Jedro

Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v višini 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 35959/2019 z dne 2. 9. 2022 pod točko I izreka na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženo A. A. oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice. Pod točko II izreka je obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za kar ji je izreklo denarno kazen v višini deset dnevnih zneskov po 39,00 EUR, skupaj torej 390,00 EUR, ki jo je obdolženka dolžna plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega dostavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca ter potrebne izdatke in nagrado njegove pooblaščenke.

2. Zoper sodbo se je glede kaznivega dejanja pod točko II izreka pritožila obdolženkina zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožnica uveljavlja z navajanji, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker nista podana zakonska znaka resnost grožnje ter namen ustrahovanja ali vznemirjanja. Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, njihova konkretizacija pa zadostuje za izdajo obsodilne sodbe. Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Grožnja je resna, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da se oškodovanec dejansko počuti ogroženega ali ustrahovanega. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevaje vsebino grožnje, kontekst, v katerem je izrečena, odnos med storilcem in oškodovancem ipd.1 Obravnavane besede, ki jih je obdolženka izrekla oškodovancu kot tožilcu (da mu bodo očitno morali kolena polomiti), so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so že po naravi stvari pri vsakem človeku, ne samo oškodovancu kot tožilcu, objektivno zmožne povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti. Zaključek o resnosti grožnje dodatno utrjujejo konkretne okoliščine, v katerih je obdolženka izrekla očitane besede, kar bo podrobneje obrazloženo pri presoji pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter dejstvo, da je bila obdolženka že predhodno fizično nasilna do oškodovanca kot tožilca (stran 7 izpodbijane sodbe). Ker je potrebno abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, je mogoče zaključiti, da iz opisa dejanja v zadostni meri izhaja tudi očitek, da je obdolženka ravnala z namenom ustrahovati oškodovanca kot tožilca. Kot rečeno, za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje ne zadostuje subjektivni občutek oškodovanca, ali je bil zaradi dejanja prestrašen ali ne, ampak mora iti za tako dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za telesno in duševno celovitost oškodovanca, kar je v obravnavani zadevi mogoče nedvomno ugotoviti. Glede na vse obrazloženo v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

5. Pritožbi zagovornice ni mogoče pritrditi niti v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolžena A. A. storila v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

6. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženke v smeri, da je izrečene besede rekla v afektu, ker jo je skrbelo za hčerko C, ki bi jo oškodovanec kot tožilec moral pripeljati domov že en dan prej.

7. S takšnimi pritožbenimi trditvami ni mogoče soglašati. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je obdolženka oškodovancu kot tožilcu B. B. izrekla besede z grozilno vsebino, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar se je oškodovanec kot tožilec počutil ogroženega. Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanca kot tožilca pravilno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, le to pa je podkrepilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi. Oškodovanec kot tožilec je na glavni obravnavi bistvene okoliščine opisal jasno in podrobno, njegova izpovedba pa je potrjena z zvočnim posnetkom izrečene grožnje (priloga A7). Zagovor obdolženke, da je očitane besede izrekla v navalu jeze in da ni imela namena groziti oškodovancu kot tožilcu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa tehtno pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. 8. Obširne pritožbene navedbe v smeri, da je obdolženka le reagirala na predhodno ravnanje oškodovanca kot tožilca, je tehtno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo in upoštevalo vse relevantne okoliščine, tudi tiste, ki jih izpostavlja pritožnica (strani 6, 7 in 8 izpodbijane sodbe). Zagovornica v pritožbi poskuša prikazati, da je bila obdolženka jezna in vznemirjena, ker je oškodovanec kot tožilec kršil določila začasne sodne poravnave in hčerko C. pripeljal domov en dan kasneje, kot je bilo dogovorjeno. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je obdolženka grožnjo izrekla v mirnem in znižanem tonu, kaže, da je obdolženka obvladovala lastno ravnanje. Čustev, ki jih izpostavlja pritožnica (jeza, obup, razočaranje, vznemirjenje in razburjenje), v obdolženkinem glasu ni prepoznati, zaradi česar nima prav, ko navaja, da je obdolženka besede izrekla v afektu. Sodišče prve stopnje je tako načinu, s katerim so bile izrečene besede, dalo pravilen pomen. Brez uspeha je tudi primerjava izrečene grožnje z drugimi izrazi, kot so „pojdi se soliti“, „pojdi k vragu“ in „ušesa ti bom navil“, saj obravnavane besede „očitno ti bomo morali kolena polomiti“ presegajo resnost citiranih fraz in pomenijo neposredno grožnjo zoper telo.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da okoliščine, v katerih so bile očitane besede izrečene, ne predstavljajo objektivno izvršljive grožnje, ker je obdolženka ženska in je besede z obvladanim tonom uperila v fizično močnejšega oškodovanca kot tožilca. Objektivna uresničljivost grožnje se namreč presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval storilec, in ne glede na storilčevo dejansko možnost njene uresničitve. Zato tudi ni nujno, da je imel storilec resen namen uresničiti svojo grožnjo. Bistveno je, da storilec oškodovancu grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti. Pri tem ni nujno, da je oškodovanec o uresničljivosti grožnje prepričan ali gotov, temveč zadostuje, da zaradi grožnje objektivno lahko nastane vtis, da bi storilec grožnjo lahko uresničil. Oškodovanec ni dolžan preverjati objektivnih možnosti uresničitve resne grožnje.2 V obravnavanem primeru je obdolženka grožnjo oškodovancu kot tožilcu nedvomno prikazala kot objektivno uresničljivo, saj je govorila v množini, kar pomeni, da je prikazovala, da bo grožnjo uresničila s pomočjo drugih oseb, zaradi česar je neuspešno vso pritožbeno problematiziranje, da obdolženka groženj ne bi mogla uresničiti sama. Za obstoj kaznivega dejanja pa tudi ni odločilno, kdo naj bi bile osebe, ki naj bi napadle oškodovančevo telesno celovitost, kot to skuša prikazati pritožnica. Glede na vse navedeno je po presoji pritožbenega sodišča razumeti, da je obdolženka ustvarila objektivni vtis resnosti in uresničljivosti grožnje, pri čemer ni prezreti niti izpovedbe oškodovanca kot tožilca, da se je počutil ogroženega, ker ve, v kakšni družbi se je gibala obdolženka in da je bil že med njunim zakonom deležen fizičnega nasilja s strani njenega bivšega partnerja. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da so ravnanja obdolženke v skupnem učinku pomenila uresničitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja resne grožnje, podane z namenom ustrahovanja oškodovanca kot tožilca. Namen ustrahovanja (in vznemirjanja) je podan, če želi storilec pri oškodovancu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje ali telo,3 kar je v obravnavani zadevi obdolženka glede na opisana ravnanja nedvomno zasledovala in po prepričljivi izpovedbi oškodovanca kot tožilca tudi dosegla, kazenska ovadba, vložena v razumnem času, pa to še samo potrjuje. Nenazadnje tudi pritožnica navaja, da je obdolženka besede izrekla z namenom oškodovancu kot tožilcu dati vedeti, da njegovo ravnanje ni pravilno in ga opozoriti, naj v bodoče ne ravna tako, kar po oceni pritožbenega sodišča ni nič drugega kot ustrahovanje. Glede na vse navedeno in upoštevaje, da je bila obdolženka že predhodno fizično nasilna do oškodovanca kot tožilca, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženka ravnala z direktnim naklepom.

10. Zagovornica pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženko oprosti obtožbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP, ker je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih za obdolženko povzročila obsodba. Ni ji mogoče pritrditi. Pomen kaznivega dejanja je majhen, če je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno (objektivni kriterij), in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin (subjektivni kriterij), kar pa v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti. Teža kaznivega dejanja, ko je torej obdolženka bivšemu možu in očetu svojega otroka zagrozila, da mu bodo očitno morali kolena polomiti, ni tako majhna, da bi jo bilo mogoče zanemariti. Toliko bolj, ker je bila grožnja kot sredstvo medsebojnega obračunavanja izrečena v prisotnosti (sicer speče) hčerke, obdolženka pa je oškodovancu kot tožilcu grozila, da bi nad njim prevladala (stran 7 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je upoštevalo celoten odnos med obdolženko in oškodovancem kot tožilcem ter okoliščine, v katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Njegova nevarnost, ob upoštevanju predhodnega fizičnega nasilja obdolženke nad oškodovancem kot tožilcem, ni neznatna. Glede na vse navedeno izrek oprostilne sodbe, upoštevajoč namen inkriminacije kaznivega dejanja grožnje, s katero se varuje pravica do osebne varnosti, ki je bila z obravnavanim kaznivim dejanjem ogrožena, ne bi bil utemeljen. Sodna praksa (sodba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 1020/2018 z dne 9. 6. 2020), na katero se sklicuje pritožnica, pa ni primerljiva, saj je v citirani zadevi sodišče kot bistveno upoštevalo tudi okoliščino, da je oškodovanka izjavila, da je pripravljena umakniti predlog za kazenski pregon zoper obdolženca, če bodo sklenili dogovor v civilnopravnem sporu, medtem ko je v obravnavani zadevi oškodovanec kot tožilec ves čas postopka vztrajal pri pregonu in z njim želel preprečiti nadaljnje grožnje. Subjektivni kriterij, ki ga izpostavlja pritožnica (da bi obsodba vplivala na morebitno selitev obdolženke v Ameriko v prihodnosti), pa ostaja na ravni špekulacij in golega zatrjevanja, ki ni z ničemer konkretiziran.

11. Ker zagovornica tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

12. Odločbe o kazenski sankciji zagovornica ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, posledice obdolženkinega ravnanja, stopnjo krivde, nagib ter njene osebne razmere je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njeno korist. Pri tem je kot olajševalni okoliščini pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost za kazniva dejanja in dejstvo, da je obdolženka dolžna skrbeti za dva otroka, kot obteževalni okoliščini pa predhodno kaznovanost za prekršek in dejstvo, da je obdolženka grožnjo izrekla v prisotnosti njune mladoletne hčerke.

13. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno številko 7111 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženke.

1 Miha Šošić, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 604. 2 Miha Šošić, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 605. 3 Sodba VS RS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020.