Jedro

Zmožnost tožnic za morebitno dopolnitev vloge je vezana na negotova bodoča dejstva, namreč na izide sodnih postopkov, s temi dejstvi pa je povezana tudi odločitev tožnic, ali bosta sploh naročili izdelavo PGD. Čakanju na morebitno uresničitev takšnih dejstev in še posebno na odločitev tožnic pa rok iz prvega odstavka 67. člena ZUP ni namenjen, tako da je ocena toženke, da tožnici z navajanjem okoliščin, ki se nanašajo na negotova bodoča dejstva, nista navedli utemeljenih razlogov za podaljšanje roka, že iz tega razloga pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnic in A.A. za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo zidanice na zemljišču parc. št. 1354/4 k.o. … (1. točka izreka) ter zavrnila prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, vložena 3. 8. 2011, nepopolna in je ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Zato je tožnici pozvala k njeni dopolnitvi in jima za to postavila rok, vendar zahteva tudi v tem roku ni bila dopolnjena s podpisom ali pooblastilom A.A. in projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Toženka je na prošnjo tožnic rok za dopolnitev zahteve podaljšala še do 2. 11. 2011, vendar tožnici tudi v tem roku svoje zahteve nista ustrezno dopolnili, temveč sta zaprosili za ponovno podaljšanje roka. Navedli sta, da zaradi preobremenjenosti izvajalcev še ni izdelan PGD, poleg tega pa še ni rešen nepravdni postopek za delitev solastnine, ker A.A. ne želi sodelovati v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski organ je zato presodil, da je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja preuranjena, saj ji ni bil priložen projekt, poleg tega pa ni razjasnjeno niti to, kdo je investitor. Okoliščina, da bo v primeru zavrženja zahteve povzročena velika in nepopravljiva škoda, po mnenju toženke ni razlog za podaljšanje roka, saj gre za nedovoljeno gradnjo, tožnici pa sta imeli od leta 2006 dovolj časa, da bi pridobili ustrezno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja in se dogovorili o investitorstvu. Ker je torej zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna, saj ni jasno niti to, kdo je investitor, manjka tudi obvezna priloga – PGD, tožnici pa je tudi v relativno dolgem roku nista uspeli ustrezno dopolniti, jo je bilo treba zavreči in hkrati na podlagi 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tudi zavrniti prošnjo za dodatno podaljšanje roka za dopolnitev vloge, ker za to niso podani upravičeni razlogi.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnic zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da tožnici zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tudi v podaljšanem roku nista dopolnili s sestavinami, ki jih po zakonu mora vsebovati. Strinja se s prvostopenjskim organom, da tožnici nista navedli upravičenih razlogov za ponovno podaljšanje roka za dopolnitev zahteve in meni, da je bila zato odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Tožnici se s tem ne strinjata in v tožbi navajata, da je ugotovitev toženke, da sta imeli dovolj časa za pridobitev ustrezne dokumentacije in dogovor o investitorstvu, zmotno. Ponudili sta namreč več dokazov, da s A.A. ni mogoče nikakršen dogovor, ker z njo ni mogoče navezati stika. B.B. je zato sprožila več sodnih postopkov, med drugim tudi postopek za ureditev razmerij med solastniki, v katerem želi dobiti pooblastilo, da tudi za A.A. sproži in vodi upravni postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja. Šele tedaj bo lahko brez nevarnosti, da si brez potrebe nakoplje visoke stroške, plačala in pridobila vso potrebno projektno dokumentacijo. Iz vseh navedenih okoliščin tožnici menita, da je odločitev toženke v izpodbijanem sklepu „napačna, nezakonita in neživljenjska, najmanj pa preuranjena“. Dodajata, da ZUP ne določa, da ne bi bilo mogoče vložiti več prošenj za podaljšanje roka. To podaljšanje je za tožnici nujno, saj bo sicer v inšpekcijskem postopku prišlo do rušenja obravnavanega objekta in s tem do nepopravljivih posledic. Tožnici nista mogli pričakovati, da Okrajno sodišče v Novem mestu ne bo izdalo zahtevane začasne odredbe, prav tako ne dolgotrajnosti delitvenega postopka, saj je bilo odobreno prioritetno odobravanje zadeve. Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da zavržena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja ni vsebovala vseh sestavin, ki jih predpisuje zakon (54. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1 in prvi ter drugi odstavek 66. člena ZUP). Sporno pa je, ali je toženka ravnala prav, ko je zavrnila vlogo tožnic za ponovno (drugo) podaljšanje roka za dopolnitev vloge, vlogo pa kot nepopolno zavrgla.

