Jedro

Toženka sama v predlogu za dopustitev revizije navaja, da je za odločitev o obeh tožbenih zahtevkih pomembno isto pravno vprašanje: ali so sporne nepremičnine postale skupno premoženje, čeprav tožnik ob nakupu spornih nepremičnin ni bil slovenski državljan. Toženka sama poudarja, da v primeru, če nepremičnine niso postale skupno premoženje, tožnik nima pravice do ½ tržne vrednosti teh nepremičnin, ampak kvečjemu do izplačila zneska, ki ga je prispeval kot kupnino. Toženka tudi opozarja, da v primeru, če sporne nepremičnine niso postale skupno premoženje, tožnik tudi ni imel pravnega naslova za uporabo stanovanja in bi ji moral plačati uporabnino. Odločitev o utemeljenosti obeh zahtevkov je torej odvisna od rešitve istega pravnega vprašanja, zato se v tem primeru vrednost obeh zahtevkov sešteva.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožnikov zahtevek, naj ugotovi, da sporne nepremičnine spadajo v skupno premoženje, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka in mu je zato toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njegove solastninske pravice na teh nepremičninah do ½. Ugotovilo je, da je sicer k nakupu prispeval enak delež kot tožnica, da pa ob nakupu nepremičnin ni bil slovenski državljan in zato ni izpolnjeval pogojev za pridobitev lastninske pravice. Tako je ugodilo njegovemu podrejenemu obligacijskemu zahtevku za plačilo ½ tržne vrednosti spornih nepremičnin v znesku 46,935,00 EUR. Po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek toženke, naj ugotovi, da so sporne nepremičnine njeno posebno premoženje in podrejeni zahtevek, naj ugotovi, da je tožnikov delež na spornih nepremičninah le 1/10 in ji naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tudi toženkin odškodninski zahtevek, ugodilo pa je toženkinemu zahtevku za plačilo uporabnine za sporne nepremičnine v višini 13.497,38 EUR, za povrnitev vrednosti vlaganj toženke v sporne nepremičnine v znesku 5.967,00 EUR in za povrnitev s strani toženke plačanih stroškov stanovanja v znesku 400,00 EUR. V presežku je toženkin zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in je po pritožbi tožnika sodbo sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo toženkin zahtevek za plačilo uporabnine in razveljavilo odločitev glede povrnitve toženkinih vlaganj v stanovanje v znesku 5.967,00 EUR. Po pritožbi toženke pa je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede toženkinega zahtevka za povrnitev plačanih stroškov stanovanja. V preostalem je obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka tožniku plačati protivrednost njegovih vlaganj v skupno premoženje v znesku 30.935 EUR in zoper odločitev sodišča druge stopnje, da ni utemeljen njen zahtevek za plačilo uporabnine za sporne nepremičnine v znesku 13.497,38 EUR, toženka vlaga predlog za dopustitev revizije.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP-D) v drugem odstavku 130. člena določa, da če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Odločba sodišča prve stopnje je bila izdana 17.3.2009, torej že po uveljavitvi ZPP-D, kar pomeni, da je za odločitev o tem, ali je revizija dovoljena, treba uporabiti novelirane določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 50/10, v nadaljevanju ZPP).

6. Po 367. členu ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če pa revizija po tej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe se ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti vseh posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku.

7. Res je, da želi toženka doseči revizijski preizkus odločitve o dveh zahtevkih, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Vendar toženka sama v predlogu za dopustitev revizije navaja, da je za odločitev o obeh tožbenih zahtevkih pomembno isto pravno vprašanje: ali so sporne nepremičnine postale skupno premoženje, čeprav tožnik ob nakupu spornih nepremičnin ni bil slovenski državljan. Toženka sama poudarja, da v primeru, če nepremičnine niso postale skupno premoženje, tožnik nima pravice do ½ tržne vrednosti teh nepremičnin, ampak kvečjemu do izplačila zneska, ki ga je prispeval kot kupnino. Toženka tudi opozarja, da v primeru, če sporne nepremičnine niso postale skupno premoženje, tožnik tudi ni imel pravnega naslova za uporabo stanovanja in bi ji moral plačati uporabnino. Odločitev o utemeljenosti obeh zahtevkov je torej odvisna od rešitve istega pravnega vprašanja, zato se v tem primeru vrednost obeh zahtevkov sešteva. Seštevek obeh zahtevkov znaša 44.432,00 EUR, kar presega vrednost za dovoljenost neposredne revizije. To pa pomeni, da predlog za dopustitev revizije glede na določbo tretjega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljen, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo.