Jedro

za razveljavitev izjave o priznanju očetovstva, ki jo je priznanje dal - ni moč šteti za spor iz osebnih in rij, temveč za premoženjskopravni spor (1. čl. ZPP). a predmeta v znesku 10,00 SIT, označena v tožbi, .1989, ne zadostuje za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obnovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal razveljavitev izjave o priznanju očetovstva mld. toženke zaradi zmote. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija ni dovoljena.

ZZZDR ureja priznanje očetovstva (88. člen), ne ureja pa vprašanja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva s strani moškega, ki je očetovstvo priznal. Zato spora po tožbi za razveljavitev izjave o priznanju očetovstva, ki jo vloži moški, ki je prizanje dal - za tak spor pa gre tudi v obravnavanem primeru, ni moč šteti za spor iz osebnih in rodbinskih razmerij, temveč za premoženjskopravni spor (1. čl. ZPP). Ker takšen spor tudi ni spor, v katerem je revizija dovoljena ne glede na vrednost spornega predmeta (4. odst. 382. čl. ZPP), je pri presoji dovoljenosti revizije potrebno izhajati iz vrednosti spornega predmeta, ki je bila označena v tožbi (2. odst. 40. čl. in 3. odst. 382. čl. ZPP).

Tožeča stranka je v obravnavanem primeru vložila dve tožbi (sodišče je obe zadevi združilo in obravnavalo skupaj): prvo, proti mld. toženki, 13.1.1989, drugo, proti drugotoženki, pa 21.12.1989. V obeh je tožeča stranka označila vrednost spornega predmeta v znesku takratnih 100.000,00 din (sedaj 10,00 SIT). Ta znesek je, kot je bilo že zapisano, v obravnavanem primeru relevanten za presojo dovoljenosti revizije. Določilo 3. odst. 382. čl. ZPP, ki je veljalo ob vložitvi prve tožbe (Ur.l. SFRJ 4/77 - 74/87), je za dovoljenost revizije v sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, kot mejno vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do revizije, predpisovalo znesek takratnih 800.000,00 din (sedaj 80,00 SIT). Ob vložitvi druge tožbe pa je bil v istem določilu predpisan višji znesek in sicer takratnih 8.000.000,00 din (sedaj 800,00 SIT Ur.l. SFRJ 57/89). Zato revizija ni dovoljena (2. odst. 389. čl. ZPP). O njej je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP).