dvignil, bodisi da je na danem naslovu neznan.

5. V določbi drugega odstavka 506. člena ZKP je določeno, da izvenobravnavni sodnik v postopku za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja zasliši obsojenca, če je dosegljiv, v tretjem odstavku iste določbe pa, da po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti tožilca, obsojenca in oškodovanca, če pa stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, ali če se obsojenec očitno izmika ali ne želi priti na narok, to ni ovira za sprejem odločitve. Iz vsebine teh določb je tedaj na dlani, da zaslišanje obsojenca v naroku za preklic pogojne obsodbe ni obvezno, kakor tudi to, da obsojenčeva nenavzočnost na naroku za preklic pogojne obsodbe ni ovira, da bi sodišče postopka za preklic ne moglo izpeljati in pogojne obsodbe preklicati. V tem postopku je namreč očitno, da se obsojenec vsem vabilom sodišča izmika oz. da se tudi na naslovih, ki jih je sodišču dal sam ali pa jih je sodišče pridobilo uradoma, ne nahaja. Glede na vse navedeno je tedaj jasno, da sodišče prve stopnje v postopku za preklic pogojne obsodbe nikakršnih postopkovnih kršitev, povezanih z obsojenčevo navzočnostjo in njegovimi pravicami v postopku za preklic pogojne obsodbe, ni zagrešilo, še manj pa s svojim postopanjem prekršilo določbe 29. člena Ustave Republike Slovenije, v kateri so določena pravna jamstva v kazenskem postopku. V drugi alineji te določbe je navedeno, da mora vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja biti ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. Iz vsebine spisovnega gradiva je razvidno, da je bila obsojencu ta pravica zagotovljena, če pa je s svojim postopanjem ni izkoristil, pa to ne more iti na škodo postopka, tako, kakor je to predvidel zakonodajalec sam in o čemer je sodišče razlogovalo že zgoraj.

6. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno na podlagi 391. člena ZKP zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

7. Zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je dolžan obsojenec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno na 60,00 EUR (tar. štev. 74011 ZST-1).