Jedro

Ne glede na oceno, da predstavlja prodajna pogodba z dne 16.10.1998 tudi pogodbo v korist tretjega, torej T. (prvi odstavek 149. člena ZOR), je odločilna predvsem uporaba določbe 305. člena ZOR o tem, komu se izpolnjuje obveznost. Po določbi drugega odstavka navedene zakonske določbe je izpolnitev veljavna tudi tedaj, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril, ali če jo je izkoristil. V tem primeru je toženec izpolnil predstavniku podjetja L., ne pa tretjemu, navedenemu v pogodbi z dne 16.10.1998. Ta izpolnitev bi bila v okviru določbe drugega odstavka 305. člena ZOR torej veljavna le tedaj, če bi jo upnik, torej pravni prednik tožeče stranke ali T. kot tretji, odobril ali jo kasneje izkoristil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Po razveljavitvi svojega sklepa o izvršbi z dne 28.3.2001 je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2.381.295 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1999 do plačila. Ugotovilo je, da tožena stranka navedeni znesek dolguje tožeči stranki na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16.10.1998 za stanovanje v Ankaranu. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Odločilno je, ali je tožeča stranka naknadno odobrila izpolnitev, ki jo je toženec izvršil I. L. - L. d.o.o., v višini osporavanega zneska. Toženec je namreč ravnal skladno z navodili delavke pravnega prednika tožeče stranke. Končno je tožeča stranka tožencu stanovanje tudi izročila, pri čemer ni šlo za pomoto. O navedenih okoliščinah obstoji nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in med tem, kar so izpovedale priče in kar sledi iz listin. Sicer pa obstoji spor o tem, pri kateri od strank je sedaj del kupnine, ki ga tožeča stranka ni prejela na svoj račun. V tem okviru ni jasno, ali gre za delno neizpolnitev pogodbe, ali pa za obogatitev. L. d.o.o. je namreč imel sklenjeno posredniško pogodbo s tožečo stranko za prodajo stanovanj. Toženec je del kupnine izročil nekomu, ki ga je štel za spolnitvenega pomočnika prodajalca. Slednji ni ukrenil ničesar, da bi ga opozoril, da izpolnjuje pogodbo nepravi osebi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Med pravnim prednikom tožeče stranke in tožencem je bila dne 16.10.1998 sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje v izmeri 41 m2 v poslovno stanovanjskem centru v Ankaranu. Način plačila kupnine je bil določen v 4. členu pogodbe tako, da je toženec pravnemu predniku tožeče stranke dolgoval le manjši znesek kupnine, največjega pa podizvajalcu T. d.o.o. Ni spora, da je tožeča stranka po opravljenem obračunu ugotovila, da ni prejela dela kupnine v znesku 2,381.295 SIT. Tudi o tem ni spora, da je toženec ta znesek plačal, vprašanje dejanske in pravne narave pa je, komu je šlo nakazilo v navedeni višini: ali posredniku pravnega prednika tožeče stranke podjetju L. d.o.o. ali kateremu od drugih podizvajalcev. Ugotovljeno je, da je plačilo tega zneska prejel direktor podjetja L. Iz dejanskih ugotovitev, ki sta jih sprejeli sodišči nižjih stopenj, tudi sledi, da podjetje T. zaradi kompenzacij s pravnim prednikom tožeče stranke do toženca nima zahtevka, ki bi temeljil na pogodbi z dne 16.10.1998. Pravna razlaga, ki jo glede omenjene dejanske situacije sprejema izpodbijana sodba, je pravilna. Ne glede na oceno, da predstavlja prodajna pogodba z dne 16.10.1998 tudi pogodbo v korist tretjega, torej T. (prvi odstavek 149. člena ZOR), je odločilna predvsem uporaba določbe 305. člena ZOR o tem, komu se izpolnjuje obveznost. Po določbi drugega odstavka navedene zakonske določbe je izpolnitev veljavna tudi tedaj, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril, ali če jo je izkoristil. V tem primeru je toženec izpolnil I. L., predstavniku podjetja L., ne pa tretjemu, navedenemu v pogodbi z dne 16.10.1998. Ta izpolnitev bi bila v okviru določbe drugega odstavka 305. člena ZOR torej veljavna le tedaj, če bi jo upnik, torej pravni prednik tožeče stranke ali T. kot tretji, odobril ali jo kasneje izkoristil. Nič takega se ni zgodilo. Tretji (T.) iz pogodbe nima zahtevka niti proti tožeči stranki niti proti tožencu, tožeča stranka pa - po dejanskih ugotovitvah - zneska, ki je bil plačan L., ni prejela. Ob takšni pravni razlagi je seveda odločilno, da L. ni stranka prodajne pogodbe z dne 16.10.1998, temveč je le posrednik na podlagi posredniške pogodbe, sklenjene s pravnim prednikom tožeče stranke. Vendar pa po določilih te posredniške pogodbe L. ni bil pooblaščen za sprejemanje (dela) kupnine. Toženec je torej izpolnil drugi osebi, vendar pa upnik iz prodajne pogodbe tega ni niti odobril, niti ni izpolnitve izkoristil. Zato je toženec v pravnem razmerju glede plačila vtoževanega zneska po eni strani s tožečo stranko, ki kot pravni naslednik prodajalca terja od njega del kupnine ki ga ni prejela, po drugi strani pa je v pravnem razmerju s podjetjem L. d.o.o., ker je njegovemu predstavniku plačal nekaj, za kar ta ni bil pooblaščen in kar si je zadržal. Po opisanem ne drži revizijska teza, da je toženec del kupnine plačal nekomu, ki ga je štel za spolnitvenega pomočnika. V sodbah nižjih sodišč je namreč posebej izpostavljena okoliščina, da je bilo plačilo dela kupnine I. L. izvršeno pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 16.10.1998 in da v tej prodajni pogodbi to plačilo ni niti upoštevano, niti kakorkoli navedeno. Revizijsko sodišče sprejema razlago izpodbijane sodbe, da razmerje med družbama L. d.o.o. in T. d.o.o. na razmerje med tožnikom in tožečo stranko nima vpliva. Toženec seveda ni prost svoje obveznosti zato, ker tretji (T. d.o.o.) ni zahteval izpolnitve obveznosti iz prodajne pogodbe. Korist je namreč odklonil, zaradi česar ta pripada pogodbeniku v skladu z določbo 152. člena ZOR.

Dejanske ugotovitve, ki so podlaga opisani pravni razlagi, temelje na izčrpno ugotovljenem dejanskem stanju - deloma na vsebini listin, deloma na izpovedbah prič. Navedeni dokazi so sodbah sodišč nižjih stopenj razčlenjeni v medsebojni povezavi, sklepanje na njihovi podlagi pa ni v nasprotju z njihovo vsebino, kakor to neutemeljeno zatrjuje revizija s sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.