Jedro

Standard nevarne stvari je izpolnjen zgolj v primeru, ko obravnavana stvar predstavlja večjo škodno nevarnost za okolico tudi ob izpolnjenosti vseh varnostnih ukrepov. Navedenega pa za avtopralnico ni mogoče zaključiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi 1. in 3. odstavek sklepa o izvršbi z dne 9. 7. 2010 (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter toženki naložilo plačilo nadaljnjih stroškov tožnice v višini 101,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugodilo regresnemu zahtevku tožnice kot zavarovalnice oškodovanca zoper toženko kot zavarovalnico povzročitelja škode za povračilo izplačanega zneska odškodnine za premoženjsko škodo (tožnica jo je svojemu zavarovancu izplačala na podlagi pogodbe o kasko zavarovanju, toženka pa je pasivno legitimirana na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti) na podlagi ugotovitve, da zavarovanec toženke kot lastnik avtopralnice objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala na avtomobilu zavarovanca tožnice pri obratovanju avtopralnice. Slednja naj bi namreč predstavljala nevarno stvar, „ker deluje z velikimi in močnimi krtačami, ki se vrtijo samodejno (na avtomatski pogon), in zato predstavljajo večjo škodno nevarnost za avtomobile, ki se nahajajo v njej.“

6. Vendar toženka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje oprlo takšen materialnopravni zaključek na dejstva, ki jih tekom postopka nobena stranka ni zatrdila, in zaradi česar se do takšnih dejstev, ki so bila odločilna za razsojo v obravnavani zadevi, toženka ni imela možnosti izjaviti. Zaradi pojasnjenega je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1), ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Sodišče druge stopnje namreč ne more sámo odpraviti ugotovljene kršitve, ker dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ne utemeljujejo zaključka o obstoju nevarne stvari. Takšen materialnopravni standard je izpolnjen zgolj v primeru, ko obravnavana stvar predstavlja večjo škodno nevarnost za okolico tudi ob izpolnjenosti vseh varnostnih ukrepov (2). Navedenega pa za avtopralnico ni mogoče zaključiti. V posledici takšne zmotne uporabe materialnega prava je v obravnavanem primeru ostal obsežen del dejstvenega substrata zadeve, ki se nanaša na očitano krivdno odgovornost zavarovanca toženke, neizčrpan. Z opredeljevanjem do slednjega bi zato sodišče druge stopnje odvzelo strankama pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS)(3). V nadaljevanju postopka se bo moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti do zatrjevanih elementov krivdne odškodninske odgovornosti in šele nato ponovno odločiti o zahtevku.

7. Upoštevajoč razveljavitev odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje odločitev o stroških v postopku s pritožbo pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

8. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 297/2011 z dne 30. 5. 2013, v kateri je bila sicer sporna nevarnost mokrih stopnic, poudarilo, „da je imel zakonodajalec, ko je predpisal objektivno odgovornost za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnosti, v mislih res tiste stvari in tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo tako poostreno odgovornost, nikakor pa ne nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. Pri odločanju o tem, kdaj je določena stvar ali dejavnost nevarna, je treba izhajati iz varstvenega namena določbe, ki je za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti predpisala objektivno odgovornost. /.../ Vrhovno sodišče je tudi že večkrat opozorilo, da je takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti /.../“

(3) Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl..