Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega in da je očitno želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo kot ciljno državo. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je podpisal registracijski list, ki je javna listina, v postopku pa je bil vseskozi prisoten tolmač za paštu jezik, ki je tožnikov materni jezik. Tožena stranka je pravilno sklepala, da glede na to, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma vedoč, da jih ne sme, in da je njegova ciljna država Italija, bo slednje poskušal ponovno storiti, s čimer bo onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo pobegnil. Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 16.10 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 16.10 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Dne 11. 10. 2022 ga je obravnavala Policijska postaja Ilirska Bistrica. Iz policijske depeše PP Ilirska Bistrica izhaja, da je takoj po prijetju zaprosil za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Izpolnjen je bil tudi registracijski list. Po obravnavi na PP Ilirska Bistrica je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljano. Dne 14. 10. 2022 je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito. S tem je na podlagi podpisane izjave na registracijskem listu odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in se ga je obravnavalo po Zakonu o tujcih. Kot izhaja iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, je bil tožnik 14. 10. 2022 ob 12.10 kontroliran na relaciji Ljubljana - Koper pri izvozu Unec v taksi vozilu. V razgovoru je bilo ugotovljeno, da je bil še z dvema drugima osebama namenjen v Novo Gorico v kazino Perla. Ker so samovoljno zapustili sprejemne prostore azilnega doma, so vsi ponovno izrazili namero po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Po prvi izraženi nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je bil s strani policistov tožnik seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar je potrdil s podpisom na registracijskem listu. Nato je bil odpeljan v azilni dom in je kljub opozorilu le-tega zapustil 14. 10. 2022. Zaradi samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma se je štelo, da je svojo namero za vložitev prošnje umaknil. 3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se omejitev gibanja lahko izreče zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Nadalje 84.a člen ZMZ-1 v 2. alineji določa, da se šteje kot nevarnost pobega, če so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je pozneje zapustila. Tožnik se je s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega. S tem, ko je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, je svojo namero umaknil, vendar jo je ponovno izrazil, ko je bil obravnavan s strani policije. Očitno je, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo kot ciljno državo. To, da mu je ciljna država Italija, je navedel tako ob svojem prijetju s strani PP Ilirska Bistrica 11. 10. 2022 kot tudi ob vložitvi prošnje 17. 10. 2022. Da ni imel namena, da bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija, je posredno potrdil tudi sam, ko je navedel, da je bil v skupini, ki je bila namenjena v Italijo. Tožnik je podpisal registracijski list, ki je javna listina, v postopku je bil vseskozi prisoten tolmač za paštu jezik, ki je tožnikov materni jezik. Vsekakor je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. Prav tako so bile te posledice tožniku pojasnjene s strani socialnega delavca ob sprejemu v azilni dom, kjer se tudi sicer nahaja ogromno gradiva v različnih oblikah z osnovnimi informacijami v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, med drugim tudi o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma. Vse to pa poraja utemeljen dvom v tožnikove izjave, da je sprejemne prostore zapustil zgolj zato, ker si je želel na sprehod oziroma s taksijem oditi v kraj, kjer bi lahko užival. Tožnikova ravnanja izkazujejo, da je želel zapustiti Ljubljano in nato še Slovenijo, saj je bil dobljen na avtocesti v smeri Italije, ki je po njegovih lastnih izjavah tudi njegova ciljna država. Glede na to, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma vedoč, da jih ne sme, in da je njegova ciljna država Italija, tožena stranka utemeljeno sklepa, da bo slednje poskušal ponovno storiti, s čimer bo onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. S tožnikom je namreč potrebno opraviti osebni razgovor, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Tožnikove izjave v prošnji za mednarodno zaščito so izrazito posplošene in pomanjkljive, zato jih mora tožena stranka na osebnem razgovoru razjasniti in podrobneje ugotoviti. Ob vložitvi prošnje je navedel kot razlog za mednarodno zaščito strah pred talibani, zato je toliko pomembneje, da pred izdajo odločbe tožena stranka pridobi natančne in podrobne informacije tako o ekonomskih razlogih za odhod kot tudi o razlogih za strah pred talibani.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj je bilo potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce in ne v azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na prostore azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je bil sprva nameščen v azilni dom, pri čemer mu nihče pred ponovnim postopkom ni povedal, da azilnega doma ne sme zapustiti. Navedeno je imelo za posledico, da je skupaj z drugimi osebami zapustil azilni dom in se je 14. 10. 2022 ob 12.10 nahajal v taksi vozilu na relaciji Ljubljana - Koper na izvozu Unec, kjer so ga prijeli policisti. Ker še v nobeni državi ni podal namere in ne prošnje za priznanje mednarodne zaščite, mu postopek in pravila niso mogli biti znani. Tega tožena stranka ni upoštevala. Če bi tožnik želel pobegniti, bi to lahko storil že po prijetju 14. 10. 2022, saj je do 17. 10. 2022 bival na odprtem oddelku azilnega doma in imel možnost pobegniti. Postopek na policijski postaji je trajal več ur in je potekal v skupini 65 oseb. Bil je utrujen in zaspan in ni mogel slediti postopku in prevajalcu. Prejel je prazen list in so mu povedali, kaj naj nanj napiše. Odsotnost podaje ustreznih navodil tožniku ne more biti v škodo. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala, da je pridržanje strogo omejen ukrep, ki je lahko izrečen le v izjemnih nujnih okoliščinah, če je to razumno in sorazmerno. Te okoliščine pa niso izkazane. Nadalje tožnik v tožbi podrobno opisuje, kakšen je režim bivanja v Centru za tujce. Ta ukrep se izvaja v takih okoliščinah, ki ne pomenijo le omejitve gibanja iz 32. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), ampak gre za poseg v osebno svobodo v smislu 19. člena URS. Lahko se izreče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Po mnenju tožnika pa taka znatna nevarnost ne obstaja. Po mnenju tožnika razlog, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, pri čemer se sklicuje na način varovanja v azilnem domu, ne more biti razlog, da bi smeli tožnika pridržati v Centru za tujce. Glede na to, da ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, bi morala tožena stranka presoditi, ali je ukrep sorazmeren in znotraj tega, ali je mogoče uporabiti ukrep milejše narave. Pri tem bi tožena stranka morala upoštevati tožnikove osebne okoliščine in ob upoštevanju sorazmernosti odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ki predstavlja blažji poseg v osebno svobodo. Ne more se na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in receptor glede na površino azilnega doma nista dovolj. Tožena stranka tudi ni pridobila informacij o izvorni državi v skladu z 22. členom ZMZ-1. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ne strinja s tem, da tožnika nihče ni seznanil s tem, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti. V spisovni dokumentaciji se nahaja registracijski list, ki je javna listina, ki jo je tožnik podpisal, v postopku pa je bil vseskozi prisoten tolmač za paštu jezik, ki je tožnikov materni jezik. Vsekakor je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. Tožnik je izobražena oseba, saj je navedel, da je diplomirani inženir kmetijstva. Prav tako so bile posledice pojasnjene s strani socialnega delavca ob sprejemu v azilni dom. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da ni naredila testa sorazmernosti in da bi morala uporabiti ukrep milejše narave. Tožnik je že bil nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, a jih je zapustil, čeprav je vedel in bil pravilno seznanjen s tem, da tega ne sme storiti. Milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj je tožnik sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, kar je nedvomno subjektivna okoliščina. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da bi morala tožena stranka pridobiti informacije v skladu z 22. členom ZMZ-1, saj ne gre za vsebinsko odločitev glede same prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 27. 10. 2022 vpogledalo v upravni in sodni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

9. Tožnik je na zaslišanju povedal, da preden je prišel v Slovenijo, še ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Na policijski postaji je bilo kratko zaslišanje, vprašali so ga, kako je prišel. Bilo jih je približno 65, postopek je trajal 24 ur in vsak posameznik je imel svoje kratko zaslišanje. Ne ve točno, katere dokumente je tedaj podpisal, bil je zaspan. Ni prebral, kaj podpisuje, samo rekli so, naj podpiše in je podpisal. Ko je bil prijet 14. 10. 2022 pri izvozu Unec, je bil v avtu z dvema prijateljema, šli so malo na potovanje, da bi si ogledali Slovenijo. Če bi vedel, da azilnega doma ne sme zapustiti in da bodo posledice, ga ne bi zapustil. Prevajalca na policijski postaji, ko je bil prvič prijet, je razumel. Ko so prišli v azilni dom, so dobili higienske potrebščine, nihče pa ni razložil zadeve v zvezi z mednarodno zaščito. V sobi je videl več plakatov v zvezi z mednarodno zaščito, ampak ni bral, kaj piše. Nikomur ni povedal, da bo zapustil azilni dom, videl je, da veliko ljudi hodi ven in ni vedel, da imajo oni izkaznico. Hotel je iti ven in priti nazaj. Niso vedeli, da mora vprašati na recepciji ali povedati, da gredo ven. Ni vedel, da je v bližini vsakega oddelka pisarna socialnega delavca. Ne ve, v katero mesto so bili 14. 10. 2022 namenjeni, ko so najeli taksi.

10. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. ZMZ-1 v 84.a členu določa, kdaj so podane tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Med drugim je taka okoliščina tudi ta, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (2. alineja 84.a člena ZMZ-1). Glede razlogov za omejitev gibanja se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega in da je očitno želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo kot ciljno državo. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je podpisal registracijski list, ki je javna listina, v postopku pa je bil vseskozi prisoten tolmač za paštu jezik, ki je tožnikov materni jezik. Tožena stranka je pravilno sklepala, da glede na to, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma vedoč, da jih ne sme, in da je njegova ciljna država Italija, bo slednje poskušal ponovno storiti, s čimer bo onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito.

11. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik ni bil ustrezno seznanjen s posledicami zapustitve azilnega doma. Kot je razvidno iz registracijskega lista, je tožnik s svojim podpisom potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Pri tem je bil prisoten tolmač za paštu jezik, ki je tožnikov materni jezik. Prav tako ne more slediti tožbenim navedbam, da je 14. 10. 2022 odšel s preostalimi prosilci ven, misleč, da se vrne. Dejstvo, da je tožnik ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ko je bil drugič prijet s strani policistov, kaže na to, da se je zavedal, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, torej tudi tega, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pomeni izgubo statusa prosilca, saj, če bi se imel res namen vrniti, potem ne bi še enkrat vložil namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

12. Res je, kar navaja tožnik v tožbi, da ukrep pridržanja v Centru za tujce pomeni poseg v osebno svobodo, vendar je bil v obravnavanem primeru tak poseg zakonit, saj so bila zagotovljena vsa procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena URS. Tožnik je bil v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pri zaslišanju v zvezi z omejitvijo gibanja in izreku ukrepa je bila prisotna tudi pooblaščenka, za poseg v osebno svobodo pa je bila tudi podana zakonska podlaga. Kot je bilo že pojasnjeno, je to določilo 84. člena ZMZ-1. V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil azilni dom.

13. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce le zato, ker država v azilnem domu ni zmožna izvajati strožjega varovanja, pa sodišče pojasnjuje, da se tožena stranka v sklepu ni oprla zgolj na to, kakšen je način varovanja v azilnem domu, ampak se je sklicevala tudi na osebne okoliščine, ki se tičejo samega tožnika. Tožena stranka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na prostore azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti. Nadalje je navedeno, da je že večkrat tekom postopka v Sloveniji povedal, da želi v Italijo (str. 6 izpodbijanega sklepa). Način varovanja v azilnem domu torej ni edini razlog, zakaj je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne na prostore azilnega doma. Ker je tožnik azilni dom enkrat že zapustil, je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Sorazmernost ukrepa je po presoji sodišča izkazana. Tožnika je tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil. Zaradi tega je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost. 14. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni zbirala informacij o izvorni državi v smislu 22. člena ZMZ-1, pa sodišče pojasnjuje, da je to določilo ZMZ-1 relevantno, ko se vsebinsko odloča o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, medtem ko gre pri odločanju o omejitvi gibanja za drug postopek.

15. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.