Jedro

Navedbe tožene stranke se vse nanašajo na pravico do posesti oziroma upravičenost uporabe spornega odjemnega mesta za odjem električne energije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnike v posesti električnega toka poslovnega lokala ..., ki se nahaja v pritličju stavbe ..., s tem, da je 9.2.1999 prekinil napajanje z električno energijo poslovnega prostora s prekinitvijo - odklopom električne inštalacije, ki vodi do trgovine in ki je povezana s skupno razdelilno števčno omarico v hodniku stanovanjske hiše ... in skupnim električnim števcem, ki je v omarici vgrajen. Toženi stranki je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da ponovno priključi navedeni lokal na električno energijo ter ji prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim dejanjem posegati v posest lokala. Hkrati je izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo tožencu, da v 24-ih urah priklopi elektriko v poslovnem lokalu ..., pod pretnjo denarne kazni, ter končno, da toženec povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 149.026,00 SIT v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Prilaga štiri fotografije, iz katerih je razvidno, da gre v danem primeru za dve različni hiši in dva različna poslovna prostora. Ob denacionalizaciji družina P. ni mogla pridobiti odjemnega mesta oz. pravice do električnega števca v hiši ..., kjer je lokal tožene stranke, saj ima vendar svoje odjemno mesto v lastni hiši .... Z izvedbo ločilnega zidu in odjavo odjemnega mesta je prišlo do prekinitve električne povezave med obema lokaloma. Odjemno mesto v hodniku hiše ... je bilo znova odprto po naročilu toženca, ki je res dovolil tožeči stranki, da v času adaptacije koristi priključek. Tako dovoljenje je bilo časovno omejeno in ga je imel toženec pravico vsak čas preklicati. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni bila v soposesti odjemnega mesta in električnega števca v hodniku hiše ..., torej ni upravičena do posestnega varstva, izkazan pa tudi ni ekonomski interes za tožbo. V ugovoru (pravilno pritožbi) proti začasni odredbi pa toženec zatrjuje, da niso izkazani pogoji za začasno odredbo v smislu 272. čl. ZIZ. Sam obstoj zahtevka tožeče stranke je problematičen, glede na to, da z vrnitvijo nacionaliziranega poslovnega lokala tožeča stranka ni mogla pridobiti več pravic, kot jih je imela ob nacionalizaciji. Glede na dejstvo, da poslovni lokal ... obratuje že več kot 10 mesecev in ima izdano uporabno dovoljenje, ni izkazana na strani tožeče stranke nobena nevarnost za kakršnokoli škodo.

V odgovoru na ugovor (pravilno pritožbo) zoper začasno odredbo tožeča stranka pojasnjuje, da glede na izvedeni dokazni postopek terjatev obstoji, dokazano pa je tudi, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode. Provizorični priključek napeljave električnega toka v poslovnem lokalu tožečih strank predstavlja le začasno rešitev, vsekakor pa pomeni nepravilno in tudi nevarno napeljavo. Uporabno dovoljenje najemniku lokala je bilo izdano še pred motitvenim dejanjem.

Pritožbi nista utemeljeni.

Kot pravilno poudarja v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje, se v postopku zaradi motenja posesti obravnavanje tožbe omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Glede na materialnopravno podlago v določbah členov 70 do 81 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in 426. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Navedbe tožene stranke v pritožbi o tem, da ima hiša ..., last prvo in drugotožeče stranke, svoje odjemno mesto, da sta imela ob nacionalizaciji poslovna prostora elektriko priklopljeno vsak na svoje odjemno mesto ter da tožeča stranka ni mogla pridobiti pravice do električnega števca in odjemnega mesta, ker ima svoje odjemno mesto v lastni hiši, se vse nanašajo na pravico do posesti oziroma upravičenost uporabe spornega odjemnega mesta v stavbi na ... za odjem električne energije. V obravnavani zadevi je pomembno le, da sta pravdni stranki souporabljali sporni električni priključek vse od prevzema poslovnega prostora dne 2.7.1998, do odklopa elektrike 9.2.1999, ter da je motilno dejanje prekinitve napajanja z električno energijo v poslovnem prostoru trgovine ... nesporno storil toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo.

Zatrjevanje toženca, da je ravnal v okviru samopomoči, ni prepričljivo, saj za takšno ravnanje ni podlage v določbi 76. čl. ZTLR. Da je izkazan ekonomski interes tožeče stranke za tožbo pa izhaja iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero tudi pritožbeno sodišče soglaša. Spora med strankama v zvezi z odjemnim mestom za priklop na električno energijo ne bo mogoče rešiti na tak način, kot je ravnal toženec, pač pa z ustrezno petitorno pravdo.

Sodišče v pravdi zaradi motenja posesti odloča vedno o dajatvenem zahtevku, saj se z njim uresničuje posestno varstvo, medtem ko sama ugotovitev motenja posesti nima posebnega pomena. Prav zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v pravilnost ugotovitvenega dela zahtevka v delu, ki se nanaša na "posest električnega toka" namesto "posesti poslovnega prostora", kot je bilo pravilno toženo pred spremembo tožbenega zahtevka.

Odločitev prvostopnega sodišča o izdaji začasne odredbe ima podlago v določbi 427. čl. ZPP, po kateri lahko izda sodišče med postopkom na predlog stranke začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe ali prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Do tega pa lahko pride zaradi izvedenega provizoričnega priključka električne napeljave v poslovni lokal, ki je v lasti oziroma uporabi tožeče stranke.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 339. čl. v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).