Jedro

Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da so se naloge, ki so bile predmet prenosa, opravljale na delovnem mestu strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Zaradi njihovega prenosa se je zmanjšal obseg dela na tem delovnem mestu. Zanj sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dva delavca. Presežno je postalo delo enega od njiju (tožnik ni navajal, da ni opravljal nalog delovnega mesta strokovnjak na področju sanacije in reševanja). Toženka je kot delavca, glede katerega je prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju kriterija delovne uspešnosti utemeljeno določila tožnika in mu podala odpoved iz poslovnega razloga.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10. 2. 2025 ter zahtevek za priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da krije sam svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče neutemeljeno ni dopustilo spremembe tožbe. Toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. V odpovedi ga je obrazložila le pavšalno. Kljub ukinitvi tožnikovega delovnega mesta ni bilo formalne reorganizacije Oddelka A. Če bi res prenehala potreba po delu tožnika, ni bilo razloga za to, da sta stranki 1. 12. 2024 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče v pretežnem delu oprlo na izpovedi B.B. in C.C. Prezrlo je, da sta zaposlena pri toženki in neposredno odgovorna za odpoved. Za presojo spora je odločilno, katera dela je tožnik dejansko opravljal in ali so ta postala nepotrebna. V manjšem obsegu je sodeloval le pri načrtu sanacije, pri ostalih prenesenih nalogah pa ne. Določene naloge, ki jih je opravljal kot strokovnjak na področju sanacije in reševanja, se pri toženki še vedno izvajajo. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem informacijske stroke. Sodišče ni ugotavljalo, ali je prenos nalog vplival tudi na obseg dela v Oddelku D. ter Oddelku E. Nove zaposlitve dokazujejo navideznost odpovednega razloga. Do podaje odpovedi je prišlo čez noč. Sodišče je v zvezi s povzeto izpovedjo C.C. storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 14. točke citirane določbe, ker je sodišče na naroku 30. 9. 2025 zavrnilo toženkine dokazne predloge, nato pa kljub temu v 13. točki obrazložitve sodbe nanje oprlo odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je sklenil s toženko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Toženka jo je dne 10. 2. 2025 odpovedala iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zakonitost odpovedi, ter jih ne ponavlja.

6.Zmotna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dopustilo spremembe tožbe glede denarnih zahtevkov (postavljenih v zadnji pripravljalni vlogi tožnika, vloženi 7 dni pred zadnjim narokom). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je dopustilo spremembo tožbe v delu, v katerem privolitev toženke ni bila potrebna (četrti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). V preostalem delu je ni dovolilo zato, ker je toženka temu nasprotovala, sodišče pa je ocenilo, da dopustitev spremembe tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da oceni o nesmotrnosti dopustitve spremembe tožbe pritožba konkretizirano ne oporeka in ne utemeljuje nasprotnega (torej smotrnosti dopustitve spremembe tožbe). Navaja le, da sodišče prve stopnje ni izvedlo ustreznega materialno-procesnega vodstva v zvezi z ugotovljeno nesklepčnostjo tožbe, vendar pa je vprašanje (ne)ustreznega materialno-procesnega vodstva drugačno pravno vprašanje kot presoja (ne)smotrnosti dopustitve spremembe tožbe.

7.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka v odpovedi obrazložila poslovni razlog le pavšalno. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, so v odpovedi navedeni vsebinsko takšni dejanski razlogi, ki poslovni razlog konkretizirajo v zadostni meri (prenos dela nalog Oddelka A., v katerem je tožnik opravljal delo, na matično družbo; prenehanje potrebe po enem strokovnjaku na področju sanacije in reševanja v navedenem oddelku; prerazporeditev preostalih nalog presežnega delavca na druge zaposlene ...). Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da je toženka zadostila zakonski zahtevi o vsebini odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1).

8.Pritožba navaja, da kljub ukinitvi tožnikovega delovnega mesta ni bilo formalne reorganizacije Oddelka A. v obliki sklepa, oziroma ni jasno, kdo, kako in na podlagi česa je odločil o spremembi organizacije dela in optimizaciji. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Delovno mesto strokovnjak na področju sanacije in reševanja ni bilo ukinjeno, temveč se je zaradi prenosa dela nalog Oddelka A. zgolj zmanjšala potreba po enem strokovnjaku na področju sanacije in reševanja (za to delovno mesto je sicer imela toženka sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dvema delavcema). O tako nastalem dejstvu toženka ni bila dolžna odločiti formalno s sprejemom sklepa. V sodnem sporu je odločilna dejstva, na katera je oprt poslovni razlog, dokazala tako s pričama (direktorica Sektorja F. B.B., vodja Oddelka A. C.C.) kot tudi z listinami (G. idr.).

