Jedro

Tožena stranka ne more uspešno ugovarjati, da sodišče ni upoštevalo pogodbenih določb, ampak je določalo za prodane nepremičnine odškodnino. Prezreti ni mogoče, da med pravnim prednikom tožnikov in toženo stranko ni bila sklenjena običajna prodajna pogodba, ampak pogodba, ki je nadomeščala razlastitev (tč. VI). V primeru razlastitve pa je Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, št. 5/80 in 30/87) zagotavljal razlaščencem v 9.čl. pravico do pravične odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 10,362.736,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1992 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v presežku nad 6,573.016,00 SIT zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče določilo dolgovani znesek v nasprotju s členom III.b kupoprodajne pogodbe z dne 10.12.1986, ki je vseboval dogovorjeni način plačila. Dejansko je bil prisojeni znesek določen kot odškodnina namesto kot neplačana kupnina, ki bi znašala le 6,573.016,00 SIT. Stališče sodišča druge stopnje, da bi bilo s plačilom dogovorjene kupnine porušeno izhodiščno vrednostno razmerje, ni utemeljeno in to tudi ni bilo ugotovljeno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Kolikor tožena stranka v reviziji ugovarja dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, se pripominja, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče zadevnih revizijskih navedb ni upoštevalo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila med pravnim prednikom tožnikov in toženo stranko v letu 1986 sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je prodajalec prodal toženi stranki stanovanjsko poslovno hišo, stoječo na parc.št. 3958, ki je kot z.k. telo II vpisana pri vl.št. 609 in prenesel na Občino pravico uporabe na parc.št. 3958 in 3959, ki sta vpisani kot z.k. telo I pri tem vložku. Občina je kot odškodnino izročila prodajalcu določene nepremičnine. Za del razlike v ceni med temi in prodanimi nepremičninami v znesku 34,198.586 tedanjih din (51% vrednosti prodanih nepremičnin) sta se pogodbeni stranki v tč. III. pogodbe dogovorili, da ga bo tožena stranka plačala najkasneje do 30.6.1988 s tem, da se znesek za čas od 30.9.1986 do izplačila revalorizira z indeksom podražitve stanovanjske gradnje, ki ga ugotavlja Splošno združenje gradbeništva in industrije gradbenega materiala Slovenije. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da sta hoteli pogodbeni stranki z dogovorjeno valorizacijo preostanka dolgovane kupnine zagotoviti prodajalcu ohranitev izhodiščnega vrednostnega razmerja, tako da bi dobil plačano celotno vrednost prodane nepremičnine. Na podlagi mnenja izvedenca iz gradbene stroke pa je bilo ugotovljeno, da dogovorjeni način valorizacije ustreza le za krajše časovno razdobje. Pri daljšem obdobju, ko je tožena stranka v zamudi že od 30.6.1988 dalje, pa bi bila s tem načinom valorizacije v škodo tožeče stranke porušena izhodiščna vrednostna razmerja. Zato je bila z izvedencem znova ugotovljena prometna vrednost prodane nepremičnine in 51% te prometne vrednosti predstavlja prisojeni znesek. Tožena stranka ne more uspešno ugovarjati, da sodišče ni upoštevalo pogodbenih določb, ampak je določalo za prodane nepremičnine odškodnino. Prezreti ni mogoče, da med pravnim prednikom tožnikov in toženo stranko ni bila sklenjena običajna prodajna pogodba, ampak pogodba, ki je nadomeščala razlastitev (tč. VI). V primeru razlastitve pa je Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, št. 5/80 in 30/87) zagotavljal razlaščencem v 9.čl. pravico do pravične odškodnine. Pri takem položaju pa revizijsko sodišče nima pomislekov, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilna.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).