Po prvem odstavku 67. člena ZUP vloge ni dovoljeno zavreči samo zato, ker je nepopolna ali nerazumljiva, temveč mora upravni organ od vložnika zahtevati odpravo njenih pomanjkljivosti in za to določiti rok. Gre za procesni rok, ki ga glede na okoliščine primera določi uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 99. člena ZUP). Tak rok je mogoče podaljšati, če so za to podani opravičeni razlogi (tretji odstavek 99. člena ZUP).

Iz besedila 67. člena ZUP izhaja, da je rok, ki ga organ določi po prvem odstavku tega člena, namenjen odpravi formalnih pomanjkljivosti v vlogi, ki preprečujejo njeno vsebinsko obravnavanje, ne pa temu, da bi stranka šele v tem roku poskrbela za izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo odločbe, ki jo zahteva s svojo vlogo. Ta značilnost roka iz 67. člena ZUP v obravnavani zadevi pomeni tisto okoliščino primera, ki jo mora uradna oseba po 2. odstavku 99. člena upoštevati pri določitvi roka, in s tem tudi bistveno merilo za presojo opravičenosti razlogov za njegovo morebitno podaljšanje (tretji odstavek 99. člena ZUP).

Ne le iz upravnih aktov obeh stopenj, temveč tudi iz tožbe pa izhaja prav to, da tožnici zaradi neizpolnjevanja vsebinskih pogojev vloge sploh ne moreta dopolniti, oziroma se še nista odločili, ali jo sploh želita dopolniti. Tako A.A., ki je navedena kot ena od vlagateljic, sploh ne želi nastopati kot soinvestitorka, PGD pa še ni izdelan. Zmožnost tožnic za morebitno dopolnitev vloge je vezana na negotova bodoča dejstva, namreč na izide sodnih postopkov, s temi dejstvi pa je povezana tudi odločitev tožnic, ali bosta sploh naročili izdelavo PGD. Čakanju na morebitno uresničitev takšnih dejstev in še posebno na odločitev tožnic pa rok iz prvega odstavka 67. člena ZUP ni namenjen, tako da je ocena toženke, da tožnici z navajanjem okoliščin, ki se nanašajo na negotova bodoča dejstva, nista navedli utemeljenih razlogov za podaljšanje roka, že iz tega razloga pravilna.

Sodišče pripominja še, da so preprečitvi težko popravljivih posledic, do katerih bi prišlo zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa, namenjena posebna pravna sredstva (npr. odlog izvršbe, tretji odstavek 293. člena ZUP), ne pa podaljševanje roka za odpravo pomanjkljivosti zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožbene navedbe, da bo zaradi rušitve obravnavanega objekta na podlagi inšpekcijske odločbe prišlo do nepopravljivih posledic, zato niso mogle vplivati na odločitev v tej zadevi.

Sodišče se tudi sicer strinja z oceno toženke, da sta imeli tožnici na voljo dovolj časa za ustrezno dopolnitev svoje vloge. Od vložitve te vloge (3. 8. 2011) do izteka podaljšanega roka za njeno popravo (2. 11. 2011) so pretekli kar trije meseci, kar tudi po presoji sodišča zadostuje za to, da se vloga dopolni z obvezno prilogo (PGD) in podpisom oziroma pooblastilom ene od predlagateljic. Sodišče dodaja še, da je čas, ki sta ga imeli tožnici na voljo za dopolnitev vloge, vsekakor mogoče šteti za ustrezen rok tudi v luči enomesečnega roka, ki ga zakon predpisuje za izdajo prvostopenjske odločbe (prvi odstavek 222. člena ZUP) oziroma dvomesečnega roka za izdajo drugostopenjske odločbe (drugi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).