9.Po mnenju pritožbe je odpovedni razlog navidezen; če bi zaradi prenosa določenih del na matično družbo res prenehala potreba po delu tožnika, ni bilo razloga za to, da sta stranki 1. 12. 2024 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem argumentom tožnik v prvostopenjskem postopku ni izpodbijal odpovedi. Z njim tudi sicer ne more doseči drugačne presoje spora. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2024 izhaja, da je tožnik v letu 2022 sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo H. d. d. Iz podatkov AJPES izhaja, da se je ta družba dne ... pripojila k toženki. Ta je zaradi izvedene reorganizacije sprejela nov akt o sistemizaciji in na novo opredelila vsa delovna mesta. Tudi s tožnikom je zato dne 1. 12. 2024 utemeljeno sklenila novo pogodbo o zaposlitvi (po trditvah tožnika je vsebina delovnih nalog ostala enaka kot v predhodni pogodbi o zaposlitvi).

10.Dokument G., s katerim je toženka utemeljevala prenos dela nalog na matično družbo, je datiran na 28. 11. 2024. To pa še ne pomeni, da s tem dokumentom ni mogoče utemeljiti prenehanja potrebe po delu tožnika, kar pritožba opira zlasti na dejstvo, da sta stranki nekaj dni kasneje (1. 12. 2024) sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi je bila nujna posledica celovite prenove sistema sistemizacije delovnih mest in je vanjo moral biti vključen tudi tožnik (tako kot ostali tedanji toženkini delavci). Sprejem citiranega dokumenta z dne 28. 11. 2024, ki ga je uprava po neprerekanih trditvah toženke obravnavala šele 13. 12. 2024, pa je predstavljal podlago drugemu pravnemu poslu, tj. (kasnejšemu) prenosu dela nalog Oddelka A. na matično družbo.

11.B.B. in C.C. sta potrdila, da se je v Oddelku A. zmanjšal obseg dela zaradi prenosa naslednjih nalog na matično družbo: načrt sanacije (ki je zahteval okoli 7 mesecev dela polno zaposlenega delavca); priprava stresnega scenarija skupaj z načrtom prestrukturiranja (ki je zahteval 5-6 mesecev dela polno zaposlenega delavca); Transfer Playbook (ki je zahteval 2 meseca dela polno zaposlenega delavca). Zaradi zmanjšanega obsega dela v oddelku je toženka ugotovila prenehanje potrebe po enem delavcu na delovnem mestu strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedi B.B. in C.C. kljub temu, da sta zaposlena pri toženki in neposredno odgovorna za odpoved. Njuni izpovedi o ključnih dejstvih sta bili skladni, zato ju je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za prepričljivi. Zgolj to, da sta priči zaposleni pri toženki, še ne predpostavlja njune neverodostojnosti. Ker je bilo njuno delo vpeto v delovanje sektorja oziroma oddelka, katerega naloge so bile delno prenesene, je razumljivo, da je v dokaz dejstev v zvezi s tem toženka predlagala prav ti priči, saj sta o tem vedeli največ.

12.Po mnenju pritožbe toženka ni dokazala, katera konkretna dela, ki jih je opravljal tožnik, so se prenesla na matično družbo in zato postala nepotrebna; navaja, da je v manjšem obsegu sodeloval le pri načrtu sanacije, pri ostalih prenesenih nalogah pa ne. Napačno je pritožbeno sklepanje, da bi bil poslovni razlog utemeljen le, če bi bile predmet prenosa prav tiste naloge iz delokroga strokovnjaka na področju sanacije in reševanja, ki jih je v trenutku prenosa opravljal tožnik. Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da so se naloge, ki so bile predmet prenosa, opravljale na delovnem mestu strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Zaradi njihovega prenosa se je zmanjšal obseg dela na tem delovnem mestu. Zanj sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dva delavca. Presežno je postalo delo enega od njiju (tožnik ni navajal, da ni opravljal nalog delovnega mesta strokovnjak na področju sanacije in reševanja). Toženka je kot delavca, glede katerega je prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju kriterija delovne uspešnosti utemeljeno določila tožnika in mu podala odpoved iz poslovnega razloga. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje, da določenih nalog, ki jih je opravljal kot strokovnjak na področju sanacije in reševanja, toženka ni prenesla in se pri njej še vedno izvajajo. S to navedbo namreč ni mogoče ovreči dejstva, da ima toženka zaradi prenosa dela nalog potrebo le še po delu enega strokovnjaka na področju sanacije in reševanja, oziroma da je dela, ki jih ni prenesla, prerazporedila med obstoječe zaposlene.

13.Glede na obrazložitev v predhodni točki na drugačno presojo spora ne morejo vplivati ostale pritožbene navedbe, s katerimi tožnik dokazuje, da toženka na matično družbo ni prenesla vseh nalog delovnega mesta strokovnjak na področju sanacije in reševanja, ki jih je opravljal on. Gre zlasti za naslednje pritožbene navedbe: po izpovedi C.C. delo v Oddelku A. ni bilo organizirano tako, da bi imeli delavci ves čas odrejene iste delovne naloge, kar po mnenju pritožbe ne dokazuje, da je toženka prenesla ravno tista dela, ki jih je opravljal tožnik; sodišče prve stopnje bi z izvedencem informacijske stroke (ki bi pregledal računalnik, ki ga je pri delu uporabljal tožnik) moralo ugotavljati, katera dela je dejansko opravljal tožnik, oziroma da pri delih, ki so bila prenesena na matično družbo, v pretežnem delu ni sodeloval. Zmotno je zato uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ta dokaz ni bil izveden in naj bi bili zato razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju.

14.V sporu je bilo ugotovljeno prenehanje potrebe po delu enega strokovnjaka na področju sanacije in reševanja v Oddelku A. Glede na to ne more biti pomembno, ali je prenos nalog vplival tudi na obseg dela v Oddelku D. ter Oddelku E., ki sicer spadata v isti sektor kot oddelek, v katerem je delal tožnik.

15.Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da nove zaposlitve dokazujejo navideznost odpovednega razloga. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je Oddelek A. v letu 2023 zapustila izkušena delavka, katero je morala toženka nadomestiti z dvema delavcema, saj sta bila za področje dela še neizkušena. Ti novi zaposlitvi v februarju 2024 in aprilu 2024 tudi časovno ne sovpadata z obravnavanim prenosom nalog na matično družbo. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na zaposlovanje novih delavcev v času, ko je tožnik prejel izpodbijano odpoved. Četudi je šlo za zaposlovanje v sektorju, v okvir katerega je spadal Oddelek A., je ključna prvostopenjska ugotovitev, da ni šlo za zaposlovanje na delovnem mestu, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (niti ne za zaposlovanje v oddelku, v katerem je delal) in tudi ne za zaposlovanje za istovrstno delo. Toženka je zaposlovala v Oddelku D. ter Oddelku E., in sicer na delovnem mestu, na katerem je potrebovala delavce z ekonomskim in matematičnim profilom, kar pa ni bil profil tožnika, ki je po izobrazbi pravnik. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da potrebe po drugačnem profilu toženka ni dokazala s predložitvijo razpisnih pogojev. Tega dokaza tožnik v prvostopenjskem postopku ni predlagal. Pritožbena navedba, da bi tožnik na primerljivem delovnem mestu lahko opravljal delo, ne more biti utemeljena tudi zato, ker delodajalec v primeru odpovedi zaradi poslovnega razloga delavcu ni dolžan ponuditi drugega ustreznega dela (četudi bi z njim razpolagal).

16.Ker je tožnik mesec dni pred odpovedjo prejel pisno obvestilo o tej nameri, se pritožba neutemeljeno sklicuje na navidezni odpovedni razlog in zatrjuje, da je do podaje odpovedi prišlo čez noč. Poleg tega je sodišče prve stopnje povzelo izpoved C.C., da se je s tožnikom in ekipo večkrat pogovarjal o tem, kaj bo prinesla združitev oziroma nakup s strani matične družbe, pri čemer je znano, da vsaka združitev prinese znižanje števila ljudi. Pritožba zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člen ZPP in zatrjuje, da priča navedenega ni izpovedala, kar pa ne drži. Izpovedala je tako (l. št. 101), kot je povzeto v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sklicevanje, da je bila kljub zatrjevanemu obsežnemu prenosu nalog odpoved podana le tožniku, ne more omajati obstoja ugotovljenega poslovnega razloga.

16.Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje na naroku 30. 9. 2025 zavrnilo toženkine dokazne predloge za vpogled v listine (sklep seje UB - B 22, Pravilnik o prepovedi diskriminacije, mobinga ter ostalih oblik psihosocialnih tveganj na delovnem mestu - B 23, Pravilnik o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju uspešnosti zaposlenih - B 24, Navodila upravljanje dostopov do informacijskih virov - B 25, evidenca ur - B 26 do B 28), nato pa kljub temu v 13. točki obrazložitve sodbe na te dokaze oprlo odločitev. Uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje se je v citirani točki obrazložitve resda sklicevalo na evidenco delovnega časa za tri delavce v prilogi B 14, pri čemer gre za dokazilo, ki ga je toženka vložila v spis pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo in ga je sodišče dopustilo ter izvedlo. Sklep o neupoštevanju dokazil, ki ga je sprejelo na naroku 30. 9. 2025, pa se je nanašal na evidenco delovnega časa za drugo časovno obdobje (priloga B 26 do B 28), torej na drugo listinsko dokazilo, na katero sodišče prve stopnje ni oprlo odločitve.

17.Upoštevaje vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj utemeljenega poslovnega razloga, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

18.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).